Čebelarstvo Roman in Hermine Stöfelz »Če gre dobro čebelam, gre dobro tudi meni«

Zakonca Roman in Hermine Stöfelz živita v lepo urejeni hiši, ki stoji tik ob vznožju Pece in je obkrožena z velikim vrtom. V vrtni hišici in ob njej so postavljeni pisani čebelji panji. Nekateri so okrašeni s slikami, ki sta jih naslikali hčerka in vnukinja. Na enem panju je upodobljen sveti Ambrož, zavetnik čebelarjev. Tam na vrtu je običajno slišati brenčanje več milijonov čebel, ki živijo v približno 65 panjih, za katere skrbita Roman in Hermine Stöfelz. Ena čebelja družina lahko v poletnem času šteje do 70.000 čebel. Trenutno je še bolj mirno, saj tudi čebele v tem aprilskem mrazu zebe in raje ostanejo na toplem. »Vsak dan sem pri čebelah. Če gre čebelam dobro, gre dobro tudi meni,« pripoveduje gospod Stöfelz.

Po šoli se je izučil za kuharja, več let je delal v sezoni. Tudi Hermine je izučena kuharica. Potem ko sta se jima rodila že otroka Anja in Gabriel, je mlada družina štiri zime živela v Flachauu na Salzburškem, kjer sta starša delala sezonsko v kuhinji neke gostilne. Ko se je rodil tretji otrok, Roman, sta ostala doma. Roman Stöfelz se je zaposlil pri Gojerju kot voznik tovornjaka, Hermine pa je delala z otroki s posebnimi potrebami, kasneje pa v tovarni. Zdaj sta že oba upokojena in se posvečata čebelam. »Že vedno sem želel imeti čebele. Ko smo kupili hišo na Bistrici, sem si takoj nabavil dve čebelji družini. Razmnoževale so se in danes jih oskrbujemo skoraj 65.« Ko je še vozil tovornjak in ob tem imel čebele, ni ostalo prostega časa. Čebele je treba nakrmiti in tudi proti varoam se je treba bojevati celo čebelarsko leto. Roman Stöfelz je hvaležen ženi, ki mu stalno stoji ob strani in mu pomaga. »Zrasla sem v to. Mož je bil na šihtu in če so čebele rojile, sem jih morala jaz ujeti, da se čebelja družina ne bi izgubila. To bi bila velika škoda.«

Lani so imeli veliko gozdnega medu, to pa je odvisno od vremena, ki naj bi bilo zmerno, ne prevroče in ne premokro. Tri kilometre letijo čebele po strd, dobro je, da v bližini ni polj in pesticidov, ki čebelam zelo škodujejo, pravita Roman in Hermine Stöfelz. Zadnja štiri leta je bilo manj strdi, letos pa pričakujeta dobro letino, saj je bilo na Jožefovo lepo vreme. To pravi kmečki rek, pravi Roman. Okoli 20 kilogramov strdi dobijo iz enega panja. Sicer se s čebelami zelo dobro razume, a nekoč so ga napadle in pičile v glavo, ki si jo je potem hladil v domačem bazenu. »To pač spada zraven. Prepričana pa sem, da čebele poznajo čebelarja,« meni Hermine Stöfelz. Znanje o čebelah si je Stöfelz pridobil v čebelarski šoli v Ochsendorfu in je član šmihelskega čebelarskega društva. Doma iz strdi izdeluje razne likerje, vino, medico, kremasti med, iz voska nastanejo sveče. Ponosna sta, da vse sestavine, na primer sadje za likerje, pridelata na lastnem vrtu in ne dokupujeta. Po želji pripravita tudi darilne košare. Izdelke imata razstavljene v mali trgovini v hiši, prodajata še v Zadrugi in sodelujeta na lokalnih trgih, na primer na božičnem trgu na Peci ali na prazniku šunke v Pliberku. Stöfelzovo strd zaradi naravnega okusa cenijo tudi v Nemčiji in v Švici. »Ljudje vedno bolj cenijo domačo strd in čez leto vse prodava,« sta oba zelo zadovoljna. Na cvetno nedeljo bosta izdelke razstavljala tudi na prazniku močke v Šmihelu. Pobude društva »Petzenland Peca« so pomembne, ker oživljajo podeželjski prostor, pravita.