Marjan Čik je glavni kandidat Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov za volitve v kmečko zbornico 7. novembra. Star je 49 let in živi s partnerico Sarah in hčerkama Anjo in Lucijo v Goreči vasi pri Škocjanu. Zaposlen je pri Lagerhausu in je presednik koroške konjerejske zveze. Je lovec z dušo in telesom, predsednik lovske družbe Škocjan, vodja gojitvenega območja Škocjan in Dobrla vas, lovski rogist in pevec pri kvartetu Nomos in pri moškem pevskem zboru Vinko Poljanec. Pogovor o kmetijski politiki, posebnostih kmečkega življenja, vsebinah programa SJK in doprinosu kmečkih družin k ohranjanju slovenščine.

Dorasli ste na domači kmetiji, ki jo je kasneje prevzel brat. Kasneje ste si v Goreči vasi pri Škocjanu sami kupili kmetijo in se osredotočili na konjerejo … 

Marjan Čik: Glavni panogi kmetije, na kateri sem odraščal, sta bili govedoreja in mlečna proizvodnja. Videl sem spremembe v kmetijstvu, vsekakor je govedoreja ostala panoga, ki me je zanimala, vendar pogoji, mlečna kvota in drugo, so bili pretežki, da bi v to investiral. Povezavo s konji sem zmeraj imel, saj smo jih tudi doma vedno imeli. Oče je bil dolgo furman za grofa na Peci. Ko sem bil mlad, sem se tudi športno ukvarjal s konji. Videl sem, da je kmetijstvo lahko tudi več kot samo proizvodnja. Vedno bolj sem se ukvarjal z izobrazbo in konjerejo. 

Ali ste se osredotočili na rejo posebne pasme konj in komu jih prodajate?

Moja najljubša pasma je noričan, ki je zame po karakterju najbolj avtentičen. Kot predsednik koroške konjerejske zveze pa sem seveda tudi pristojen za druge pasme. Z ženo imava skupaj 25 konj. Ukvarjava se tudi z barvno rejo. Izobražene konje prodajava, večinoma so to jahalni konji. Pripravljam tudi konje za vožnjo, ki jih ponavadi kupijo strokovnjaki, ki imajo že vnaprej konkretne želje. Konje predstavljamo na facebooku in smo tako lahko svetovno prisotni. Največji interes kažejo in najboljše cene plačajo kupci iz Nemčije, Švice in Nizozemske. Pred leti so to bili še trgi, o katerih smo samo sanjali. Noričan se je uveljavil kot pasma, kar je velika čast za rejce, in kaže, da smo glede tega na pravi poti.

Ne sme biti tako, da za visokokvalitetno robo, proizvedeno regionalno in v majhnih strukturah, dobiš ceno svetovnega trga.

Marjan Čik

Tudi poklicno ste aktivni v kmetijstvu …

Poklicno delam kot svetovalec za kmečko prehrano in optimiranje rejskih sistemov pri Lagerhausu. Glavno delovno področje je govedoreja in mlečna proizvodnja, pa tudi svinjereja, perutnina in ribogojstvo. Obdelujem Koroško in celo Slovenijo. Tudi s te strani poznam vse izzive malih in velikih kmetij.

Površine avstrijskih kmetij so v primerjavi s kmetijami v ostali Evropi in po svetu majhne. Je v Avstriji in na Koroškem še mogoče preživeti s kmetijstvom?

Posloviti se moramo od vodila, da mora kmet rasti ali nehati. Ne sme biti tako, da za visokokvalitetno robo, proizvedeno regionalno in v majhnih strukturah, dobiš ceno svetovnega trga. Tudi ni prav, da na podlagi novih predpisov ne moreš več koristiti hleva do konca uporabne dobe. 

