Kmet Christian Bachler vodi najviše ležečo (1450 m), skozi celo leto upravljano kmetijo na Štajerskem. Bachler je postal znan kot »Wutbauer« (jezni kmet), ki se je leta 2019 v viralnem videu razburjal nad Florianom Klenkom (glavnim urednikom tednika Falter). Slednji je v analizi sodnega postopka hvalil sodišče, ki je obsodilo kmeta na plačilo odškodnine, ker je ena njegovih krav ubila turistko. Bachler je Klenka povabil na prakso na svoji kmetiji. Iz prakse se je razvilo prijateljstvo, ki je leta 2020 vodilo do skupnega reševanja kmetije z akcijo fundraising (zbiranjem sredstev). Bachler zastopa alternativni kmetijski koncept. Ukvarja se s klimatskimi spremembami in njihovimi vplivi na planine, s starimi živalskimi vrstami ter z vrednotami iz domačih virov.
Vodite najviše ležečo, celoletno upravljano kmetijo na Štajerskem. V čem vidite največje izzive in probleme v položaju kmetov in kmetic?
Tu trčita skupaj dva svetova: svet modernega gospodarskega sistema, v katerem se misli le od četrtletja do četrtletja, in svet kmetov, v katerem se misli v nadgeneracijskem obsegu. Ta dva pola trgata kmetijstvo. Investirati moraš vedno več, da lahko dohajaš sistem, ostaja pa ti vedno manj denarja in komaj kdo doseže minimalen dohodek. In se seveda vprašaš, zakaj ves teden garaš, če vsi drugi zaslužijo na tvojih žuljih. Mislim, da je to za mnoge točka, ko menijo: »Ali sem neumen, da se ubadam s toliko živine, meso pa prodajam po 3,50 evra za kilogram?« Dodatno subvencijski sistem kmete žene v kvazi kanibalizem. Povprečna avstrijska kmetija živi 60-odstotno od subvencij. Če lahko vzdržujem kmetijo le z vedno več javnega denarja, potem moram gledati, da si pridobim vedno več zemlje. Subvencije so namreč vezane na površine. Kmetije postajajo vedno večje, da dobijo več subvencij in da lahko plačajo naslednji obrok kredita. Ta spirala se vedno hitreje suče. Ni čuda, da je med kmeti v Evropi ena najvišjih stopenj samomorov.
Meso lahko danes kupite za nekaj evrov. Mnogo je importiranega. Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi imeli avstrijski kmetje enakopravno možnost na trgu in bi zaslužili s pošteno ceno?
Ta problematika gospodarskega sistema zadeva večino poklicev, v katerih poteka delo še z lastnimi rokami. Dokler se v Evropski uniji ne poslovimo od mišljenja, da je najboljši tisti, ki za najnižjo ceno opravi delo ali ponudi proizvodnjo, se situacija ne bo izboljšala. Vprašanje je, kako lahko pridemo do poštene konkurence na trgu. Konkurence se ne bojim, saj ponujamo v Avstriji dobre, kvalitetne produkte. Toda če na Madžarskem kmečkim delavcem plačajo tretjino tistega, kar se plača v Avstriji, ne moreš govoriti o pošteni konkurenci. To je, kot bi se dijak v ringu meril z boksarjem težke kategorije, mi pa bi rekli: »Saj imata itak enake boksarske rokavice.« Ljudi prepričujejo, da samooskrbe ali kulturne pokrajine ne potrebujemo več, ker lahko od drugod poceni importiramo. Menim, da je to neumnost, saj obstaja tudi nematerialna vrednost – ne moreš vsega ovrednotiti v evrih. Danes le malo ljudi hodi k maši, a zato še ne rušimo vseh starih cerkva! Vzdržujemo jih, ker spadajo k nam.
