Poden je med Korošci in tujimi gosti priljubljena izletniška točka v Karavankah. V 70-ih in 80-ih letih so obiskovalci ta košček Koroške šele odkrivali, za njegovo priljubljenost in vidnost pa so pogosto poskrbeli domačini, predvsem tisti, ki so z izletniki in turisti služili svoj vsakdanji kruh. Mednje spada Andi Lausegger, upokojeni gostilničar iz Podna, ki je letos praznoval 70. rojstni dan.
Kako se spominjate svojih gostinskih začetkov?
Andi Lausegger: Rodil sem se leta 1952 v Celovcu, odraščal pa sem kot kmečki otrok na kmetiji pri Ožekarju v Podnu. Pri Kofflerju v Maloščah pri Baškem jezeru sem se izučil za kuharja, potem pa tri leta delal v gostišču Folta ob cerkvi v Slovenjem Plajberku, kupil pa ga je moj oče. S starši smo doma pri Ožekarju zgradili veliko dvonadstropno gostinsko poslopje in jeseni 1974 v pritličju odprli gostišče, leta 1975 smo uredili prvo nadstropje, do leta 1978 pa še drugo nadstropje. Celih 48 let sem vodil družinsko gostinsko podjetje. Hvaležen sem družinskim članom, npr. sestri Pepi, ki je oskrbovala sobe za goste, in vsem pomagačem, ki so naju z ženo podprli pri delu. V kuhinji smo redno izobraževali vajence.
Se še spomnite prvih gostov?
Naša prva gosta iz nemške Vzhodne Frizije poleti 1975 nista mogla dočakati izgradnje prvega nastropja s sobami, tako da smo jima morali pripraviti sobo v pritličju. Že v predbožičnem času istega leta smo pozdravili prve zimske goste, štiričlansko družino iz Švedske. Cesta je bila tako zasnežena, da smo jim morali s traktorjem pomagati priti do naše hiše. V začetni fazi smo imeli predvsem goste iz Nemčije in iz Nizozemske. Ko so gostje odkrili lepoto našega kraja – sotesko Čepo, idilično Mlako ter planine in vrhove – so začeli pri nas ostajati po več dni, tudi po tri tedne in več. Naš najboljši stalni gost Manfred iz Fulde je bil s svojo družino v naši hiši gost več kot 45 let.
Vaše podjetje je imelo čudovito lego: precej visoko v Karavankah, na sončnem pobočju z razgledom na dolino z Vrtačo in na Košuto.
Doživljali smo lepe in trde čase. V najboljših časih smo imeli letno do 3000 nočitev. Naša lega pa je imela tudi trpko plat, saj je cesta k nam strma, tako da je bila naša hiša pozimi ob slabem vremenu včasih težko dostopna. To je bilo hudo, predvsem ob koncih tedna, ko smo pričakovali več gostov. Spet drugič pa je padlo premalo snega, tako da so si zimski gostje izbrali destinacije v drugih krajih. Včasih ni bilo enostavno predvideti, koliko pijače je treba imeti na zalogi, saj se je obisk dnevnih gostov ob lepem vremenu lahko močno povečal. Na srečo nam je pijačo vsa leta dostavljal naš sosed Hanzi, p. d. Kovač. Če je bilo treba, se je tudi ob nedeljah zapeljal v firmo v Borovljah in nam pripeljal pijačo, saj se gostišče brez pijač ne bi obneslo.
Kaj je stalo v ospredju vašega dela?
Moja žena Gerti je štiri desetletja (1979–2019) kulinarično razvajala goste – daleč naokoli je npr. slovela njena odlična skutina torta – jaz pa sem gostom skušal približati našo kulturo in lepoto narave. Navdušeni so bili nad naravnimi biseri, nad mirno lokacijo in razgledom, nad našo gostoljubnostjo, pritegnila jih je naša dvojezičnost, predvsem pa so se veselili naših ubranih pesmi. V 70-ih in 80-ih letih smo v naši hiši prirejali žegnanje. Domačo glasbo se je slišalo po vsej dolini.
