50 let na Pliberškem jormaku: Kako je Svaveja uta osvojila jormak

2.9.2026 Pliberk Bleiburg Sebastjan Trampusch

Jožko Hudl se spominja začetkov Svaveje ute, nasprotovanj slovenskemu šotoru in deževnih jormakov. Spodaj so spomini oseb, ki so delali v Svaveji uti.

Društveniki SPD Edinost in Otto Partl (na desni), ki je leta 2016 prevzel kuhinjo Svaveje ute

Ko je Jožko Hudl januarja 1975 postal predsednik Slovenskega prosvetnega društva Edinost v Pliberku, ga je med številnimi željami članov čakal tudi šotor na pliberškem jormaku. Gostilna Breznik, kjer so se Slovenci desetletja srečevali, je svoj šotor nekaj let prej zaprla. Člani so Hudla vztrajno nagovarjali, naj Edinost prevzame pobudo. Odbor je bil skoraj soglasno za. Proti je glasoval le predsednik sam. »Gostinske storitve niso primarna naloga kulturnega dela,« je menil Hudl. Gostinstvo tudi ni bilo predvideno v statutu, poleg tega je vedel, da bo mnogo odgovornosti nazadnje ostalo pri predsedniku. Večinski sklep je Hudl akceptiral in jeseni 1975 je na jormaku stal prvi društveni šotor. »Začeli smo praktično iz nič. V prvih letih smo si morali skoraj vse izposoditi.«

Potni list za Svavejo uto

Ime Svaveja uta sprva ni bilo uradno. Društvo je pri oblasteh nastopalo kot SPD Edinost. Nasprotniki pa so šotor slabšalno imenovali »Slowenische Hütte« ali »Slowenisches Zelt«. Slovenščina na jormaku ni bila zaželena, proti šotoru je tekla prava gonja. »Nekateri so govorili, da potrebujejo za naš šotor potni list,« pripoveduje Hudl. Zmerljivka je leta 2003 postala uradno ime, ki ga društvo danes nosi s ponosom.

Jožko Hudl (78) danes organizira srečanje upokojencev v Svaveji uti

Vse so si izposodili

Leta 1975 društvo ni imelo skoraj ničesar. »Ti si si moral vse izposoditi,« pravi Hudl. Prvi šotor so posodili globaški gasilci, krožnike gostilna Šoštar, kozarce gostilna Hudl, p. d. Štekl. »Nismo vedeli, kako se upravlja šotor,« priznava Hudl. Posebna zgodba je bila kuhinja. Velik štedilnik na drva je društvu podarila pesnica Milka Hartman. Na njem je kuhala Antonija Kulmesch, ki je kar prvih osemnajst let vodila kuhinjo. »Kuhinja je najbolj komplicirana zadeva,« poudarja Hudl. Ko se je šotor s približno 600 sedeži napolnil, je morala njena ekipa v kratkem času nahraniti množico. Na začetku so društveniki pri Petru v Dobu sami zaklali dva prašiča in izdelali klobase. Hladilnikov ni bilo: pijačo so najprej hladili z vodo, pozneje z ledom.

Zunanjost »Svaveje ute« leta 1990

Pivo ja, klopi in mize pa ne

Zapletlo se je tudi pri pivu. Pliberško območje je obvladoval Sorgendorfer. »Tisti kartel so imeli. Na določenem območju nisi dobil drugega piva,« pravi Hudl. Ko pivovarna za slovenski šotor ni hotela zagotoviti pivskih garnitur, je zagrozil: »Če nam ne morete dati pivskih garnitur, bomo pa točili Union.« Grožnja je zalegla. V rekordnem letu so prodali 96 petdesetlitrskih sodov. »To je bila precej velika količina.«

Glasba v Svaveji uti

Glasba je bila del Svaveje ute od začetka. »Prvi ansambel je bil Bellamis, pa s Ptuja Ptujski kvintet,« se spominja Hudl. Pozneje so prišli Veseli planšarji. Šotor je bil tudi ogrevan, imel je telefon, iz njega pa je poročal Radio Slovenj Gradec. Pomemben vir prihodkov je bila pijača. Hudl se spominja, da je ´šnopsbuda´ v nekaterih letih ustvarila več prometa kot kuhinja. Dobiček so društveniki namenili kulturnemu delu.

Reden dež na jormaku

Največja neznanka je bilo vreme. V Hudlovih 28 letih organiziranja naj bi le trikrat minilo brez dežja. Neko leto je po mokri soboti in nedelji pričakoval 60.000 šilingov izgube. Nato je prišel sončen ponedeljek: »Ponedeljek pa tako poln, da ni bilo izgube.« Leta 1982 je Edinost poskusila pridobiti tudi pravico do uradnega odprtja jormaka. Društvo je ponudilo 30.000 šilingov, Fric Kumer – Črčej pa je ponudbo zvišal: »Smo rekli: 30.000 šilingov damo. In Črčej je pa še 500 šilingov dal.« Čeprav je bila ponudba za 500 šilingov višja od konkurenčne, je občina razpis po Hudlovem spominu razveljavila. Vse spomine na Svavejo uto so ob 50-letnici zbrali v obširni brošuri, ki jo lahko v času jormaka dobite v Svaveji uti.

Spored 2026

Sigej Stropnik (81), je pomagal vsaj deset začetnih let, da je Svaveja uta lahko zaživela

LibučeLoibach

Bil sem pri Enotni listi, ko je bil predsednik Fric Kert. Mislil sem si, da ima libuška Trachtenkappele svojo uto, zakaj pa je mi Slovenci ne bi imeli. Naredimo našo in naši ljudje naj pridejo k nam v šotor. V libuški uti je bilo vse le nemško, čeprav nemško mnogi sami niso znali. Pomagal sem pri postavljanju šotora, plesišča, točil sem pivo, bil pristojen za vodovod v šotoru in za električni tok.