Reklama prikazuje idilično kmečko življenje. Statistika pa nam kaže, da je vedno manj kmetij …

Res je, reklama kmeta velikokrat prikazuje kot tistega, ki hrani dva ali tri prašiče ali na planinah krave pase. Seveda to ni realnost. Vemo, da so kmetje velikokrat pod takšnim finančnim pritiskom, da se odločijo za intenzivno proizvodnjo ali pa za kakšno nišo. Tudi v niši se morajo šele znajti in se držati predpisov, za deklaracijsko napako pa plačajo več tisoč evrov.

So politični pogoji v Avstriji kmetijam torej nenanklonjeni?

Trenutna politika ni naklonjena kmetijstvu in tendira v njegovo zmanjšanje. Politika se mora zavedati svoje odgovornosti in mora poskrbeti za pogoje, v katerih lahko kmet nemoteno proizvaja in dela. Z zapiranjem kmetij se v zadnjih letih niso izgubila samo delovna mesta, izgubila se je tudi struktura podeželja in še posebej slovenska kultura. Ko so hlevi na vaseh samo še kmečki muzeji, smo na tem področju nekaj zgrešili. Vsak kraj ima svojo identiteto in kulturo. Sem pa spadajo tudi regionalni kmečki proizvodi, ki morajo imeti svojo ceno. Samo če bomo to podeželje in strukture krepili, bomo imeli visokokvalitetne regionalne proizvode in preprečili industrializacijo kmetijstva. 

Tudi znotraj Avstrije so površine in strukture kmetij različne. Se lahko koroška kmetijska zbornica tu sploh uveljavi?

Verjetno se uveljavljamo premalo. Vse gorate zvezne dežele bi tu morale potegniti za eno vrv in poudariti, da imajo drugačne strukture kot v Nižji Avstriji. Med kmeti je potrebna solidarnost in spoštovanje med tistimi, ki proizvajajo v planinah, in onimi, ki imajo nad sto hektarjev v ravninah. Majhna kmetija potrebuje možnost preživetja, velika pa možnost proizvodnje brez velikih dodatnih ovir.

 Vemo, da so kmetje velikokrat pod takšnim finančnim pritiskom, da se odločijo za intenzivno proizvodnjo ali pa za kakšno nišo.

Marjan Čik

Kaj so še vsebinska težišča SJK? Na volilnem zborovanju ste med drugim nagovorili osnovni dohodek v obliki bazične podpore za kmete …

Tudi če se kmet ne odloči za intenzivno proizvodnjo ali kakšno nišo, mu je treba omogočiti preživetje. Z bazično podporo bi omogočili vsaj eno delovno mesto na kmetiji. S tem bi zagotovili obdelovanje kmetije, vaško strukturo in tudi socialno strukturo družin, saj bi lahko ena oseba na družino ostala doma. Pavšalne vsote, vezane na površino, se niso obnesle, ne za male gorske kmetije, pa tudi ne za tiste v boljših legah, saj se vidi, da tudi tam še naprej zapirajo kmetije. 

Tudi če se kmet ne odloči za intenzivno proizvodnjo ali kakšno nišo, mu je treba omogočiti preživetje.

Marjan Čik

Vsekakor so podpore postale osnovni del letnega proračuna kmetij …

Kmetij je zmeraj manj, kar pomeni da so podpore že danes premajhne. Jaz sam sem na začetku samo gledal na to, kaj me veseli, kje so finančne možnosti in kako bom preživel. Nisem pa gledal na to, kje bom dobil podpore, saj nisem hotel, da bi me to omejevalo. Morda sem s tem izgubil tudi mnogo denarja. Kot mlad kmet moraš danes najprej vzeti računalnik, preračunati in pogledati, kaj se ti splača. Samo z delom in brez načrta težko preživiš. Verjetno smo pač s tem izgubili tudi mnogo znanja in kreativnosti naših kmetov, saj jih silimo v določene sisteme in smeri. Mora delati tako, kot sistemi predvidevajo, da bo finančno čimveč pridobil. Na primer sta bila prej znanje in kultura v zvezi z obdelavo mesa v kmečkih rokah. Kasneje, ko so znanje kmetov prevzeli in so proizvodnjo industrializirali, pa so prišli predpisi, ki kmetom na tem področju otežujejo preživetje.

