
V okviru letošnjega Sejma šeg in običajev je 15. novembra na celovškem sejmišču bilo deželno ocenjevanje medu s podelitvijo priznanj. Poleg zlatih in srebrnih nagrad se na ocenjevanju podeli tudi najvišje priznanje, to je Koroški medved v zlati, srebrni in bronasti barvi.
Kot pojasnjuje čebelar Johann Bricman iz Šmihela, je »zlatih priznanj veliko, letos jih je bilo kar 408, med prejemniki zlatih priznanj, ki imajo vsi po vrsti odlično kvaliteto, pa komisija izbere še zlatega, srebrnega in bronastega medveda. Za medveda moraš imeti tudi veliko sreče, saj zavisi od osebnega okusa ocenjevalne komisije; sam ga še nikoli nisem dobil.«
To srečo sta letos imela čebelarja Kajetan Kreutz iz Šentvida v Podjuni in Alen Skubin s Srednjega Kota pri Selah. Skubin je srebrnega medveda prejel za mešani, cvetlično-gozdni med.
Kreutz pa je srebnega medveda prejel za medenorosni med (Honigtau Honig), to vrsto medu so letos prvič ocenjevali. »Gre za med, ki ga čebele nabirajo pri listnih ušeh na naših listavcih in je precej svetlejši od gozdnega medu,« to medeno novost pojasnjuje čebelar Johann Bricman. Prejemniki zlatih medvedov letos prihajajo iz Malte (Helene Mailänder, cvetlično-gozdni med), iz Mel (Alois Striednig, cvetlični med), iz Labota (Gaby Loibnegger, medenorosni med) in Šentpavla v Labotski dolini (Johann Dettelbacher, gozdni med).
Iz okraja Velikovec je največ, to je kar enajst zlatih priznanj, romalo v Šmihel k tamkajšnjemu Čebelarskemu društvu, kar je za šmihelske čebelarje rekord. Zlata priznanja so prejeli naslednji člani ČD Šmihel: Roman Josef Stöfelz (2x), Benedikt Pototschnig (2x), Mathias Rosenzopf, Janez Šranc (2x), Hermina Stöfelz, Anzej Bricman, Monika Bricman in Cvetko Uduč. Sedem zlatih priznanj so dobili člani pliberškega čebelarskega društva Petzenland/Peca, pet zlatih pa člani čebelarskega društva Železna Kapla-Bela. Na letošnjem ocenjevanju medu je sodelovalo rekordno število koroških čebelark in čebelarjev, kar 377 jih je bilo, vsega skupaj pa je komisija ocenila 491 vzorcev medu. Ocenjevali so gozdni med, cvetlični med, mešani cvetlično-gozdni med, kot rečeno pa tudi medenorosni med.
Medtem ko podjunski čebelarji govorijo o nadpovprečni letini, presenetljivi spričo poletne suše, pa je pri Skubinovih na Srednjem Kotu letošnja letina povprečna. Uspeh pa zavisi tudi od tega, ali ima čebelar stacionarne panje ali pa čebele prevaža naokrog.
S čebelarstvom sem se začel ukvarjati leta 2020, nad delom s čebelami sem se navdušil sam. Preko AMS sem kot pomožni delavec začel delati pri koroškem Deželnem čebelarskem združenju, kjer sem danes zaposlen kot poklicni čebelar. Vmes sem se izšolal in pridobil naziv strokovnega delavca. Letos bom prezimil 45 čebeljih družin, ki jih poleti vozim na pašo v Lepeno na 1000 metrov nadmorske višine. Pridelujem gozdni med, mešani med, pa tudi medenorosni med. Večkrat sem že dobil zlata priznanja, medveda pa sem dobil prvič. Letošnje leto je bilo sicer zelo vroče in suho, a so moje čebele nosile, nosile in kar niso nehale nositi.
Prihajam iz Drežniških Raven v Sloveniji, kjer sem se čebelarstva naučil pri dveh čebelarskih mojstrih, zdaj pa že 11 let živim na Koroškem. Imam med 70 in 80 čebeljih družin, zadnja leta pa v Selah na Srednjem Kotu niso bila najbolj radodarna z medom. Težave smo imeli z vremenom, najprej je bila suša, nato pa deževje. Najmanj imamo cvetličnega medu, saj je sezona cvetenja zelo kratka. Letos smo samo enkrat točili, in to cvetlično-gozdni med, za katerega smo dobili srebrnega medveda. V preteklosti sem že prejel zlato medaljo za gozdni in mešani med, medveda pa še nikoli nisem dobil, to je bilo zame lepo presenečenje.
Iz rubrike Kmetijstvo preberite tudi