»Želim si, da bodo moji otroci državljani sveta«

Kerstin Worku-Zirgoi: Pred približno 13 leti, ko sva si želela ustvariti skupno življenje in družino. Nikogar drugega si ne morem predstavljati ob svoji strani.

Paulos Worku: Ljubezen je zame nekaj, kar raste. Ni igra, ni loterija. Je nekaj, kar globoko čutiš in to pride samo s časom. Sčasoma potem rečeš: »Ni važno, ali bodo prišle težave, brez tega človeka ne morem živeti.« Ne morem si predstavljati, da bi se kdo drug tako 100-odstotno ujemal z menoj kot Kerstin.

Kerstin: Ne.

Paulos: To je povezano tudi z mojo vzgojo. Oče je bil v Evropi, študiral je v Franciji in Švici. Bil je general major, zato smo imeli dovolj denarja, da nas je vseh pet otrok lahko obiskovalo privatno ameriško šolo v Addis Abebi. Doma smo imeli televizijo, na šoli so bili skoraj vsi moji učitelji belci in svet mi je bil blizu. Ko sem leta 1984 prišel v Evropo, zato niti malo nisem imel problema. Odraščal sem zelo multikulturno – Etiopija ima 82 jezikov in več kot 200 dialektov in starši so nam vedno pravili, da je to velika obogatitev. Ko so bili dobro razpoloženi, smo šli jest v indijsko, italijansko, grško restavracijo in spoznal sem druge okuse. Imam pa srečo, da Kerstin obožuje etiopsko kuhinjo. Koroška je čudovita, hvaležen sem, da živim na tako lepem delu sveta. Obožujem tudi Slovenijo in Ljubljano, kjer sem študiral in se naučil slovensko, zato z družino tam velikokrat preživimo konec tedna. 

Paulos: Take ljudi, ki me ne bodo imeli radi, lahko srečam tudi v Etiopiji. Nočem vsega pojmovati kot rasizem. Vsak od nas ima v sebi pluse in minuse. Tvoja in moja naloga je najti pot, da pri človeku iščeš tisti plus in način, kako priti do njega. To se mi zdi umetnost. 

Včasih seveda srečam ljudi in čutim, da me nočejo, mogoče zaradi barve ali pa ker nisem od tukaj. A imam občutek, da sem tako močan, da jim pokažem, da napačno mislijo. To se mi je že nekajkrat zgodilo in na koncu sem imel občutek, da sem zmagovalec. Ne zmagovalec v borbi, ampak da sem temu človeku pokazal, da napačno misli. Da je vsak človek res dar od Boga in da moramo vsakemu človeku dati priložnost.

Kerstin: Leta 2009 sem na odpravi v Etiopijo, ki jo je organiziral Paulos, prvič obiskala njegovo domovino in spoznala njegove starše. Ta družina je res zelo srčna, odprta. Od prve sekunde smo se imeli dobro. Takšno taščo si vsak želi. Ona me je sprejela z odprtimi rokami, kot da bi bila s Paulosom poročena že deset let. Cela družina je tako pozitivna in prijazna. Etiopija je zelo lepa dežela, ljudje so zelo dobri in prijazni. In imajo nadvse okusno kuhinjo. Res rada kuham etiopsko hrano. In celo še bolj jo začinim kot Paulos (smeh). 

Kerstin: Koroška je zame slovenski in nemški jezik, oba jezika morata biti. Tu so moje korenine, moja družina in zelo ponosna sem, da znam tudi slovensko. Ne bi rekla, da je eno prvi jezik, drugo drugi jezik, oba skupaj sta. Starši so koroški Slovenci in so govorili slovensko, ampak je bil tak čas, da sem jim jaz odgovarjala v nemščini. Sem pa imela prijateljice, s katerimi sem govorila samo slovensko. Slovensko sem se učila tudi v gimnaziji in zelo pomembno mi je, da tudi dekleti znata slovensko. Helen se uči v vrtcu, Delina pa v šoli. Doma govorimo bolj nemško, ampak s Paulosom včasih tudi poskusiva govoriti z dekleti v slovenščini.

Paulos: Zame je čisto naravno, da s svojim otrokom govorim svoj materni jezik amharščino, drugače bom imel občutek, da otrok ni čisto moj. To hčerkam pripada, zato jim moram dati svoj jezik. Kaj one naredijo s tem jezikom, je njihova stvar. Če z Delino govorim nemško, se jezi: »Papa, kako govoriš z mano?« Je pa zelo pomembno, da otroci vidijo in čutijo, da zelo rad govorim nemško, slovensko in katerikoli jezik. Nisem ponosen le na svojo materinščino, temveč na vseh osem jezikov, ki jih govorim in važno mi je, da vsakega govorim dobro in slovnično pravilno.

Kerstin: Odločila sva se za otroke, zato jih želiva vzgajati z vso ljubeznijo. Važno je tudi postaviti meje, tudi na to gledava, ampak mislim, da res čutijo ljubezen. Zelo veliko smo skupaj in to nam je dragoceno.

Paulos: Da čutijo in vidijo, da sva oba z ženo svetovno odprta človeka za jezike, kulture, hrano.  Otroci doživijo, da radi igramo glasbo iz Severne in Južne Amerike, Afrike, Avstrije, Slovenije.  Želim si, da bodo moji otroci državljani sveta, ne pa ene države,   ene kulture, enega jezika.  In da prispevajo svoj del za boljši svet.