To so čisto osnovna vprašanja, ki jih je treba prediskutirati s politiko. V malem – po vaseh in v soseščini – pa bi se morali spet bolj povezovati. Jaz ti lahko ponudim lepo kuro, ti mi lahko popraviš izpušno cev avtomobila. Moramo ustvariti manjše cikle ustvarjanja vrednosti.
Vašo kmetijo vedno spet omenjajo kot primer dobre prakse za alternativno pot v kmetijstvu, pot, katere glavna orientacija ni efektivnost in ekspanzija. Kakšen je vaš koncept ekološkega kmetovanja?
Prvih deset let sem z največjim elanom delal tako, kakor sem se bil naučil pri izobrazbi. Po geslu »hitreje, više, dalje«. Leta 2009 je bila prva velika kriza zaradi cene mleka, obenem je prišlo do masivnega padca javnih finančnih sredstev. Čeprav vse storiš tako, kot naj bi po aktualnem stanju znanja, imaš vseeno dolgove in ob večjem delu manj dohodka. Premišljeval sem že, da bi opustil poklic. Toda naša kmetija je stara že približno 900 let, po naši planini so strašili že Rimljani. Torej nekaj tisoč let kmetijstva. In mi se naj zdaj vdamo zaradi nekaj desetletij čudne kmetijske politike? Gotovo ne! Začel sem misliti drugače, osredotočil sem se na ustvarjanje vrednosti. Za rojstni dan sem dobil dve svinji pasme mangalica in knjigo o starih avstrijskih pasmah domačih živali. To je bila zame spodbuda. Videl sem, da svinja ne potrebuje hleva, v Romuniji zdrži pozimi do minus 40 stopinj in na Madžarskem poleti do plus 40 stopinj. Ne postane tako velika in ima neverjetno slanino. Spoznal sem, da trend poenotenja ne vodi nikamor.
Na kakšne načine ste udejanjili ta koncept na svoji kmetiji?
Menim, da potrebujemo več živalskih vrst, ki so prilagojene na tukajšnje razmere, ki ustvarjajo dober produkt, ki ga s pravim marketingom prodamo za pošteno ceno. Poskušamo enostavno na novo misliti staro znanje. Npr. pustimo konje na pašnik skupaj s kravami, ker govedo je sočno travo, konj pa ostrejšo, tako meni ni treba kositi. Ali pa skupno rejo prašičev in kur na prostem. Tako lisica podnevi ne krade kur, ker se boji svinj, svinje pa poleti nimajo parazitov, ker jih kure pokljuvajo z njih. Živali se sporazumejo – nam je treba le ustvariti okvir.
Iz domačih virov želimo producirati kar najboljše. Viri pa so od domačije do domačije drugačni. Če imaš mnogo vode na zemljišču, lahko urediš nekaj ribnikov, namesto da gradiš kurnike. Nekatere vire spoznaš šele s časom. Pred nekaj leti si nikoli ne bi mislil, da bomo tri mesece poleti sušili zelišča. Nisem vedel, da šentjanževka stane 100 evrov na liter in da imamo mi toliko šentjanževke, da jo lahko kosiš. Iz zelišč, kot so arnika ali ognjič, lahko narediš odlične produkte, ki imajo visoko vrednost in kjer je potreba višja od ponudbe.
Ukvarjate se s klimatskimi spremembami. Kako so te spremembe opazne na planinah?