Pri SJK se zavzemate tudi za upoštevanje lastninskih pravic kmetov …

Zavedati se moramo, da živimo na obdelani površini. Kako daleč bomo še prišli, sem si mislil, ko je bil avstrijski kmet sokriv, ker je krava poteptala turistko na planini. Seveda je tragična zadeva, ne moreš pa odgovarjati za planino, kjer se že tisoč let pase govedo. Tudi vedno več nevladnih organizacij hoče soodločati, kaj smemo in česa ne smemo na naših površinah. Velikokrat so vsi drugi bolj vpleteni v odločanje kot kmet, ki je lastnik površine. Tudi pri izbiranju območij Natura 2000 kmetov niso vključili. Temeljito se je treba vprašati, kaj so tu zaščitili. Zaščitili so površine, ki jih je kmet do danes obdržal take, da se sploh še lahko zaščitijo. Kmetje radi pokažemo našo lepo naravo, potrebna pa sta spoštovanje in zavest, da je lastnik tam kmet. Vse, kar kmet dovoli na teh površinah, mora biti sprejeto z določeno hvaležnostjo, ne sme pa postati samoumevno.

V drugih evropskih državah kmetje redno demonstrirajo. So avstrijski kmetje in kmetice včasih pretihi?

Kmečko pamet in samozavest smo žrtvovali zaradi diplomacije. Ne more biti rešitev, da se za kmeta, ko je krava poteptala turistko, zbira denar, da bo lahko plačal kazen, namesto da bi vsi delali na tem, da spremenijo okoliščine. Kmetje bi lahko tudi zaprli dostop do planine.

Veliko sva govorila o avstrijski in koroški ravni. Skupna kmetijska politika Evropske unije nastaja v Bruslju in naj bi bila v novem obdobju od leta 2023 naprej bolj zelena, pravičnejša in učinkovitejša …

Problem je, da se stvari na evropski ravni zelo teoretično diskutirajo in da je v praksi velikokrat drugače. Politična naloga je, da bodo kmetje lahko ostali kmetje. 

Ali kmetijstvo tudi pomaga pri ohranjanju slovenščine?

Kmečka tradicija in kmečki način življenja sta bila vedno močan temelj slovenskega jezika in velikokrat morda premalo poudarjena. Doma na kmetiji pač laže obdržiš slovenski pogovorni jezik kot v kakšni firmi, kjer si prisiljen, da prilagodiš pogovorni jezik, saj te drugače ne razume vsak. Vsekakor je to tudi temelj naše slovenske identitete, če smo lahko na svoji zemlji doma in v družinskem podjetju gospodarimo, proizvajamo in imamo tukaj naš družinski dohodek. Kmet ima kot kulturnik več časovne prilagodljivosti.

Tudi znotraj kmetijske zbornice si želite več dvojezičnosti …

V gremijih kmetijske zbornice korajžno in samoumevno nastopamo dvojezično. Živimo v Evropi, ki ima veliko jezikov in veliko kulture. Dvojezičnost je biser in je treba biti ponosen nanjo, ne se pa sramovati. V zacementirane diskusije se ni treba spuščati in včasih je treba ubrati drugo pot. Mnogi kmetje, ki neposredno prodajajo kmetijske proizvode, imajo na svojih izdelkih dvojezične napise. Tukaj se vidi, da smo kmetje bolj daleč kot tista politika, ki skuša preprečiti dvojezičnost.

Je tudi pandemija vplivala na kmete?

Ljudje so med krizo velikokrat pokupili robo kmetov. Vrednost kmetov se je izboljšala in bili smo v vrednotenju na ravni zdravnikov. Samo pri dobičkih še zdaleč nismo tam.

