Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, je 12 let zasedal funkcijo Visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini. Ker bi moral po mojem prepričanju vsak Avstrijec imeti poseben občutek za Bosno, sva pogovor začela s to temo in ga morala tudi ponovno povzeti z njo.

Po koncu intervjuja za božično izdajo Novic je 10. decembra Narodna skupščina Republike Srbske (RS) izglasovala sklep o prenosu vrste pooblastil z zveze na entiteto bosanskih Srbov. Po tem sklepu bo čez šest mesecev za pravosodje, davke in vojsko pristojna Banja Luka in ne Sarajevo. Umik RS iz s težavo vzpostavljenih skupnih institucij Bosne in Hercegovine je po dolgoletnih grožnjah z odcepitvijo RS tisti konkretni korak, ki v 27. letu po koncu vojne v Bosni in Hercegovini najbolj ogroža mir na Balkanu. 
Dvanajst let Inzkovega mandata je mednarodna skupnost v Bosni in Hercegovini poskušala uveljaviti mehki pristop namesto robustnega, ki je zaznamoval čas pred tem. Spomnimo se, da je do podpisa Daytonskega sporazuma prišlo v ZDA, ki so se pred 11. septembrom 2001 močno angažirale na Balkanu. Ta robustni pristop predstavnikov mednarodne skupnosti je temeljil na skoraj dnevnem poseganju v politiko, ob tem je bilo odstavljenih okoli 200 politikov in tudi trije državni predsedniki. 
Dvanajst let Inzkovega mandata je zaznamoval ne ravno najbolj strasten angažma Bruslja oziroma Evropske unije, ki je v Bosni in Hercegovini poskušala odgovornost za prihodnost prenesti na bosansko-hercegovske politične elite. Ker so te organizirane kot trije versko-etnični karteli, je vsak od teh kartelov bolj kot za  krepitev skupnih institucij skrbel za izžemanje skupnega v parcialno korist Bošnjakov, Hrvatov in Srbov. Preden je funkcijo Visokega predstavnika zasedel Valentin Inzko, so bila t. i. Bonnska pooblastila Visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini uporabljena več kot 800-krat, v dvanajstih letih je Inzko po njih posegel približno 40-krat.

„Ta nov pristop Mednarodne skupnosti k Bosni in Hercegovini v začetku mojega mandata je potekal v znamenju iskanja  domačih rešitev, in prenosa odgovornosti na bosansko-hercegovske politike. To smo povzeli z geslom „Manj Daytona, več Bruslja“. V tem smislu nismo več posegali v dnevno politiko.

Če pogledam nazaj na teh 12 let, je bila moja glavna zasluga ta, da sem branil državo in njene institucije, kot je na primer Centralna banka, Ustavno sodišče, Državna volilna komisija, nepremičnine in lastnina nekdanje Jugoslavije v Bosni in Hercegovini, ki še ni razdeljena med entitete, skupno elektro omrežje, znotraj katerega imaš bošnjaško, katoliško in pravoslavno elektriko oziroma njene producente, mreža pa je skupna. Po Daytonskem sporazumu v Ustavnem sodišču Bosne in Hercegovine sedijo trije tujci, ki preprečujejo, da bi ustavno sodišče glasovalo po etnično-verskih linijah in paktih dva proti enemu. Te tri tuje ustavne sodnike so zelo napadali, in jih hoteli poslati domov, a ni šlo, ker je to določilo v Daytonu podpisal tudi Slobodan Milošević.“

Pa je ta mehki pristop prinesel boljše rezultate od robustnejšega, ki je prevladoval v preteklosti?

„Po podpisu mirovnega sporazuma v Daytonu se nekdanje meje Bosne in Hercegovine znotraj Jugoslavije niso spremenile, a v trenutku podpisa sporazuma na tem teritoriju ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na državo. Ni bilo ministrstva za finance, ni bilo ministrstva za obrambo, ni bilo valute, mejne policije, kontrole zračnega prometa in tako naprej. Vse te institucije je v Bosni in Hercegovini vzpostavila Mednarodna skupnost, in te institucije delujejo. Dodali smo šest ministrstev, saj je Daytonski sporazum predvideval samo tri ministrstva za zunanje zadeve, za zunanjo trgovino in za civilne zadeve, tako da imamo sedaj na zvezni ravni devet ministrstev.