Ker imamo v višini slabše naravne pogoje, opaziš vsak poseg v ta labilni sistem veliko močneje in prej. Pri nas je plast zemlje debela 40 cm, v Celovški kotlini pa 1,50 m. Če poleti tri tedne ne dežuje, je pri meni kot na Hrvaškem, v Celovcu se pa še vsi smejijo. Dobre kmetijske lokacije lahko te spremembe torej bolje zdržijo. V zadnjih 40 letih se je pri nas povprečna letna temperatura zvišala za dve stopinji, ki za nas poleti pomenita prednost, če je dovolj dežja, ker zraste na planini več krme. V te višine prihajajo nove vrste rastlin. To je dobro in slabo. Na eni strani rastejo dragocenejše trave, na drugi strani se gozdna meja masivno dviga. Trenutno je meja pri približno 1900 m. Strokovnjaki pravijo, da se bo gozdna meja v naslednjih sto letih zvišala na 2100 do 2300 m. To pomeni, da se bo pokrajina fundamentalno spremenila. V zadnjih 20 letih se je meja zvišala že za sto metrov, kar na planini močno opažamo. Površine, ki so bile vedno brez dreves, nam zdaj zaraščajo. Viša se tudi snežna meja. Torej je več dežja, manj snega in manj lavin, ki odnašajo drevesa. A pozimi potrebujemo veliko snega, ki se potem počasi tali in spomladi oskrbuje rastline z vodo. Če je pozimi le še dež in potem naenkrat poleti 30 stopinj, nastane že en teden po koncu zime suša.
Kako bodo klimatske spremembe vplivale na živinorejo?
Nekateri modeli kažejo, da v 50 letih veliki deli Južne Štajerske, Gradiščanske in Spodnje Avstrije ne bodo več kmetijsko uporabni, ker ne bo več dovolj dežja. Kako bomo to lahko nadomestili? Menim, da bo treba potem zemljišča, na katerih zdaj sejejo žito za krmo, spet uporabljati za jedilno žito. Nehati bo treba s perverznostjo, ki jo uganjamo z govedom. Govedo se je odvadilo naravnega prehranjevalnega načina,v bistvu se je iz goveda naredilo svinjo. Če bo treba potem krave spet hraniti s travo, ker ni več toliko žita, potem se bo zadeva s čezmernim konzumom mesa sama uredila, ker enostavno ne bo več mogoče nahraniti toliko živali.
Mislim, da se bo kmetijstvo spet moralo vrniti v danes slabše lokacije. Če mi ne verjamete, je treba pogledati le na Kitajsko. Tam so križali domače govedo z divjim jakom. Novi jak ima več mišic, več mesa, producira več mleka in lahko živi v višinah do 6000 m. Kitajska ima mnogo polsuhe puščave, jak lahko jé puščavske rastline in tako prehranjuje ljudi. Kitajska noče biti odvisna od uvoza.
Mi imamo ta vir še v obliki planin, a če jih bomo pustili zarasti, bodo izgubljene. Naše podjetje skuša vzdrževati planine, ker smo prepričani, da jih bomo posebno kasneje potrebovali.
Leta 2019 je Florian Klenk bil tri dni vaš praktikant. Leta 2020 je grozila dražba kmetije, ker je banka zahtevala plačilo kredita. To je bilo preprečeno s fundraisingom (zbiranjem sredstev). Kako ste doživeli ta čas?
Odločil sem se, da ne bom šel brez boja. Prej smo analizirali, da nov način delovanja funkcionira in je dolgotrajen. V podjetje smo investirali 350.000 evrov in s časom bi kredit lahko tudi vračali. Toda potem je banka naenkrat zahtevala 150.000 evrov. Za to ceno sem predal svoj delež kmetijski skupnosti. S tem sem ta dolg lahko plačal. Toda banka je potem zahtevala še dodatnih 100.000 evrov ter rekla, da si moram poiskati novo banko. S Florianom sva, odkar je bil pri meni »na praksi«, prijatelja. On je bil mnenja, da bi bilo treba to zadevo medialno širiti in dobiti podporo javnosti. Naredila sva torej to akcijo fundraising v upanju, da zberemo teh 100.000 evrov. Akcijo sva natančno planirala in naenkrat je to eksplodiralo. Imeli smo neverjetno srečo. V teku treh dnevov in pol je bila vsota zbrana in smo lahko plačali celoten dolg. Zadnja leta sem noč in dan razmišljal, kako bo šlo s kmetijo naprej, naenkrat pa tega Damoklejevega meča ni bilo več.