Milan Piko (57), stregel, pomagal pri postavljanju šotora in pri tiskovinah

PliberkBleiburg

Spomin na jormak me popelje daleč nazaj v mladost. Spomnim se, s kakšnim veseljem je moj atej hodil v šotor Edinosti. Takoj ko sem bil dovolj star, sem se ekipi pridružil še sam. Še zdaj se živo spominjam, kako sem pred jormakom pomagal postavljati šotor, med samim sejmom pa kelnaril in zaslužil svoj prvi lasten denar.

Ana Kumer (88), od svojega 60. do 75. leta je v Svaveji uti umivala in pripravljala solato

BlatoMoos

Skupaj z drugimi ženskami sem vsa leta pomagala čistiti in prati solato, ki je bila v »štajgeh«. Navadno sem pomagala ob sobotah in nedeljah. Več nas je bilo, dolgo je pomagala tudi moja svakinja Ana Kušej, ki je že rajna. Druge ženske so delale v šotoru, pripravljale zrezke. Več je bilo takih slovenskih žensk, da smo delale. Nismo gledale, da bi same kaj zaslužile, ampak da je bilo še kaj slovenskega na jormaku.

Cita Šumnik (87), roj. Enci, dolga leta pristojna za blagajno v kuhinji Svaveje ute

ČrgovičeTscherberg

Najprej sva s sestro bili natakarici v libuški uti. Ko je nastala Svaveja uta, sem pa odšla tja. V Svaveji uti sem bila od začetka pristojna za blagajno kuhinje, vsaj deset let. Natakarji, ki so stregli jedi, so najprej plačali meni, potem pa jedi prodali gostom v šotoru. Tedaj je bila šefinja kuhinje Tončka Kulmesch.

Spominjam se še enega leta, ko smo imeli bilanco po jormaku in se je pokazalo, da so imeli pri šnopsteki večji zaslužek kot v kuhinji. Koliko več dela je bilo v kuhinji kot pri pijačah!

Vladimir Nachbar (48), podpredsednik SPD Edinost Pliberk

Večna vasWackendorf

Ko smo leta 2003 z zelo mladim timom prevzeli takratni slovenski šotor »Edinost«, smo ga najprej poimenovali v »Svaveja uta«. S tem smo si napisali tudi na naše zastave, da naj bo »Svaveja uta« kraj, kjer imata prostor oba deželna jezika, kulturna raznolikost naše dežele … šotor, kjer se sreča mlado in staro in sta dobra volja in veselje na programu. Dodali smo besede »dobrodošli – willkommen – benvenuti«, da vas vse privabimo v našo uto.

Philipp Watschonig (64), od leta 2003 do 2016 kuhar v Svaveji uti

ČirkovčeSchilterndorf

Leta 2003 sem na povabilo Vladimirja Buchwalda in Vladimirja Nachbarja postal kuhar v Svaveji uti. Čeprav sem prihajal iz Salzburga in nisem znal slovensko, pri sporazumevanju ni bilo težav. Spominjam se zelo lepega obdobja, odličnega sodelovanja z ženami v kuhinji in številnih pohval gostov. Med drugim sem uvedel tudi „Kmečki krožnik“. Bil je res lep čas v Svaveji uti.

Matej Trampusch-Novak (37), predsednik SPD Edinost v Pliberku

DobAich

Zadnjih 10 let sem tudi sam majhen delček zgodovine tega šotora. Tedaj sem prevzel predsedstvo SPD Edinost in s tem tudi velik del odgovornosti za načrtovanje in izvedbo Svaveje ute. Bili so težki časi: uvedla se je obvezna uporaba davčnih blagajn, pomagačev je bilo manj, stojnina se je višala, druga društva pa so prenehala delovati. Zato sem tedaj, mlad in naiven, iskal rešitev. Z družino sem bil na Jožefovem sejmu in tam spoznal Otta Partla, ki sem ga nekaj dni kasneje poklical in vprašal, ali bi prevzel gastronomijo v Svaveji uti. Razvilo se je plodno sodelovanje in naša uta je bila vsaj za nekaj časa rešena. Ne morem si predstavljati jormaka brez Svaveje ute.

Anita Koletnik (53), v timu Svaveje ute že 30

Nonča vasEinersdorf

Svaveja uta in Pliberški jormak sta zame že od otroštva del življenja. Spominjam se, kako mi je mama na jormaku kupila oblačila za novo šolsko leto, nato pa smo se srečevali s prijatelji in sorodniki, in to vedno v Svaveji uti. Še dobro se spominjam deževne, vetrovne in hladne nedelje, ko se običajno nihče ne bi odpravil na ulico. Jormak je bil skoraj zapuščen, Svaveja uta pa polna obiskovalcev. Med nami je bil Lojze Slak s svojimi fanti s Praprotna. Čeprav je bilo hladno, je bilo vzdušje enkratno, prodali pa smo toliko kave, da smo jo komaj utegnili kuhati. Moja mama in atej sta vedno pomagala v Svaveji uti, kasneje sem se jima pridružila s partnerjem in sinovoma. Za nas je Svaveja uta del življenja, del naše identitete

Franci Sadolšek (71), dolga leta moderiral oddajo voščil slovenskega sporeda ORF

Železna KaplaEisenkappel

Čeprav je minilo že kar nekaj let, se še danes rad spominjam oddaj voščil iz Slovenske ute, ki so bile vsako leto nekaj posebnega. Te oddaje so bile popolnoma drugačne od tistih iz celovškega studia. Vsakič je bil šotor nabito poln in čeprav sem bil na odru, sem imel neposreden stik s publiko, v čemer sem zelo užival.