Zelo kočljiva je bila zadeva registrskih tablic, saj so Hrvati hoteli take s šahovnico, Srbi z orlom, Bošnjaki pa z lilijo. Ob koncu vojne leta 1995 smo imeli na tem področju pravo solato, stare jugoslovanske tablice, tablice v cirilici, v nekem trenutku je obstajalo pet različnih registrskih tablic, in mednarodna skupnost je potem ustvarila eno enotno in enako registrsko tablico za vse entitete. In ker so bosanski Srbi zahtevali, da morajo biti njihove tablice v cirilici, smo za edino dopustne črkovne znake na tablicah izbrali tistih sedem črk, ki so iste v latinici in cirilici, A, E, O, J, K, M in T. Ureditev tega vprašanja je bila zelo pomembna za svobodno gibanje državljanov.

Ista zgodba se ponovila pri zastavi, ki je danes v barvah EU, rešili pa smo tudi vprašanje valute, ki ga štejem za največji uspeh na področju državnost. Bosna in Hercegovina ima danes skupno valuto, konvertibilno marko, vezano na evro, zaradi česar gre za najbolj stabilno valuto na Balkanu. Guvernerju Centralne banke Petru Nicholsu, ki je iz Nove Zelandije, smo recimo podaljšali mandat s tem, da smo mu podelili bosansko državljanstvo, saj se predstavniki vseh treh entitet po preteku Nicholsovega mandata niso mogli zediniti o skupnem kandidatu za guvernerja Centralne banke, poleg tega pa bi moral biti Nicholsov naslednik Bosanec.

Velik uspeh je bil tudi nastanek armade, torej skupne vojske Bosne in Hercegovine. Za nastanek te je bilo predhodno treba razorožiti 400 tisoč vojakov, potem certificirati te nove vojake, 10 tisoč jih je bilo, skupaj z njimi pa je Bosna dobila tudi ministrstvo za obrambo. Vse to, kar sem naštel do sedaj, je zaznamovalo čas pred mojim prvim mandatom Visokega predstavnika Mednarodne skupnosti.

S tem, ko so bile vzpostavljene naštete institucije, je po prepričanju mednarodne skupnosti nastopil čas za domače rešitve, za domačo odgovornost. Na žalost v tej drugi, evropski fazi v zadnjih dvanajstih letih ni bilo velikih premikov. Po eni strani zaradi manjkajoče podpore Bruslja , a tudi zaradi tega, ker gre v Bosni za relativno majhen in mlajši konflikt za razliko od recimo vojne v na Siriji ali izraelsko-palestinskega konflikta, zaradi česar Bosna ni dobila pozornosti, ki bi si jo zaslužila. Skušal sem to zanimanje obdržati pokonci, stalno sem svaril, da se mora Evropa bolj angažirati na Balkanu. Zgovoren je podatek, da sta zadnja nemška zunanja ministra Sigmar Gabriel in Heiko Maas oba obiskala Mali, nobeden od njiju ni nil nikoli v Bosni in Hercegovini. To ne gre, ker se naša varnost, varnost Evrope, prične na Balkanu. To smo videli tudi pri terorističnem napadu na Dunaju, pri katerem je storilec uporabil orožje z Balkana. In kot se je upravičeno vprašala britanska baronesa Arminka Helić: kako bomo se vendar sposobni soočiti s Kitajsko, če še problemo v Bosni in Hercegovini, ki je v naši neposredni soseščini, nismo sposobni rešiti?

V teh mojih 12-ih letih v Bosni in Hercegovini sem v vlogi Visokega predstavnika Mednarodne skupnosti dvanajstkrat v Nemčiji, štirikrat v uradu bivše kanclerke Angele Merkel. Vedno sem ob teh obiskih Nemce prosil, naj se vendarle bolj angažirajo v Bosni in Hercegovini. Zdi se, da so se moje prošnje uresničile, saj bo z novo vlado v Nemčiji imel moj naslednik Christian Schmidt več podpore, kot prej jaz, kar bo dobro za Bosno in Hercegovino. Trenutno se je zanimanje za Balkan dvignilo zaradi rožljanja Milorada Dodika z grožnjo odcepitve Republike Srbske.“

Valentin Inzko pravi, da je neuspešno poskušal nemško politiko prepričati v resnejši angažma za Bosno in Herzegovino. Na fotografiji Inzko na poslovilnem obisku v vlogi Visokega predstavnika pri bivši kanclerki. Foto: osebni arhiv Valentin Inzko

Tem verbalnim grožnjam so 10. decembra 2021 sledili konkretni koraki s prenosom pooblastil na področju davkov, pravosodja in vojske s Sarajeva na Banja Luko, za katerega je glasovala večina poslancev Narodne skupščine Republike Srbske. Se pridružujete oceni, da gre pri tem za tisti konkretni korak, ki v 27. letu po koncu vojne v Bosni najbolj ogroža mir na Balkanu?

