»Vsak jezik je celotna kulturna tvorba in vsak jezik je važen. Jeziki in narečja so zelo važni za identiteto. Sama sem se odločila raziskovati na področju dialektologije, ker sem bila mnenja, da se tako lahko ukvarjam z lastno identiteto.« Katja Sturm-Schnabl je slovenska jezikoslovka in literarna zgodovinarka. Od leta 1984 naprej je predavala slovensko in južno­slovansko literaturo ter kulturne študije na inštitutu za slavistiko univerze na Dunaju. Kot priča časa pogosto predava v avstrijskih šolah in je avtorica številnih strokovnih člankov in knjig. Leta 2016 je skupaj s sinom Bojanom-Ilijo Schnablom izdala Enciklopedijo slovenske kulturne zgodovine. Leta 2020 je prejela častno članstvo slavističnega društva Slovenije. Pogovor o jeziku, slavistiki in manjšinski situaciji. 

Leta 2020 ste od slavističnega društva Slovenije prejeli častno članstvo. Kaj vam kot koroška Slovenka pomeni podelitev članstva?

Vesela sem in mi je v čast. Kot koroška Slovenka sem se vedno borila za slovensko identiteto in kulturo. Trudila sem se širiti to znanje o manjšini tudi izven narod­­ne skupnosti. Toda za to delo se Slovenija dolgo ni zanimala. Kot državni narod nimajo občutka za to, kaj pomeni biti manjšina. Če si manjšina, se boriš za celotno skupnost. Kot narod si vedno del neke skupnosti, kot manjšina si vedno sam. Peter Handke je že pisal o »kolektivni osamljenosti«. To tudi opiše samoodgovornost, ki jo občuti manjšina zase. V tem je neka tragika. Zato sem se veselila, da me matični narod prizna. Borila sem se namreč za nekaj, kar zanj ni tako bistveno. 

Svojo disertacijo ste pisali o narečju na Celovškem polju. Kakšen pomen imajo narečja in kako bi lahko zaustavili njihovo izginjanje?

Vsak jezik je celotna kulturna tvorba in vsak jezik je važen. Tudi narečje je v sebi jezik. Takšne nadtvorbe, kot so jeziki, kultura, umetnost itd., zaznamujejo človeka kot človeka. Narečja niso manjvredna, to so celostni jeziki. Jeziki in narečja so zelo važni za identiteto. Sama sem se odločila raziskovati na področju dialektologije, ker sem bila mnenja, da se tako lahko ukvarjam z lastno identiteto.

Leta 2016 ste skupaj s sinom Bojanom izdali »Enciklopedijo slovenske kulturne zgodovine na Koroškem od začetkov do leta 1942«. Kako je ta projekt nastal?

Enciklopedijo sem izdala, ker me je vedno jezilo, da so ljudje menili, da jim samo zato, ker ne obvladajo slovenščine, ni treba nič vedeti o koroških Slovencih. Z enciklopedijo sem jim hotela dati možnost, da se pozanimajo o manjšini. Morala sem iti dolgo pot, da sem bila zmožna postaviti na noge takšen projekt, kakršen je enciklopedija. Morala sem biti habilitirana, morala sem imeti določeno bibliografijo in morala sem imeti dovolj prijateljev in prijateljic v znanosti. Prva stopnja je bila, da zaprosim pri fondu za znanost za privatni projekt. Dobila sem projekt kot privatna oseba, ne da bi kakšna institucija stala za menoj. Za sodelavca sem pridobila sina Bojana in Majo Francé. Bojan je prispeval mnogo inputa in se je res zavzel za projekt. 

Delo na enciklopediji je bilo stalno raziskovanje. Vedno spet smo našli novo temo, ki naj bi tudi še prišla v delo. Seveda je bil to tudi veliki znanstveni izziv, saj moraš vse informacije poiskati in dokazati. Za vsako področje je treba najti strokovnjake in strokovnjakinje. Moj starejši sin Borut-Sergej je opravil mnogo prepričevalnega dela in danes je enciklopedija na voljo v celoti tudi na spletu. 

Habilitirani ste za predmet južnoslovanske filologije. Do leta 2016 ste bili učiteljica za slovensko literaturo na oddelku za slavistiko univerze na Dunaju. Kakšna je bila vaša univerzitetna pot?

Prvotno je bilo moje glavno področje ruska literatura. Sčasoma pa je zame slovenščina v raziskovalnem delu dobila večji pomen. Tedaj sem se tudi začela ukvarjati s slovensko žensko literaturo. Potem so se pa moji interesi spet širili. Začela sem se ukvarjati z avstrijskimi manjšinami. Moj raziskovalni interes se je razvil v bolj primerjalno smer. Navsezadnje sem se ukvarjala s kulturno znanostjo. Poučevala sem študente in študentke, ki so bili gradiščanski Hrvati in Hrvatice. Zato mi je bilo važno izvedeti, kaj oni potrebujejo za utrjevanje lastne identitete. Zavestno sem torej skušala, da bi se študentje ukvarjali z lastno manjšinsko kulturo. Zelo ponosna sem, da so nekateri gradiščansko-hrvaški študentje pri meni napisali diplomsko delo na manjšinske teme. Bila sem npr. mentorica Marina Berlakovicha, ki danes moderira televizijsko oddajo »Heimat Fremde Heimat«. Raziskoval je 100-letno zgodovino časopisa »Hrvatske novine«. To delo je bilo tudi natisnjeno. Natisnjeno je tudi delo Katarine Zvonari. Vse je v razvoju, ni meja za to, s čim se lahko ukvarjaš in za kaj se lahko zanimaš. Teme se zlivajo druga v drugo, nadaljuješ na poti in spet odkriješ kaj novega. 