SJK je v preteklosti tudi kritizirala krčenje kmetijskih površin …

V predmestjih je nastalo preveč trgovin na nekdanjih kmečkih površinah. Drugi trend je, da investorji nakupujejo kmetijske površine, deloma za cene, ki jih kmet ne more več plačati. Kateri kmet naj brez zemlje dela? Zato je potreben nov, današnjemu času ustrezen mehanizem, ki bi preprečil izgubo teh površin. Poznamo problem, da bi kmetje hoteli kupiti ali najeti kmetijske površine, pa jih ne dobijo. Najlepše kmetije na najlepših prostorih po vsej Koroški so prodane osebam, ki se s kmetijstvom ne ukvarjajo.

V medijih se je koroško kmetijstvo v zadnjem času pojavljalo predvsem v povezavi z volkovi, ki na zgornjem Koroškem napadajo ovce …

Že pri zadnjih volitvah smo izrazili solidarnost z gorskimi kmeti, ko je Franc Jožef Smrtnik zahteval odstrel volka kot edino rešitev. Naš planinski svet je obdelan in tam ima volk zelo malo prostora, na drugi strani pa ni svetovno ogrožen. Dobro je, da se je zdaj našla pot regulacije. Solidarnost z gorskimi kmeti je važna, imamo pa še dosti več problemov. Če pogledam po vaseh, je živinoreja najbolj ogrožena.

Spremenili ste nemški naziv SJK. Novo ime je Gemeinschaft der Kärntner Bäuerinnen und Bauern, prej pa je bilo Gemeinschaft der Südkärntner Bäuerinnen und Bauern.

Izhajamo iz južne Koroške in smo tam tudi zelo močni, moramo pa tudi vedeti, da so problemi kmetov na celem Koroškem isti. Že prej smo zastopali vse kmete, zdaj hočemo to še bolj poudariti, da se lahko še več kmetov počuti povezanih z nami. S tem želimo tudi pokazati, da nimamo nobenih ovir za srečanja z našimi nemškogovorečimi prijatelji, oni pa tudi ne z nami. Naš cilj je, da pridemo v predstojništvo in da pade absolutna večina največje frakcije, saj so absolutne večine neatraktivne. Drugačna mnenja so akceptirana samo tam, kjer imaš možnost glasovanja. Si kot kužek, ki veliko laja, a ne naredi veliko škode. Ko pa doraste, se ga pa še morda kdo zboji.

Prednost SJK je tudi neodvisnost od političnih strank.

Smo samostojno gibanje in nam ni treba poslušati, kaj nam pravijo aparati velikih političnih strank. Mnogo danes nagovorjenih tem bi zastopniki drugih frakcij ne smeli povedati tako jasno. Seveda nam včasih manjkajo strukture v ozadju. Na drugi strani pa lahko to, kar kmeta žuli, neposredno vnesemo v občni zbor. Mnogokrat so ideje kmetov najboljše, vse ostalo, kar se spili v nek sistem, pa je že »prebarvano«. 

Kako bi mladega človeka prepričali, da prevzame kmetijo in jo obdeluje?

Mladim je treba pokazati, da ima življenje na kmetiji lahko visoko kvaliteto. Seveda to velja samo pod pogojem, da se jim ni treba vsak dan boriti za preživetje. Ne prevzameš samo kmetovanja, temveč tudi dediščino družine, ki tam morda kmetuje že desetletja ali celo stoletja. Ne smemo pa pozabiti, da si sam svoj šef. Želel bi si pogoje, ko lahko mladi kmetje tudi kaj poskusijo, ne da bi jih predpisi ovirali. Dolgoročno moramo vedeti, da je kmetijstvo zagotovljena panoga, saj bodo ljudje vedno jedli. Mladi kmetje potrebujejo pogoje in podporo, kar naj dobijo brez birokratskih postopkov.