„Absolutno, prej je bilo govora o korakih, zdaj pa so ti koraki tu. Vzpostavitev skupne vojske je bila velik dosežek mednarodne, to skupno vojsko zdaj Srbi želijo zapustiti in ustanoviti svojo vojsko. 

Kljub tej potezi na strani Urada Visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini ni najti nobenega stališča o tem koraku bosanskih Srbov. Kakšne odzive mednarodne skupnosti je pričakovati kot odgovor na ta korak?

„Gospod Schmidt je najprej predlagal kultiviran dialog, kakor ga je bil 30 let navajen v nemškem parlamentu. Omenjajo se tudi sankcije Evropske unije, oziroma restriktivni ukrepi. Te predvidevajo zaplen in zamrznitev premoženja politikov pod sankcijami, prepoved potovanja v države Evropske unije, finalni korak pa bila zamrznitev vseh evropskih projektov v BiH. Dodik očitno želi vedeti, kje je rdeča črta mednarodne skupnosti, in je zelo uspešen pri premikanju tovrstnih mej. Vprašanje pa je, ali je to dobro za ljudi, ki živijo v Republiki Srbski.

Narodna skupščina Republike Srbske je sprejela sklep o prenosu vrste institucij s skupne države na entiteto. Za izvršitev tega sklepa si je dala pol leta časa. Katere nadaljne korake je mogoče pričakovati?

„Republika Srbska ima šest mesecev časa, da uresniči svoje napovedi, istočasno pa ima tudi Ustavno sodišče BiH in Mednarodna skupnost pol leta časa, da temeljito pripravi svoje reakcije. Mislim, da bomo v tem času doživeli še zanimive stvari.“

Mar takšen korak političnega vodstva bosanskih Srbov ne pomeni kršitve Daytonskega mirovnega sporazuma? Če ga, potem bi vendar lahko Visoki predstavnik Schmidt z Bonnskimi pooblastili odstavil Milorada Dodika …

„Mislim, da bi bilo to realno v primeru enotnosti v celotni mednarodni skupnosti, in če bi prišlo do večjih kršitev Daytona. I tudi gospod Schmidt je povedal, da o tem trenutno ne razmišlja, ampak ima svoja Bonnska pooblastila spravljena v predalu. O tem, ali ta korak političnega vodstva bosanskih Srbov pomeni kršitev Daytonskega sporazuma, pa trenutno teče razprava med zahodnimi državami, posebni odposlanec Združenih držav Amerike v Evropi se danes (13. decembra, op. ured.) v Londonu sreča s bosansko zunanjo ministrico, v Bosni se ravno danes mudi hrvaški premier Plenković, tja pa se prihodnjih dneh odpravljajo tudi drugi ameriški in evropski politiki. Bomo videli, kako se bo to vse razpletlo. Jaz samo upam, da se bo končalo v korist državljanov Bosne in Hercegovine, ki so fantastični ljudje.

Zakonska podlaga delovanja Visokega predstavnika Mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini je Daytonski sporazum. Ali ta sploh omogoča normalen razvoj države v miru?

„Če bi imeli tak sporazum v Angliji, bi verjetno Škotska že bila samostojna. In sicer zato, ker Daytonski sporazum daje možnost, da pet politikov blokira celo državo. En član predsedstva Bosne in Hercegovine lahko onemogoči delovanje tričlanskega predsedstva, predsednik ali podpredsednik vlade lahko prav tako blokira cel sistem, ali pa tudi trije predstavniki v Domu narodov. Na vsak način je to zelo zahteven sistem, v katerem imamo štirinajst vlad.“

Razumete kritike, ki pravijo, da je Daytonski sporazum z nastankom Republike Srbske pravzaprav legaliziral rezultate etničnega čiščenja v Bosni in Hercegovini?

„Na nek način to seveda drži, predvsem pa nikoli ni prišlo do sožitja, v katerem bi ljudje priznali svoje vojne zločine in zanje prosili odpuščanja. Evropa pa je odpovedala v tem, da se nismo orientirali po francosko-nemškem vzoru, ki je po stoletjih vojn in milijonih mrtvih prinesel mir Evropi. Danes sta to dva stebra, ki držita Evropo pokonci. Napaka je bila tudi to, da nismo uvedli Erasmus Balkan programov izmenjave za študente. Nismo tudi ustvarili nobenega Arte Balkan skupnega televizijskega programa, kakršnega si delita Francija in Nemčija. Tudi češko-nemški ali izraelsko-nemški model sodelovanja bi lahko vzeli za vzor, pa ga nismo. Vse to je sicer zamujeno, ampak upam da sedanje pobude privedejo do sožitja.“

Iz katerih centrov moči je prihajala največja podpora vašemu delovanju v Bosni in Hercegovini, in kateri centri moči so iz katerih razlogov najbolj nasprotovali vašim pooblastilom? Od koga ste pričakovali več podpore, kot pa ste jo dobili?

