Na dveh tretjinah od 1800 koroških planin se pase manj kot 30 glav živine, najpogosteje brez pastirja ali psa. Ob pripravi članka o vrnitvi volka na Koroško nas je zanimalo, zakaj se pravzaprav na koroških planinah živina večinoma pase brez zaščitnih ukrepov. Odgovore na to smo iskali pri koroških kmetih, o volku v povezavi s planinskimi pašniki pa govorili z biologom Kurtom Kotrschalom.
Marjan Olip…
…iz Sel je upravitelj planine Javornik. Sredi junija ženejo na planino govejo živino trije kmetje (lani 36 glav), krave dojilje s telički, telice in bik ostanejo tam čez poletje. Med seboj so dogovorjeni, da gre vsak drug, tretji dan eden od njih pogledat na planino, včasih pa gredo tudi skupaj. Še preden pride živina na planino, morajo popraviti ograje, pripraviti vodo in počistiti teren. Njihova živina se pase sama, »mi hodimo samo redno gledat, ali je vse v redu«. Na večjih planinah, recimo na Obirju, pa je z živino čez poletje tudi pastir. Z volkom še nimajo izkušenj, vedno več preglavic jim v zadnjih letih povzročajo divje svinje, ki so se izjemno namnožile, in poleti, ko je vroče, iz doline prihajajo na planino. »Ta žival ima tako moč v rilcu, da prerije pašnike, kot da bi jih s traktorjem oral. Pred dvema letoma na polovici planine nisem videl drugega kot zemljo in smo morali travo sejati,« pravi Marjan Olip.
Hanzi Mikl…
…je direktor kmetijske zbornice in gospodar kmetije pri Gamsu na Ločilu. »Spremstvo se splača samo tam, kjer imaš veliko čredo, ki je od enega lastnika, saj se pes lahko nanjo navadi. Mi pa imamo na naših planinah črede, ki so sestavljene iz desetih, dvajsetih različnih čred. Te črede so potem skupaj na planini in na to se noben pes ne more kar tako hitro navaditi.« Po Miklovih besedah se tudi zdaj kmetu planinska paša ne bi splačala, če ne bi prejemal podpor in tako dobil povrnjen vsaj del vloženega dela. Sčasoma bo zaradi vrnitve velikih plenilcev vedno manj kmetov, ki so še pripravljeni gnati svojo živino na planino, trdi direktor kmetijske zbornice Koroške. Res pa je, dodaja, da se manjše črede na koroških planinah pasejo brez pastirja. »Pastirjev nimamo toliko. Tistih 600 pastirjev, ki jih bojda imamo na Koroškem, je večinoma lastnikov, ki gredo večkrat na planino pogledat, to niso pastirji, ki bi bili noč in dan s čredo in planšarili na planini.
Nekateri, ki se vsak dan z avtom peljejo gor in za dve uri malo pogledajo za čredo, ti so potem tudi pastirji, a bolj na papirju kot pa dejansko.« Hanzi Mikl je prepričan, da na večini koroških planin živine ni mogoče zavarovati pred volkom. »Za volka potrebuješ približno dva metra visoko ograjo, ki bi jo moral potegniti čez celo planino. Nočne ograde pa so problem za vsakega, ki mora ovce vsak večer iskati po planini na petih kilometrih oddaljenosti. Naš sedanji način planinske paše ni tak, enostavno zato, ker so stroški previsoki.«
Josef Obweger…
…je predsednik združenja Almwirtschaft Kärnten. Pri omembi pastirskih psov je Obweger najprej spomnil na konflikte med temi psi, ki odraščajo s čredo, in turisti, ki jih psi dojemajo kot nevarnost za čredo. Izkušnje s pastirskimi psi v Švici, kjer se je pred kratkim mudil, kažejo, da je na sto glav živine potreben en pastirski pes, pri 1000-glavi čredi bi jih torej potrebovali deset. Kot pravi Obweger, trenutno v Avstriji zakon prepoveduje, da bi bil pes sam brez človeka s čredo na planini. Poleg tega so taki psi neuporabni za črede pašnih skupnosti, v katerih je več čred različnih lastnikov, ki jih psi ne dojemajo kot svoje, pravi Obweger in prehaja k pastirjem: »Večina kmetij, na katerih se ukvarjajo s planinsko pašo, je majhnih. Če bi imel veliko planino in čredo s 1000 glavami živine, bi se mi splačalo najeti pastirja.« Manjšim lastnikom se to ne splača, zato opuščajo planinsko pašo, s tem pa nastane škoda za kulturno krajino. Brez gospodarjenja oziroma planinske paše planine hitro preraste gozd, saj so tudi nastale zaradi pašništva.
