Zdravnik Josef Poganitsch se bo upokojil: »Želim si, da bi v Pliberk prišel spet slovenski zdravnik«

Če v Google vtipkamo Josef Poganitsch, najprej vidimo spletne strani, kjer lahko ljudje ocenjujejo zdravnike, jim dajejo zvezde, najmanj eno, največ pa pet. Josef Poganitsch ima na vseh teh straneh pet zvezd. Med številnimi komentarji lahko tam preberemo vrstice 64-letnega pacienta: »V življenju nisem imel takšnega zdravnika, kot je Josef Poganitsch. Zna se vživeti v človeka, ima zdrav humor in zna 'zdravniško latovščino' prevesti v jezik, ki ga tudi pacienti razumejo. Ne vem, ali bom še kdaj našel takega zdravnika, če se bo Josef Poganitsch upokojil.« 

Zdaj pa je le napočil čas, da si bo ta pacient moral najti novega zdravnika, saj bo Poganitsch s koncem tega tedna vrata svoje ordinacije za vedno zaprl in s stene pri vhodu odstranil tablico z imenom in odpiralnim časom. »Iti je treba, ko lahko še sam greš, mi je rekel moj sin. In odločil sem se, da je zdaj prišel čas, da to življenjsko poglavje končam .Težko je, ker sem zelo rad delal,« z rosnimi očmi pove 71-letni Josef Poganitsch. 

Rodil se je na Apačah pri Vovku, kjer je doraščal s sestro Miro, poročeno Jagoutz. Po štiriletni enorazredni ljudski šoli je šel na gimnazijo na Plešivcu. »Staršem je bilo to pomembno in so mi omogočili šolanje, za kar sem jim še danes zelo hvaležen.« Izobrazba na Plešivcu je bila v nemščini, slovenščina je bila prisotna le kot prosti predmet, zelo zavzeto jo je poučeval profesor Hanzi Schnabl, ki ga ima Poganitsch v najboljšem spominu. Šest fantov iz Poganitschevega razreda je bilo posvečenih v duhovnike, sam pa je po maturi leta 1971 takoj vedel, da bo postal zdravnik. Eno leto je bil pri vojski v saniteti. Medicina ga je zanimala, ker je hotel pomagati ljudem, čutil je, da ima socialno žilico. »Kreisky je omogočil, da smo lahko tudi mi podeželski 'reveži' študirali.« Študij v Gradcu je bil naporen, veliko se je moral učiti, delati. Ko je bil star 23 let, se je poročil s Hanco, rojeno Urch. Že med študijskimi leti so se jima rodili otroci Markus, Erwin in Melanie. »Z ženo sva govorila nemško, tudi z otroki. Na žalost, a v tistih letih je skozi naše kraje pihal močan nemškutarski duh, vse, kar je bilo slovensko, je bilo negativno. Tudi mojo mamo je bilo strah, njena starša sta bila med drugo svetovno vojno nekaj mesecev izseljena.« Študij medicine je končal leta 1981, turnus je opravil v Celovcu. 

»V teku enega dneva sem se moral odločiti, če bom prevzel mesto dr. Fritzerja, ki se je upokojil. In odločil sem se za, ker sem hotel delati kot splošni zdravnik na podeželju in ne v bolnišnici.« Ordinacijo je odprl 1. julija 1985. Josef Poganitsch pripoveduje, da je prišel v tuj kraj, posebnih stikov s Pliberkom prej ni imel. »Bil sem prvi zdravnik v Pliberku, ki je spregovoril tudi slovensko. Pliberk je slovenski kraj in zame je bilo samoumevno, da sem s pacienti govoril slovensko. Za hrbtom pa so nekateri o meni rekli, da sem 'čuš'. Sploh v 80. letih pa so k meni prihajali mnogi starejši ljudje, na primer s Komlja, ker pač niso znali dobro nemško. Vedeli so, da lahko z menoj spregovorijo v materinščini. O sebi lahko povem, da se čutim kot slovenski zdravnik.«

Josef Poganitsch pripoveduje, da je imel čudovite paciente. Skozi leta se je nabralo 11.000 imen, mnogi so seveda že umrli. »Kot zdravnik sem delal po načelu, da sem sopotnik pacienta in ga ne zdravim nekako od zgoraj.« Pacientom ni želel dajati ukazov, predstavil pa jim je možne poti do zdravljenja. Zelo strogo je vselej delal po načelih znanstvene, šolske medicine, ni se spuščal v trende, kot je bila homeopatija. Najbolj pomembno mu je bilo, da si je vzel čas za pogovor s pacienti: »Včasih tudi preveč in drugi so morali čakati.« Prepričan je, da je pogovor pri zdravljenju vsaj tako pomemben kot preiskave in izidi laboratorijev. 

»Moja velika želja je, da bi našli zdravnika, ki bi hotel prevzeti mojo ordinacijo, rad tudi pomagam. Želim si, da bi v Pliberk prišel spet slovenski zdravnik.« Še naprej bo aktiven kot vojaški zdravnik in ob vikendih. »Svojega dela nikdar nisem občutil kot delo, bil je privilegij, ki sem ga imel, da smel spoznati in spremljati toliko ljudi. Hudo je, ker moraš nekoč nehati.«