„Na samem začetku sem moral na zagovore v Washington, od tam v Moskvo, nato pa je moj mandat Visokega predstavnika potrdil Varnostni svet Združenih narodov. Imel sem torej soglasno podporo celotnega Varnostnega sveta.“

Te podpore, kolikor razumem, vaš naslednik Christian Schmidt nima?

„On nima podpore Varnostnega sveta Združenih narodov, ima pa Mednarodna skupnost v Sarajevu svoj varnostni svet, svet za implementacijo miru, in v tem okviru dvanajstih držav je bil že izbran Visoki predstavnik Christian Schwarz-Schilling, ki je funkcijo opravljal leta 2006 in 2007. Jaz sem imel tudi podporo Varnostnega sveta in zahodnih držav, ampak če samokritično pogledam nazaj, so zahodne države podpirale Visokega predstavnika v tem smislu, da on obstaja, za vsak primer, če bi se kaj zgodilo. Ni pa bilo podpore za aktivno poseganje Visokega predstavnika v tekoče politične zadeve. Kljub temu sem tudi sam približno 40-krat uporabil Bonnska pooblastila. Če se zatečem k metafori osebe v vozičku: če se prehitro poskuša sama postaviti na noge, se lahko zgrudi pod svojo težo, če se niti ne poskuša postaviti na noge, pa začnejo odmirati mišice. Moraš skratka najti pravi trenutek za umik mednarodne skupnosti iz države. Ta se ne sme zgoditi prezgodaj, kot smo nedavno videli v Afganistanu, na lastni koži pa smo to po drugi svetovni vojni izkusili tudi koroški Slovenci. Le štiri dni po podpisu Avstrijske državne pogodbe so se ponovno politično organizirali tako imenovani domovini zvesti, ki jim je na Koroškem uspelo odpraviti s strani Angležev uzakonjeno obvezno dvojezično šolstvo. Ostati moraš skratka do trenutka, ko so stvari, predvsem institucije nepovratno dobre in stabilne. Sam sem še naprej za prisotnost mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, saj mislim, da je še naprej koristna in potrebna. Na Cipru, ki je del Evropske unije, je recimo mednarodna skupnost prisotna že 56 let.“

Dodikove grožnje z odcepitvijo, Republika Srbska, preplavljena z murali vojnih zločincev, izseljevanje mladih, nedelujoče pravosodje … So ali niso problemi Bosne in Hercegovine tudi problemi Evropske unije, in zakaj?

„Evropska unija se mora na vsak način najbolj angažirati v naši soseščini, saj se kot sem že rekel naša varnost začenja v soseščini. Za Poljsko je seveda bolj pomembna Ukrajina, za Avstrijo pa je važnejši Balkan. Pri terorističnem napadu na Dunaju je z Balkana prišel storilec (iz Severne Makedonije) in tudi orožje je prišlo z Balkana. Z Balkana prihajajo v naš prostor droge, preko Balkana pa begunci, zato je Balkan v našem varnostnem interesu in bi se morala Evropa bolj angažirati. Evropa mora šele dokazati, da je sposobna poskrbeti za red in varnost na svoji celini.“

Zakaj ste Zakon o prepovedi zanikanja genocida v Srebrenici iz predala potegnili v izdihljajih vašega mandata?