Leta 2019 so nameravali združiti master slavistike celovške in graške univerze. To bi za študente in za manjšino povzročilo mnogo slabosti. Kakšen je ugled študija?

Slavistika v Avstriji je stalno politizirana. Tako je bilo že za časa Frana Miklošiča, v 19. stoletju. On je uspešno uveljavil slavistiko poleg klasične filologije, romanistike in germanistike kot znanost. Rekel je, da imajo tudi slovanski narodi pravico do lastne filologije. Do konca habsburške monarhije so se slovanski narodi morali stalno boriti za identiteto, jezike in kulturo. V prvi republiki Avstrije se je ta boj za Slovence zaostril. Po plebiscitu so vse obljube o manjšinskih pravicah šle po vodi. V nacionalsocializmu so jezik popolnoma prepovedali in ga bolj ali manj obsodili na smrt z narodom vred. V drugi republiki je opazno, da ta zgodovina ni izginila v nič, temveč da so te rane in spomini ostali v kolektivni podzavesti. Podton pri slovanskih jezikih, kulturi itd. je vedno bil bolj negativen. Slavistika je tudi v drugi republiki bolj životarila kot živela. V času Kreiskyja je leta 1978 pod kulturno ministrico Hertho Firnberg  prišlo do reforme na univerzi. Nastali so predmeti glede na jezike. Slavistiko so torej razdelili v rusistiko, srbohrvatistiko, bohemistiko in slovenistiko. To so bili namreč priznani manjšinski narodi. Vsak predmet je dobil dva ordinariata in štiri asistentska mesta. Za slovenistiko pa to še do danes ni uresničeno. 

Kakšen je položaj danes?

Slovenistika naj bi bila zastopana v Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Do danes ni prišlo do pravega ordinariata na nobeni univerzi. Tudi v Celovcu ni profesorja ali profesorice, ki je slovenist oz. slovenistka. Sama sem se na Dunaju dolgo trudila in danes obstajata za slovenistiko edinole  asistentsko in lektorsko mesto. Sama sem trideset let predavala in nikoli nisem imela uradnega mesta na dunajski univerzi. Avstrija slovenistike sistematsko ni upoštevala. Ko je Slovenija postala samostojna, je z Avstrijo naredila novo pogodbo o kulturnem sodelovanju.  Slovenistika ponovno ni dobila sistemskega ordinariata. Namesto tega vsak semester pride kdo iz Slovenije, ki predava na univerzi. To zato, ker Avstrija nikoli ni hotela, da bi slovenistika postala »polni« predmet, kakor to predvideva zakon. To je do danes tako. Predmet nima enakih možnosti in prestiža. 

Ste priča časa. Od leta 2006 naprej predavate na šolah. Kakšne izkušnje imate od tam?

S tem delom sem začela šele, ko sem imela možnost preko psihosocialnega centra judovske skupnosti ESRA obiskovati psihoterapijo za ljudi, ki so bili kot otroci žrtve nacionalsocializma. Deset let sem obiskovala terapijo in šele tedaj sem se v toliko osvobodila travme, ki sem jo zaradi deportacije imela, da sem o teh doživljajih lahko govorila. Leta 2006 sem potem prvič šla kot priča časa v šole. Pozitivno je, da se je v zadnjih 20 letih situacija nekoliko spremenila in otroci večinoma vsaj v osnovi vedo, kaj se je dogajalo v času nacionalsocializma. Ko sem obiskovala klasično gimnazijo v Celovcu, se v šoli nismo učili nič o drugi svetovni vojni. To se je enostavno zamolčalo. Svoja pričevanja po šolah sem v glavnem doživljala pozitivno in dijaki so kazali veliko zanimanja. Nek razred v HTL v Beljaku je za diplomsko delo naredil film o moji življenjski zgodbi. 
Mislim, da je zelo važno, da prihajajo priče časa na šole. Zdaj nas je vedno manj in moramo izkoristiti to, da lahko nekaj zgodb še posredujemo. Dokler bom zmogla in če bo po pandemiji mogoče, bom spet šla predavat v šole.

Januarja so na dvojezičnih tablah na Koroškem spet pomazali slovenske napise …

Vedno bolj očitno postaja, da nacionalsocializem oz. fašizem spet dviga glavo. To smo npr. videli v ZDA, kjer so skrajni desničarji in desničarke napadli kapitol. Na žalost se to nevarnost, ki prihaja s politične desnice, v Avstriji od vsega začetka ni resno jemalo. Nacionalsocializem se je po koncu druge svetovne vojne potuhnil, a je živel naprej. Avstrijska politika proti temu ni kaj dosti naredila, niti jezikovno ne. V Avstriji se ni govorilo o osvoboditvi Avstrije, ampak o »zlomu«. Niso bile zavezniške sile, ki so premagale nacionalsocializem, temveč so bile »okupacijske sile«.  Na Koroškem se je tako dogajalo s partizani, ki so še vedno negativno označeni. V Franciji je »partizan oz. partizanka« častni naslov! Tudi na jezikovni ravni sta se torej v Avstriji ta naracija in to mišljenje nadaljevala. Seveda pa se je tudi nadaljevalo popolnoma protislovansko mišljenje. Nacionalsocializem se je v Avstriji torej na različne načine obdržal do danes.   

NAROČI