Zasvojil se je postopoma, nehal kaditi pa čez noč

Hanzi Hribar se je rodil kot drugi od štirih otrok mame Ane in očeta Andreja Hribarja na kmetiji v Kortah v Železni Kapli. Pravi, da je podedoval mamin uporniški duh, s katerim si je odločno in samozavestno utiral pot od ljudske šole na Obirskem dalje na Slovensko gimnazijo, kjer je maturiral leta 1970.

Vendar pa je Hanzi prišel v stik s cigaretami že veliko prej. Njegov oče je kadil, odkar Hanzi pomni. Kaditi je začel med vojno, ker je bil na fronti, da bi Nemci prizanesli domačim, a jim niso – očetovega očeta, Hanzijevega dedka, so odvedli v koncentracijsko taborišče, stric pa je bil žrtev evtanazije. Hanzijev oče je bil travmatiziran in je to predeloval s kajenjem. Hanzi pa je že pri 14 letih na skrivaj prižgal cigarete s prijatelji. Cigarete so bile tedaj statusni simbol in vsak, ki je hotel biti »kul« je segel po njih. Proti koncu gimnazije, pri 18 letih, pa je Hanzi začel kaditi. »Kadili smo, kolikor smo imeli denarja,« se smeje Hanzi. »Zavedali smo se, da je kajenje škodljivo za zdravje, a nam je bilo za to malo mar. Kadili smo in trenirali, to je šlo z roko v roki,« v smehu pove Hanzi, predan ljubiteljski športnik in nogometaš ter prva generacija Slovenskega atletskega kluba. Zatrjuje, da ni imel težke sape in nikoli ni občutil, da bi kajenje zmanjšalo njegovo športno zmogljivost. Ko pa je Hanzijev oče na akademiji na gimnaziji videl Hanzija kaditi, ga je to hudo razburilo in je Hanzija zelo okregal. Hanzi pa mu je ravnodušno odvrnil: »Saj tudi ti kadiš, kaj se pa razburjaš.«

Od 25. leta dalje pa naposled ni šlo več brez cigaret, pomni Hanzi. »Ni bilo posebnega vzroka za kajenje, preprosto prišlo mi je v navado in navdajalo me je z občutkom, da brez tega ne gre. Zavedal sem se, da imam problem s cigaretami, ampak to me ni pri ničemer oviralo.« Njegova zasvojenost je trajala 40 let. Pravi, da ga v življenju nihče ni poskušal aktivno pregovoriti oz. odvrniti od kajenja, ne zdravniki ne domači. »Dokler nimaš zdravstvenih posledic, imaš vedno argument, da ti kajenje prija,« komentira Hanzi in doda, da je bilo v službi ter v njegovi generaciji nasploh kajenje zelo razširjeno.

Sicer so na srečanjih ali na obletnicah s prijatelji vedno znova odprli tudi to debato, a ga škodljivost za zdravje ni prepričala, tudi zdravstveni problemi znancev zaradi kajenja ga niso osebno prizadeli – žal mu je bilo zanje, a se ni počutil ogroženega, ker mu je zdravje vselej dobro služilo, zato je vztrajal pri argumentu samozaščite, češ da lahko s svojim zdravjem dela, kar želi. Žena Elizabeta, roj. Maloveršnik, doma s kmetije pri Makežu v Remšeniku, ga je spoznala, ko je že kadil. Nikoli ni nič rekla glede njegovega kajenja, ker ni verjela, da bo nehal. Zelo pa jo je motilo, če je kadil v hiši. Ko so na svet prišli otroci, je s tem nehal. »Nisem razumela svojega moža, ker sama kajenja nisem potrebovala,« pravi Elizabeta Hribar. Opažala je, da je mož bolj vzkipljiv in drugače reagira kot ponavadi, če nima cigaret, on pa se tega sploh ni zavedal. »Če sem ga vprašala, zakaj je slabe volje, je zmedeno odgovoril, češ da sploh ni slabe volje. Nemudoma je moral kupiti cigarete, potem pa je bil svet spet v redu,« se spominja Elizabeta. Hanzi reflektira: »Odvisnost je bila tako huda, da se tega sploh nisem zavedal.« Do svoje odvisnosti je bil nekritičen. Po besedah žene je imel tudi težave s kašljem. »To je bilo od kajenja?« se čudi Hanzi. »Seveda je bilo od kajenja,« zatrdi Elizabeta (smeh). 

Temeljna sprememba se je zgodila leta 2009, ko je imel operacijo zaradi predora trebušne stene. »Zdravnik mi je pred operacijo svetoval, naj deset dni ne kadim. Tega sem se brez problema držal. Po operaciji pa sem brez kakršnekoli muke ali hudega premisleka oz. pomisleka cigarete, ki so mi ostale od prej, dal sinu. Od takrat nikdar več nisem kadil.« Sicer si je kupil še eno škatlico cigaret in si jih dal v predal v službi, če bi ga spet zamikalo, a to se nikdar ni zgodilo. 

Kaj ga je privedlo do te nenadne, a korenite spremembe? »Mislim, da se mi je takrat v glavi premaknil nek kolešček. Kajenje mi ni več dišalo.« Pravi, da ni bilo nobenega specifičnega razloga, ki bi ga prepričal, temveč se je nekje v podzavesti verjetno polagoma dogajal proces spremembe mišljenja. »Večkrat mi je prišlo na misel, da bodo vsi, ki imajo opravka z menoj, na boljšem, če bom nehal kaditi.« Takrat je bilo kajenje v zaprtih prostorih že prepovedano, v gostilnah v Avstriji pa je bila diskusija o tem, ali ločiti prostor za kadilce in nekadilce ali kajenje notri prepovedati. Hanzi je bil za prepoved kajenja: »Bolj kot je družba osveščena, več se o tem govori in bolj jasno se argumentira tudi z zdravstvenega vidika.« Kadar sam ni kadil, je opazil, kako moteče in nespoštljivo je, če drugi kadijo. »Nekateri prijatelji so imeli hude zdravstvene težave zaradi kajenja. Nobena od teh zgodb me ni specifično odvrnila od kajenja, so se mi pa verjetno vse te informacije nabirale v podzavesti,« danes reflektira Hanzi. Njegov nasvet za nekoga, ki bije bitko z zasvojenostjo, je: »Jaz sem to počel 40 let in sem nehal čez noč. Pomisli, samo pomisli, kaj delaš.« Pravi, da bi prepovedal vsem do 16 let, da se sploh dotaknejo cigaret, a se zaveda, da je to zaradi težavnosti nadzora težko uzakoniti