„Zato ker sem pravnik, in sem čakal na trenutek, ko bo vojni zločinec Radovan Karadžić pravnomočno obsojen. To se je zgodilo leta 2019, nakar sem od voditelja bosanskih Srbov Milorada Dodika zahteval, da odstrani spominsko ploščo Radovanu Karadžiću na študentskem domu na Palah v vzhodnem Sarajevu. To se je tudi zgodilo, Dodik se je sicer izkazal za strahopetca, in je prosil hčerko Radovana Karadžića, da odstrani spominsko ploščo njenemu očetu. Čakal sem tudi na odločitev glede Ratka Mladiča, ki je bil pravnomočno obsojen šele 8. junija letošnjega leta. To je ena plat medalje, ki se tiče pravnomočnosti obsodb za vojne zločine. Druga plat pa je povezana z mojim hotenjem, da domači politiki sami rešijo ta problem. A moramo biti realisti, tak zakon, ki bi prepovedal slavljenje vojnih zločincev in zanikanje vojnih zločinov je parlament federacije BiH že poskušal sprejeti leta 2007 in 2008, pa ni uspelo.  Zadnji poskus je bil aprila letos, pa spet ni šlo skozi. Tako kot ni Republika Srbska upoštevala moje zahteve, da se odvzamejo odlikovanja, ki jih je entiteta bosanskih Srbov podelila vojnim zločincem Radovanu Karadžiću, Momčilu Krajišniku in Biljani Plavšić. Tudi to se ni zgodilo, istočasno pa je prišlo do eksalacije zanikanj genocida. Pri zakonu o prepovedi zanikanja genocida v Srebrenici sem se zgledoval po avstrijskem zakonu o prepovedi udejstvovanja v smislu nacionalsocializma, ki mislim da odlično deluje. Recimo britanski revizionistični zgodovinar David Irving, ki je v Avstriji trdil, da se holokavst ni zgodil, je bil tu obsojen na tri leta zaporne kazni. Taki zakoni so potrebni, veliko bolje pa bi seveda bilo, če bi v družbi, če bi v državi prišlo do katarze, do priznanja storjenega hudega. V tem kontekstu vedno govorimo o konkretnih storilcih, ljudeh z imenom in priimkom, nikoli o narodih, ker slabih narodov ni. Skratka, do tega zakona je prišlo tako pozno zato, ker sem čakal na pravomočnost obsodb in prej nisem mogel ukrepati. Naj omenim tudi, da je moj naslednik Christian Schmidt bosanskim politikom ponudil umik mojega zakona, če so v parlamentu sami sposobni sprejeti podoben zakon v skladu z evropskimi pravnimi standardi.“

Kaj boste, Valentin Inzko, po vrnitvi na Koroško najbolj pogrešali iz Bosne in Hercegovine?

„Predvsem ljudi, recimo tri nekdanje vojake treh različnih vojsk, ki so med seboj spopadale v Bosni. Ti trije so prišli v moj urad, ker so naredili film o tem, kako so bili zapeljani v medsebojno sovraštvo, kako so preživeli vojno, in o tem, kar počnejo danes. In sicer skupaj obiskujejo šole in mlade ter stare vseh ver oziroma narodov seznanjajo s svojo izkušnjo. Gre za Bošnjaka, Hrvata in Srba, ki so bili prijatelji pred vojno, med vojno so streljali drug na drugega, po njej pa so ponovno našli pot drug do drugega, o čemer so s finančno pomočjo OSCE, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi posneli film. Sporočilo filma je, da lahko živijo skupaj. Ker če Bosanci ne morejo živeti skupaj, potem tudi Evropa ne more živeti skupaj, potem ni mogoča Vojvodina, kjer znotraj Srbije živi 16 narodov. Omenil bi tudi zidarskega mojstra, muslimana, ki je na lastne stroške najprej ponovno postavil med vojno porušeno džamijo v svojem kraju, nato pa obnovil še pravoslavno in katoliško cerkev. Drug musliman je v Tešnju obnovil katoliško cerkev, saj je vanjo zahajal njegov prijatelj, katoliška cerkev v Bosni pa ni imela sredstev za obnovo. To je bosanski duh, in če mi govorimo o Evropi, ne smemo pozabiti, da je Evropa obstajala že petsto let in več, od trenutka, ko so muslimani Osmanskega cesarstva dali zatočišče sefardskim Judom, pregnanim iz katoliške Španije. V Sarajevu je živelo 14 tisoč Sefardov, in od tedaj naprej so v Bosni prisotne štiri veroizpovedi, torej oni so že vedno živeli evropsko življenje sožitja z drugim in drugačnim. To je bilo med zadnjo vojno na žalost prekinjeno, a iskreno upam, da se ta stari duh znova vrne. Veliko je v Bosni Nelsonov Mandel, malih ljudi, ki so v pozitivnem smislu trmasti, ki želijo še naprej živeti v Bosni in Hercegovini, jo izgraditi, jo oplemeniti in dokazati, da je skupno življenje možno. Bosna je po mojem tudi največji izvoznik političnih talentov v Evropi. Če samo pomislite, da sedi v domu lordov baronesa Arminka Helić, če pomislite na bivšo švedsko ministrico za izobraževanje Aida Hadžialić, če pomislite, da sta v novem nemškem parlamentu dva Bosanca, ki sta se v Nemčijo kot begunca zatekla med vojno, če pomislite na pravosodno ministrico Almo Zadić v Avstriji. To so ogromni talenti, škoda je samo, da ti talenti ne morejo delovati doma, ker bi bila Bosna in Hercegovina bila popolnoma drugačna država, če bi ti talenti ostali doma in se doma politično udejstvovali.“