Volk na zgornjem Koroškem
Lansko leto je bilo na Zilji in v zgornji Dravski dolini, pravi Josef Obweger, posebej hudo zaradi volka. Pred dvema letoma je bilo zatišje, lani pa je »škoda eksplodirala«. Genetsko dokazana je bila prisotnost enajstih volkov, med njimi tudi dveh volkulj, zato bojazen o volčjem tropu na Koroškem ni povsem iz trte izvita. Zaradi poklanih živali so lani rejci svojo živino umaknili s štirih planin, kar se v pretekosti še ni zgodilo. Spoznali so, da jih ne morejo zaščititi pred volkom, in so jo odgnali v dolino. Na temo ograd in ograj Obweger pravi, da normalne ograde proti volku nič ne opravijo in da se živina na planini »v normalnih časih zvečer ne vrača v ograde«. Ograje in ograde, v katerih bi živina varno preživela noč, so eden od najpogosteje predlaganih zaščitnih ukrepov proti volku. Na eni od ziljskih planin (Kirchbacher Wipfel) so lani s tem poskusili. En teden po začetku paše na planini je volk poklal več ovac, tako da so postavili nočno ogrado. To ogrado je pomagal postaviti Avstrijski kompetenčni center za medveda, volka in risa in vsak večer je upravnik planine ovce prignal v ogrado. Po besedah Josefa Obwegerja gre za izjemen napor, saj mora oskrbnik planine vsak dan v vsakem vremenu po širni planini iskati ovce, ki se upirajo prenočevanju v ogradi, v kateri za razliko od planine s sočno travo nimajo hrane. »Ta ograda je imela utripajoče luči, senzorje gibanja in visoko napetost. Kljub taki zaščiti je volk nekaj dni pred vrnitvijo črede v dolino ponoči vdrl v ogrado in poklal ovce. Volk je izjemno inteligentna, fascinantna žival, ki se hitro uči.« V Franciji, kamor se je volk vrnil že pred 30 leti, večina škode zaradi volka nastane podnevi. Po besedah Obwegerja so se tam volkovi naučili, da je ponoči živina v ogradah in teže pridejo do nje. Škoda zaradi volka na Koroškem ne nastaja le na Zilji in v zgornji Dravski dolini, temveč tudi v dolini Mele in na Hochrindlu. Statistika pravi, da ob enem napadu volka na čredo poginejo tri živali, saj se v njem zaradi krvi sproži morilski nagon, ki ga imajo vsi plenilci. Navzočnost velikega plenilca »najprej opazimo na živini, ki je nemirna in teže dostopna. Povsod, kamor se vrnejo volkovi, zasledimo nazadovanje paše na planinah«.
Tej trditvi oporeka biolog Kurt Kotrschal.
Sklicuje se na italijansko regijo Trentino, kjer živi več kot 20 volčjih tropov, a se kljub njihovi navzočnosti v zadnjih letih veča število glav živine na planinski paši. »Lani so na planine v Trentinu gnali dvakrat toliko ovac kot v letih poprej.« To je seveda v nasprotju s tem, pred čemer svarijo koroški kmetje. Po besedah biologa je bil tak razvoj mogoč zato, ker so politika, gorski kmetje in naravovarstveniki našli skupen jezik ter zaščitne ukrepe za črede vzeli resno. Na začetku so recimo najeli romunske pastirje s psi, ti pa so jim s svojimi izkušnjami pomagali, da so se lahko hitro prilagodili novi stvarnosti, »kar je v Avstriji očitno nemogoče«. »Seveda je bilo kmetovanje pred vrnitvijo zveri bolj preprosto, a tudi če si še tako želimo, da bi volk izginil, bo to zaradi relativno močnih in stabilnih populacij volkov v sosednjih državah ostala samo pobožna želja.«
Javnost angažiranega biologa Kurta Kotrschala pozna kot odvetnika vrnitve velikih zveri, predvsem volka. Kotrschal je svojo znanstveno kariero posvetil kompleksnemu razmerju med človekom, volkom in psom, kakor se je razvilo skozi čas. Je soustanovitelj Centra za raziskave volkov (Wolf Science Center), ki je v Nižji Avstriji v bližini Ernstbrunna. Njegova naslednja knjiga bi izšla marca z naslovom »Der Wolf und wir. Wie aus ihm unser erstes Haustier wurde – und warum seine Rückkehr Chancen bietet«.
