Kmečki koledar za leto 2025: S kmeti skozi leto

Predsednica Kmečke izobraževalne skupnosti Marinka Mader-Tschertou je v kulturnem domu Cingelc, ki velja za kulturno središče slovensko govorečega prebivalstva v spodnjem Rožu, pozdravila kmetice in kmete z družinami, ki so sodelovali pri nastajanju Kmečkega koledarja za leto 2025. Ta je pomemben za jezikovno in kulturno identiteto slovenskega prebivalstva na Koroškem. Kmetice in kmetje negujejo našo pokrajino, slovensko kulturo in jezik, je poudaril frakcijski vodja Slovenskih južnokoroških kmetov (SJK) Marjan Čik.

Lidija Lipič-Berlec s slovenskega Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je povedala, da v Kmečkem koledarju najde nove ideje in prakse, ki so lahko zanimive tudi za kmetijstvo v Sloveniji. Zbornični svetnik SJK Stefan Domej pa je poudaril pomen povezovanja kmetijskih organizacij v slovenskem zamejstvu.

Direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Hanzi Mikl: »Koledar je zelo pomemben, ker postavi v središče človeka, namreč tistega človeka, ki na kmetiji živi in jo oskrbuje.« Pojasnil je, da se le s človekom kmetija razvija naprej. Kmetija mora služiti človeku oz. družinam z več generacijami, ki ohranjajo pozitiven odnos do po­krajine in kmetovanja. 

Franc Wakounig, ki kot avtor besedil in prevajalec pri Kmečkem koledarju sodeluje že šesto leto, je povedal: »Največji izziv pri pisanju Kmečkega koledarja je to, da ujameš dušo kmetije oziroma dušo ljudi, ki živijo na tej kmetiji. Zajeti jih moraš v celoti. Dobro jih moraš poslušati, saj v pogovoru izveš več kot le nekaj o kmetovanju. Povedo ti tudi kaj o družini, o zgodovini, pa tudi o kraju, kjer živijo. Tako se oblikuje bolj celotna slika kmetije in njenih prebivalcev.«

Tudi letos boste v slikah in besedah spoznali dvanajst kmetij oz. ljudi, ki se posvečajo kmečkim opravilom. Od predstavnikov starejše generacije boste izvedeli, kako so nekoč delali in ohranjali kmetije, spoznali pa boste tudi mlade kmetice in kmete, ki so se odločili, da prevzamejo kmetijo prednikov ali pa celo znova oživijo že opuščeno kmetijo. In kaj je skupnega vsem osebam, ki so sodelovale pri nastajanju koledarja? Prepoznavno je spoštovanje do znanja starejših in do posestva, ki so ga smeli prevzeti. Vodi jih želja, da kultivirano pokrajino ohranijo za generacije, ki šele prihajajo.