Tudi v na videz nepovratno dobro urejenih državah lahko hitro pride do zdrsa v avtoritarizem, kot vidimo recimo na Madžarskem ali Poljskem …

„V državah, ki so trdno demokratične, imaš korektiv demokratičnih volitev, na katerih lahko zamenjaš oblast, imaš delujoče pravosodje, imaš odgovornost politikov, ki zaradi svojih napak tudi odstopijo, pa tudi kritično javnost in kritične medije. To so nujni mehanizmi delujoče demokracije, ki pa v mlajših  demokracijah ne funkcionirajo vedno. Sicer pa ne smemo nikoli pozabiti, da je tudi Hitler v Nemčiji na oblast prišel na volitvah. Če našteti mehanizmi demokracije ne delujejo, vedno nastane velik problem.“

V čem vidite največje izzive pred Evropsko unijo danes in jutri? Kako se na katerem področju EU odziva na te izzive?

„Če vzamete v roke globus ali zemljevid, vidite, da je Evropa geografsko zelo majhna, posebej v primerjavi z drugimi celinami.  Je pa Evropa kot skupni trg zaenkrat še največja ekonomska sila, verjetno pa tudi največja olimpijska sila. Nismo pa močni pri zunanji politiki, še slabši pa smo pri obrambni politiki. Če bo hotela Evropa tudi na teh področjih igrati kako tudi najmanjšo vlogo, bo morala biti enotna, te enotnosti pa zaenkrat ne vidim nikjer, ker razpoka teče po sredini Evrope. Gre za linijo med starimi in novimi državami članicami EU, a tudi tu ni vse enoznačno, ker sta recimo Češka in Slovaška nekaj drugega kot pa Madžarska.“

Stališče Christiana Schmidta, Visokega predstavnika mednarodne skupnnosti, o potezi NSRS: http://www.ohr.int/statement-of-the-high-representative/

Kaj bi koroške Slovenke in Slovence moralo zanimati, pa jih ne?

„No ja, koroške Slovence morda manj zanima globalna politika, globalni problemi, četudi se na tem področju precej spreminja. Imamo pobude med mladimi, kot so Iniciativa Angola, Iniciativa Etiopija, veliko koroških Slovencev z precejšnjimi sredstvi podpira patra Pedra Opeko na Madagaskarju, kjer stoji preko petsto koroških hiš, vsaka stane vsaj 4000 evrov. Dominik Urak je vstopil v diplomacijo in so ga takoj poslali v Pakistan, Jožko Strauss je bil zaposlen v Evropskem nuklearnem centru v Ženevi, imamo dva, tri študente, ki so obiskovali prestižne univerze v tujini, kot so Oxford ali Cambridge v Angliji ali Columbia v New Yorku. V tem smislu se naša obzorja širijo, seveda pa so tudi Karavanke visoke in včasih ne vidimo niti do jadranskega prostora. Vendar mislim, da je naša edina priložnost v kvaliteti, naj gre za Martina Kušeja iz Šmihela, ki ima odlično vino ali za Martina Kušeja, direktorja dunajskega Burgtheatra, Jožefa Marketza, Gustava Januša, Valentina Omana, Florjana Lipuša ali Janka Ferka, da se uveljavimo s kvaliteto.“

Omenili ste Karavanke kot prepreko. Občutek povezanosti z republiko Slovenijo je med koroškimi Slovenci drug kot pa med Slovenci v Italiji. Medtem ko zadnji v Sloveniji vidijo matico in zaledje, se na Koroškem zdi, da gre za tujino, v kateri se sicer jezikovno in kulturno znajdemo, kaj dosti več pa ne. Zakaj je temu tako in v katerem smislu bi bilo drugače bolje?

„Karavanke so dejansko prepreka, in ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, sem v šali dejal, da bi bilo dobro oditi z lopatami na Ljubelj, da znižamo Karavanke. Pred kratkim sem bil v Novi Gorici na predavanju, kjer je to vse lažje. Gospa, ki je bila na predavanju, se recimo v službo v Novo Gorico s kolesom vozi iz italijanske Gorice, za kar porabi sedem minut. Hočem reči, da je na slovensko-italijanski meji komunikacija veliko lažja zaradi geografskih danosti. V primerjavi s Koroško ima veliko večji delež Slovencev v Italiji slovensko državljanstvo. Pri nas je tradicionalno bila tu ta prepreka Karavank, in po mojem je ta prepreka igrala svojo vlogo tudi med plebiscitom, ko si koroški kmet ni mogel predstavljati, da bi svoj krompir prodajal v Ljubljani, kar je bilo tedaj brez ljubeljskega predora in modernih komunikacijskih sredstev še težje, kot pa je danes. Na vsak način mislim, da na tem področju lahko stvari izboljšamo, prepričan sem, da bi bilo pametno čim več naših gimnazijcev vsaj za pol leta poslati na izmenjave v Slovenijo, da dobimo več suverenosti, kar se tiče našega pogovornega jezika. Kar se tiče kulture nasploh, pa imamo fantastičen primer sodelovanja v Glasbeni šoli, ki je brez profesorjev iz Ljubljane verjetno ne bi mogli ustanoviti. Pa tudi delovanja družine Varl iz Maribora na Rebrci ne smemo pozabiti v tej zvezi, kakor tudi ne tečajev v Ankaranu. Ta izmenjava na jezikovnem, kulturno-umetniškem in znanstvenem področju je bistvena in jo je treba v prihodnosti še okrepiti.