Je trop za živino nevarnejši od posameznega volka?
Na južnem Koroškem za razliko od zgornje Koroške volk še ni problem za kmete. Reden gost je medved, v zadnjih časih pa na jugu Koroške veliko škode povzročajo divje svinje. Za Franca Jožefa Smrtnika je samo še vprašanje časa, kdaj se bo volk vrnil tudi na redko poseljen kapelški konec. Medved ni tak problem, pravi Smrtnik in nadaljuje: »Volk, en sam, ki pride, raziskuje, kje je življenjski prostor za trop. Ko pa je volčji trop tu, pa imaš same probleme in je planinska paša živine močno ogrožena.«
Smrtnikove trditve o obnašanju posameznega volka in volčjega tropa smo preverili pri biologu Kurtu Kotrschalu. Je volčji trop res večja nevarnost za živino od posameznega volka? »Ne, nasprotno. Povsod, kjer se oblikuje volčji trop, se zmanjša pogostost volkov prišlekov. Trop namreč svoje ozemlje zelo agresivno brani pred vsiljivci. Minimalno število osebkov v tropu je šest živali, ki pokrivajo 300 kvadratnih kilometrov. Kjer so prisotni volčji tropi, beležimo upad škode, povzročene živini, seveda če so črede zaščitene in človek volkovom ne olajša dela.« Pri posameznih volkovih, kakor se pojavljajo na Koroškem, gre za mlade živali, stare med enim letom in tremi, ki so zapustile matični trop in so na obsežnem iskanju lastnega teritorija in družice, razlaga Kotrschal. »Tak popotni volk se hrani skrajno oportunistično, živi nevarno in povzroča največ škode kmetom.« O nočnih ogradah, ki jih vidi kot smiseln ukrep, biolog pravi, da zadostuje en meter visoka, saj volkovi neradi skačejo. Na to replicira Josef Obweger, predsednik združenja Almwirtschaft Kärnten: »Poglejte gospoda Kotrschala, ko daje kak intervju za televizijo. Pri teh intervjujih so njegovi volkovi za tri, štiri metre visoko ograjo. Nam pa pravijo, da 90 centimetrov visoke elektrificirane ograje na planinah zadostujejo za zaščito pred volkom.« Kotrschal na te očitke preko Novic odgovarja takole: »Če hočeš imeti volkove v ujetništvu, imamo za to v Avstriji posebne varnostne predpise. Zadostovale bi tudi nižje ograje, saj naši volkovi ne kažejo želje po begu. Divji volkovi so posebna zgodba. Za te vemo, da se mnogo raje splazijo pod ograjo, kot pa da skačejo ali plezajo. To pomeni, da za zaščito čred pred volkovi zadostuje močnejša elektrificirana ograja med 90 centimetri in 120 centrimetri višine. Če volk vdre v tako ogrado, je bil nekdo površen pri njenem postavljanju. Seveda pa je volk pametna žival, ki se lahko hitro nauči tudi skakati čez ograje.« Biolog priznava, da povsod ograje in ograde niso mogoče, zato pa so tam mogoči in potrebni pastirji s psi.
Težavno dokazovanje škode
Poseben problem pri škodi, ki jo kmetu povzročajo zveri, je dokazilo škode. Po besedah Nantija Olipa iz Sel mora kmet veterinarju predati uhan poginule živali, nato pride izvedenec dežele iskat sledi plenilca in šele, ko so te sledi najdene, se lahko poda zahtevek za odškodnino. Bolje, da ne dežuje.
