Ženske so bile v raziskavah odpora predolgo marginalizirane

Kot posledica konference je nastal znanstveni zbornik, v katerem je 30 prispevkov na temo partizanske umetnosti nekoč in danes. Hkrati pa se je okoli Elene Messner, Julie Stolba, Brigite Malenica in Sabine Ferhadbegović oblikoval mednarodni kuratorski kolektiv, ki je začel pripravljati potujočo razstavo. Ta je zdaj že na četrti lokaciji (po Hamburgu, Leipzigu in Berlinu), nove postaje pa so že v načrtu! Na vsaki lokaciji se je razstava razširila – po eni strani kot odgovor na vrzeli, po drugi pa z lokalnimi umetniškimi prispevki, kot se to dogaja zdaj v Celovcu.

Razstava je znanstvena in umetniška obravnava partizanske umetnosti, ki se ukvarja z vprašanjem pomena umetnosti v odporu. Navdih partizanskega odpora in umetnosti je imel ključno vlogo, skupaj z vprašanjem, kaj od te umetnosti ostaja in kaj danes pomeni partizanska umetnost. Pomembno nam je bilo tudi, da se v razstavi uporabi več načinov prikaza – večpredstavnost partizanske umetnosti, zato poleg slikarstva in vizualne umetnosti vključujemo tudi avdio- in video dela ter instalacije.

Osrednji element je zagotovo trenutek emancipacije. Veliko žensk je v odporu doživelo pomembno opolnomočenje. Aktivno udejstvovanje v umetnosti in kulturi je bila še ena pomembna izkušnja. Ženske so bile pred vojno in med vojno v veliki meri izključene iz javne sfere. Partizanom so se pridružile številne kmetice in služkinje, mnoge med njimi nepismene. Stik s partizanskimi pesmimi, gledališčem in šolami pa je bil pogosto pomembna izobraževalna izkušnja.

Poleg več oblik predstavnosti oz. multimedialnosti lahko pri partizanski umetnosti govorimo tudi o večjem številu ali vrsti vlog v družbi oz. o družbeni multifunkcionalnosti. Umetnost, ustvarjena v odporu, nikoli ni imela le ene dimenzije, temveč je bila politično vsestransko angažirana. Ženska, ki se je v odporu naučila, da se lahko vojaško in kolektivno upre, je to izkušnjo uporabila tudi za svojo osebno emancipacijo. Izobraževalni in predvsem pismoučni projekti, ki so jih med vojno organizirale ženske, so pogosto povezovali boj proti fašizmu in nacizmu z bojem za ženske pravice in enakopravnejšo družbo. Ženske so še med vojno dosegle politično enakost, po koncu vojne pa so bile zakonsko uveljavljene tudi pravice, kot je volilna pravica.

Treba je poudariti, da je partizanski odpor na območju nekdanje Jugoslavije precej bolje arhiviran. Medtem ko so bili partizani in partizanke na Koroškem takoj po vojni obravnavani kot izdajalci in izdajalke, so imeli v Jugoslaviji pomembno vlogo pri oblikovanju mita o nastanku nove države. To vpliva ne le na to, kaj se zbira v državnih muzejih in arhivih, temveč tudi na to, s kakšno samozavestjo in zavestjo se spomini ohranjajo zasebno. Za Koroško to pomeni, da imamo na voljo precej manj gradiva. Kljub temu so dokumentirane sorodne umetniške oblike, kot so pesmi, poezija, časopisi. V jugoslovanskem kontekstu so dokumentirani tudi gledališke predstave in plesni performansi, izvedene »v gozdu« med odporom. Kljub temu pa številni spomini in intervjuji dokazujejo, da sta imela umetnost in kultura ključno vlogo pri oblikovanju kolektivnega bojnega duha in utrjevanju političnih načel tudi na Koroškem.

Zaradi močnega zatiranja spomina na odpor v povojni Koroški se je skoraj v opoziciji temu v koroškoslovenski umetniški in kulturni produkciji razvilo močno gibanje za predelavo vojnih izkušenj: od spominske literature, gledališča, ljudskih plesov, pesmi do likovne umetnosti. Nastalo je veliko del, ki so skušala ohraniti poglavje, izrinjeno iz kolektivnega spomina Avstrije. Po našem mnenju je bila ta umetniška produkcija namenjena predvsem potrjevanju in krepitvi kolektivne koroške slovenske zavesti, šele v 2. tisočletju pa jo je širša javnost začela ustrezno ceniti.

Fascinantna je bila širina obravnavanih tem – to je veljalo že za konferenco pred dvema letoma, za razstavo in še posebej za knjigo. Knjiga je tako kot zgodovinska partizanska umetnost izrazito multidisciplinarna, saj multimedialnost in multifunkcionalnost partizanske umetnosti osvetljuje z različnih perspektiv. Knjiga tudi znanstveno odgovarja na različne revizionistične narative, ki prevladujejo tako v nekdanji Jugoslaviji kot na Koroškem. Zanimivo je videti, kako sodobna kritična znanost na novo osvetljuje v ozadje potisnjeni pojav ženske partizanske umetnosti – tega ne moremo primerjati z znanstvenimi obravnavami iz 70., 80. ali 90. let v Jugoslaviji. Arhivi so polni in znanost ta vprašanja na novo odkriva šele zadnja leta.

Prav 80 let po osvoboditvi Avstrije, tudi s pomočjo partizanov in partizank, je izjemno pomembno, da damo dolgo razvrednotenemu in v ozadje dogajanja potisnjenemu odporu ustrezno priznanje. Ženske so v raziskavah odpora prav tako predolgo zasedale marginalno vlogo. Ponuditi jim trajen in podroben oder je izredno pomembno. Vprašanje umetnosti v odporu in umetnosti kot oblike odpora je brezčasno in zanimiv je poskus povezovanja teh tem. Navdušuje nas, kakšne primere je ustvarila umetnost odpora in umetnost o odporu po vojni tudi v kontekstu Koroške. Upamo, da bomo s to razstavo uspeli navdušiti.

Razstava kaže, da imajo umetnost in kulturne prakse – ne kot elitno stremenje k odličnosti, temveč kot sredstvo izobraževanja, kolektivizacije, krepitve solidarnosti, širjenja emancipatornih idej in predelave (kolektivnih) travm – velik potencial. Umetnosti partizank ne moremo preprosto »copy-pastati« kot uporniški žarek upanja v sedanjost, lahko pa nas navdihuje pri vprašanju, kakšna bi lahko bili sodobna antifašistična umetnost in kultura, ki nagovarjata čim več ljudi. Kaže, kako lahko umetnost v navidez brezupnem položaju ustvari pozitivno vizijo pravične prihodnosti in kako lahko poveže ljudi.