Kje se NSKS, katerega predsednik ste, vidi v kontekstu v Evropskem parlamentu zastopanih političnih družin?

„Kot veste je Joško Tischler Narodni svet koroških Slovencev ustanovil kot odgovor na delovanje Osvobodilne fronte. Tako imamo od leta 1948 naprej dve organizaciji, in s tega izhodišča je jasno, da smo bližji evropskim ljudskim strankam, zastopanim v Evropskem parlamentu. Kontakte pa imamo tudi do drugih skupin, predvsem do socialdemokratov, ko gre za narodnostna vprašanja ali akcijo o manjšinskih jezikih, s katero smo zbrali več kot milijon glasov. Pri takih pobudah se ne gleda kdo je lev in kdo desen, ampak je najvažnejši cilj.

Prosim vas za komentar iliberalnih in avtoritarnih razvojev v naši soseščini, predvsem na Poljskem, Madžarskem, v Italiji in v Sloveniji. Kako je do te iliberalne usmeritve naštetih držav prišlo, in kakšno vlogo je pri tem igrala dolgoletna zaslomba režimov predvsem v Varšavi in Budimpešti s strani Evropske ljudske stranke in tudi bivše nemške kanclerke Angele Merkel?

„Madžarska je poseben primer. Tam je bivši socialistični premier Ferenc Gyurcsany v nekem posnetku priznal, da so volivcem lagali. Nato je prišel na oblast Viktor Orban …

Pri čemer je treba povedati, da je Viktorja Orbana prvič in doslej edinkrat z oblasti odnesel prav Gyurscany, in da je Orban po vrnitvi na oblast storil vse, kar je mogoče, da mu to nikoli več ne bi zgodilo…

„Točno tako je, moramo pa tudi vedeti, da so ti režimi, te vlade zelo spretne. Recimo Slovenci z Madžarske, kakor tudi Madžari v Sloveniji in v Avstriji mi pravijo, da še nikoli ni bilo toliko finančnih podpor, kot pa sedaj, po njihovih informacijah so te podpore kar osemkrat večje. Orban ima dosti denarja za take skupine, na Poljskem pa sem slišal, da daje vlada zelo širokogrudne podpore družinam z več kot tremi otroki, in seveda je potem lažje zmagati na volitvah.“

Na volitvah je lažje zmagati tudi, če pripraviš mlade in potencialno kritične ljudi, da začnejo v desettisočih zapuščati državo …

„To se dogaja na Madžarskem, in na Dunaju posledično cveti madžarska kultura s jazzovskimi klubi, telovadnimi društvi in podobnimi oblikami druženja. To seveda niso avtohtoni Madžari, to so tisti, ki bežijo z Madžarske. Po drugi strani pa imate v vseh treh državah, ki ste jih omenili, v večjih in glavnih mestih župane iz opozicije.“

O angažmanu Velike Britanije v BiH: https://balkaninsight.com/2021/12/10/bosnia-cannot-squander-uks-growing-interest-in-its-fate/

Kakšno vlogo pa je pri učvrstitvi oblasti teh ljudi, ki pravijo, da jim nikakor ne gre za liberalno demokracijo, igrala podpora in Evropske ljudske stranke in bivše nemške kanclerke Angele, Merkel?