Več let ste vodili skupnost gostincev »Wirtegemeinschaft« …
V 80-ih letih smo v sodelovanju s takratnim gostincem Rupertom Sereinigom ustanovili združenje gostincev »Wirtegemeinschaft« iz Podna in Slovenjega Plajberka, ki sem mu predsedoval od začetka in vse do upokojitve leta 2019. Gostom smo s prospekti želeli približati našo dolino, vendar delo ni bilo enostavno, saj smo morali upoštevati različne interese članov združenja. S Serajnigom sva za prvi prospekt poskrbela sama. Vanj sva vključila karto Podna in Slovenjega Plajberka, ki jo je pripravila boroveljska občina. Na karti je bilo deset s številkami označenih pešpoti, vendar občina ni postavila kažipotov in na terenu ni oštevičila poti. Tudi pravno vprašanje glede soglasja lastnikov zemljišč ni bilo rešeno. Zato smo v skupnosti gostincev izdelali kažipote in sami s številkami označili pohodniške poti. Dotlej je imelo avstrijsko planinsko drušvo »Alpenverein« namreč označene le glavne pešpoti v naši okolici.
Skozi leta smo v skupnosti izdelali sedem skupnih turističnih prospektov (in natisnili 160.000 izvodov). Prvi so bili v nemščini, pozneje pa so nastali štirijezični, torej v nemščini, slovenščini, italijanščini in angleščini. S prospekti smo goste tudi »poučili« o primernem vedenju v naravi.
V zadnjih letih so nastali novi turistični prospekti v okviru projekta Interreg.
V letih od 2017 do 2022 je potekal čezmejni turistični projekt za izdelavo nove mreže turističnih pohodniških poti, in sicer v obliki prospektov z zemljevidi, pa tudi z dostopom na spletu. K sodelovanju so povabili tudi mene kot predstavnika skupnosti gostincev »Wirtegemeinschaft« in kot dobrega poznavalca domačih pešpoti. Urediti je bilo treba pravne zadeve, saj se približno tretjina poti nahaja na zasebnih zemljiščih. T. i. projekt »Märchenhafte Augenblicke-Runde« si je zastavil cilj, da se v obstoječo mrežo pohodniških poti v Podnu in Slovenjem Plajberku vključi nove pešpoti in se tako razširi ponudba. Zdaj imamo skupaj skoraj 15 km poti – to so od poldrugourne do štiriurne ture, ki vodijo mimo vseh gostiln v skupnosti gostincev.
V svojem gostišču ste organizirali številne prireditve.
Organiziral sem tematske pohode (npr. zeliščarske), plese, gostili smo strokovne seminarje (npr. seminar botanikov) in filmske ekipe (npr. ekipo »Der Ötztalmann und seine Welt«, ki si je v našem pritličju uredila začasni studio in je ob slabem vremenu snemala kar v tem studiu). Sooblikovali smo tudi nekatere športne prireditve, npr. Karavanški maraton kolesarjev/Karawanken Radmarathon itd. Obiskovalce pa so k nam privabile tudi redne etnografske razstave o starem kmečkem orodju, saneh, vpregi, poljedelskem orodju, ovčjereji, črni kuhinji in spominih na nekdanje kmečko življenje (stare fotografije). V stogu, tj. pod dvojnim kozolcem, smo jih pripravljali s sestro Herto Maurer-Lausegger, ki je etnologinja in filmska producentka. Pri nas so gostovale razstave o sosteski Čepi in o votivnih tablicah na območju Karavank, o ljudskih nošah ter o arhitekturi na južnem Koroškem. Kot sponzor kulturnih dejavnosti je naše gostišče prejelo dve visoki kulturni odlikovanji: koroški ARTECO 2000 in vseavstrijski MAECENAS 2000. Teh uspehov sem bil posebno vesel.
Upokojeni ste od leta 2019. Še imate goste?
Hišo je prevzel sin Andreas. Iz poklicnih in družinskih razlogov se je odločil za privatno oddajanje sob z zajtrkom, saj imamo le še 10 postelj za goste. Splet in razvoj medijev sta profil gostov in stike z njimi bistveno spremenila. Potencial se je razširil in ker smo prisotni na domačih in mednarodnih spletnih portalih, k nam prihaja vse več gostov z vsega sveta, npr. iz Švice, Danske, Poljske, Madžarske, Češke, pa tudi iz Amerike, Japonske, Avstralije in iz Azije (npr. iz Koreje), imeli pa smo tudi že goste iz Združenih arabskih emiratov.