„Nimam jasnega odgovora na to vprašanje. Gotovo pa so na začetku evropske ljudske stranke ta gibanja podcenjevala in niso ukrepala proti tem razvojem. Po drugi strani je tako, da je recimo v Franciji že desetletja na politični sceni prisotna družina Le Pen, in da imamo v Nemčiji stranko ADF zastopano v parlamentu. Tudi to je nauk, kaj se zgodi, če takih razvojev ne jemlješ resno. Predvsem pa so vladajoče stranke v državah, ki jih omenjate, uspešne s ponujanjem enostavnih rešitev za kompleksne probleme, za katere preprosto ni enostavnih rešitev. Če samo zasledujete razpravo, ki v zvezi z načrtovano uvedbo obveznega cepljenja v Avstriji poteka okoli vprašanja, kaj je svoboda, vidimo, da gre za težka in kompleksna vprašanja. Stranke, kot so CDU bivše kanclerke Merkel, so legalistične stranke, ki ne ponujajo enostavnih rešitev. Omenil bi še dodaten problem, ki se tiče takih fenomenov tudi pri nas na Koroškem za časa deželnega glavarja Jörga Haiderja. Sam sem na pliberškem jormaku doživel dva govora, enega je imel Haider, enega pa politik Koroške ljudske stanke. Ko je ta iz ljudske stranke končal svoj govor, se je usedel za mizo Koroške ljudske stranke, tam je imela vsaka stranka svojo mizo. Ko je bil Haider gotov s svojim govorom, se ni usedel za mizo svobodnjakov, ampak je šel do vsake mize, v šotoru je moralo biti kakih 600 do 800 ljudi, in je vsakemu dal roko. Hočem reči, da je ta človek imel neko neverjetno energijo, nadarjenost in izreden spomin, s katerimi se je bil zmožen približati ljudem, ki so ga nato podprli na volitvah. Temu populističnemu pristopu so se nekateri predvsem iz tradicionalnih konservativnih strank posmehovali, je pa dokaz za to, kako daleč  lahko nekdo pride, če je nadarjen in delaven. Istočasno so se tradicionalne etablirane stranke uspavale, bile so pasivne in so stvari podcenjevale. A tudi politiki iz teh strank, če le ljudje vidijo, da trdo delajo, lahko računajo na podporo volivcev. Tako kot je ves nemški narod vedel, da njihova kanclerka dela od zore do mraka, na prosto soboto pa gre z možem nakupovat za družino. Imidža neutrudnega delavca ali delavke si namreč ne pridobiš brez dela. Obstaja pa splošen trend, v okviru katerega volivci manj nagrajujejo ideologijo, večji poudarek dajejo osebnosti, kot pa strankarskim programom.“ 

S čem se nameravate ukvarjati v prihodnosti?

„V domačih Svečah sem postavil Einspielerjev center. Andrej Einspieler je bil norec v  pozitivnem smislu, ustanovil je devet časopisov, soustanovil celovško Mohorjevo, bil je profesor na realki v Celovcu, kupil je polovico Viktringerringa do Kolpingove hiše, kupil je celovško sejmišče, Paulitschgasse in tako naprej. Take ljudi rabimo, zato smo naš center imenovali po njem, napolnili pa ga bomo z raznoliko vsebino. Od glasbe, razstav, plesa, jazza, filma, seveda po pandemiji. En del centra pa živi že danes, saj je del Einspielerjevega centra tudi atelje umetnika Petra Waldecka. V stari kmečki hiši, ki spada k centru, nameravam urediti entografski muzej. Pri tem mi bodo pomagale izkušnje, ki sem jih v devetih letih pridobil kot direktor Avstrijskega kulturnega foruma v Pragi, kjer sem spoznal fascinantne ljudi, ki jih želim povabiti v Sveče. To so izzivi pred mano, saj si brez kulture življenja ne morem predstavljati

Ali ostajate na čelu Narodnega sveta koroških Slovencev?

„No, mislim da je Narodni svet tudi treba pomladiti, nič ni večno in nove ideje so vedno potrebne, kakor je vedno dobrodošel svež veter. Zelo všeč mi je primerjava oziroma odgovor na vprašanje, katero jezero je boljše, Blejsko ali Bohinjsko. Boljše je Bohinjsko, in sicer zato, ker se voda v njem zamenja v pol leta, medtem ko v Blejskem jezeru pa trajal dve leti, da se voda obnovi. Sveža voda, svež veter, sveže ideje so pomembne tudi za Narodni svet, to ni noben problem. Imel bi še nekaj let mandata na voljo, a če je trenutek pravi, nimam problema s tem, da pride Narodni svet v mlajše roke. In seveda bi v naslednjem koraku morali priti do skupnega zastopstva, ker so tri strukture za tako majhno narodno skupnost vseeno veliko in to tudi veliko stane. A četudi bi ostale tri strukture, bi morali najti pot do tega, da govorimo z enim glasom. Imamo osemdeset strani usklajenih stališč vseh treh organizacij, ki se tičejo dvajsetih različnih področij. Pod temi osemdesetimi stranmi so podpisi vseh treh predsednikov, kar se premalo ve, morda tudi zaradi tega, ker s tem nismo šli v javnost.“