Zakaj sem Wolfgang? Ker so želeli iz mene narediti Nemca

Wolfgang Petritsch: Bruno Kreisky je v začetku 70. let poskušal ponovno vzpostaviti konstruktivno sodelovanje in odnos do slovenske narodne skupnosti, ki sta bila po podpisu in neizpolnjevanju 7. člena državne pogodbe leta 1955 okrnjena. Za ta korak je imel Kreisky tudi osebne razloge. Bil je del judovske manjšine in povsem zavezan protifašizmu. V času avstrofašizma pod Schuschniggom so ga zaprli, leta 1938 pa je pristal tudi v gestapovskem priporu, kjer so ga hudo mučili. Septembra 1938 mu je uspelo pobegniti na Švedsko, kjer je ponovno doživel položaj manjšinca. To, kaj pomeni biti zatiran in diskriminiran, je bilo zanj ključna izkušnja. Imel je prefinjen čut za te stvari.

Poleg tega se je Kreisky že v 60. letih kot zunanji minister močno zavzemal za pravice Južnih Tirolcev. V 70. letih se je tega loteval tudi kot zvezni kancler. Vprašal pa se je tudi: Kaj se dogaja v lastni državi? Petindvajset let po podpisu državne pogodbe – pri kateri je slovenski odpor igral pomembno vlogo – 7. člen še vedno ni bil uresničen. Njegova vlada je tedaj uvedla številne reforme: reformo pravosodja, enakopravnost spolov, reforma šolstva. Kreisky si je rekel: zdaj pa to uredimo tudi na Koroškem. A je tamkajšnje razmere podcenil.

Podcenil je globino in čustveno nabitost “koroškega vprašanja”. Ta globoka vpetost rasističnih pogledov mu je postala jasna prepozno. Posledica je bila, da je njegov poskus rešitve vprašanja dvojezičnih krajevnih tabel spektakularno propadel z “ortstafelšturmom”. Kreisky je popustil pritisku znotraj lastne stranke, zlasti s strani deželnega glavarja Wagnerja in koroških poslancev. A tega ni storil iz prepričanja. To popuščanje bolj dokaže nesposobnost Kreiskyjeve vlade glede tega, kako slovensko narodno skupnost vključiti v večjo avstrijsko družbo in ji zagotoviti zakonske pravice. Nemško-nacionalna propaganda je te neuresničene pravice uspešno prikazovala kot “privilegije”, ki naj bi jih manjšina prejela. Ta napačna predstava je vplivala na odločitve vlade na Dunaju in koroške deželne vlade.
Dejstvo je, da je bila na začetku 70. let manjšinska politika povsem zavožena. Kreisky je ta razvoj vse življenje štel za svoj velik osebni in politični poraz. Propadel je poskus, da bi ob modernizaciji avstrijske družbe in države uresničili tudi 7. člen.

Naj omenim zelo značilno epizodo, ki sem jo doživel. Kot tajnik Kreiskega sem nekega dne odgovoril na pismo Mohorjeve družbe. Moja asistentka je na ovojnico zapisala Klagenfurt/Celovec. Čez nekaj tednov je Ruf der Heimat, časopis Kärntner Heimatdiensta (KHD), objavil faksimile ovojnice. Kmalu zatem je prišla parlamentarna interpelacija ÖVP, v kateri so spraševali Kreiskega, ali ta dvojezični napis na ovojnici pomeni spremembo politike do koroških Slovencev. Zame osebno je bilo to neprijetno, saj napis ni bil mišljen kot provokacija. Zgodba se je napihnila, vsi časopisi so pisali o tej ovojnici. Najbolj zanimivo pa je bilo: kako je ta ovojnica sploh prišla v Ruf der Heimat? Vedno dodam, da velja domneva nedolžnosti, a človek si lahko marsikaj razloži, če ve, da je bil takrat vodja glavne pošte v Celovcu gospod Feldner.

Slovenska gimnazija je bila ključna pri tem, da se je tradicionalna kmečka skupnost koroških Slovencev približala sodobnosti. Pobuda je izvirala iz nepričakovane smeri – od konservativnega ministra za šolstvo Heinricha Drimmla. Izhajal je iz prepričanja, da je izobraževanje ključno za vse. To pa še posebej velja za izobraževanje v lastnem jeziku in kulturi. Kreiskyjev obisk je bil odgovor na napade nemškonacionalnih sil, predvsem KHD, ki so Slovensko gimnazijo imenovale »velik strup«. KHD je gimnazijo videl kot trn v peti, saj je Slovence želel ohraniti v nevednosti. To je bil rasističen poskus rešiti »slovenski problem« tako, da skupnosti ne bi dali dostopa do izobraževanja. Kreisky se je temu odločno uprl. Spodbujanje izobraževanja je bilo zanj neke vrste nadomestek za neuresničeno politiko okoli 7. člena. Prav tako je večkrat obiskal Klub slovenskih študentov. Nekdanji član mi je pred kratkim povedal, da so bili študentje takrat zelo proti Kreiskemu, vendar so cenili, da si je vzel štiri ure, da prisluhne kritikam in odgovarja na vprašanja. To je bil njegov način, da pokaže mladim, da je na njihovi strani. Kateri kancler je prej ali kasneje obiskal Mondscheingasse? To kaže tako na njegove dobre namene kot tudi na politično nesposobnost v sklopu manjšinskega vprašanja.

Odraščal sem v 50. letih v Glinjah in obiskoval tamkajšnjo osnovno šolo. Vsi smo bili v enem razredu od 6. do 14. leta, vse je bilo dvojezično. Bil sem ministrant, tudi cerkev je bila dvojezična – govorili smo slovensko in latinsko. Mama je imela gostilno. Babica je bila iz Kanalske doline. Med vojno je bila njena družina nastanjena v hiši deportiranih Slovencev. Oče kot otrok ni govoril nemško, tega se je naučil šele v šoli. Bil je tovarniški delavec, puškar v Borovljah. Vedno je govoril: »Moj sin mora znati nemško.« To mu je bilo najpomembnejše. Otroci v vasi smo govorili oba jezika. S starimi ljudmi slovensko, s starši nemško. V gostilni se je tudi večinoma govorilo slovensko – tudi tisti, ki so bili nastrojeni proti Slovencem. A o tem, kar se je dogajalo pred letom 1945, se ni govorilo. Spomnim se, da so nekateri rekli, da so šli »v gozd« – kar je bila metafora za pridružitev partizanom. Tudi ljudje iz naše okolice so bili deportirani. Veliko se je preprosto zamolčalo in potlačilo. V gostilni so se srečevali vsi – deportirani, partizani, nemškonacionalni in nekdanji nacisti. V Glinjah se je zbralo celotno »vesolje« naše koroške zgodovine.

Iz neobravnavanja nacističnega obdobja so izvirali med drugim represija in zavračanje slovenskega jezika. To je tudi segalo v slovenske družine – npr. v mojo. Z očetom sva se zaradi tega vedno prepirala. Po letu 1945 se je oče želel prilagoditi. Njegova želja po asimilaciji se kaže že v mojem imenu. Zakaj sem Wolfgang? Ker so želeli iz mene narediti Nemca. Jaz pa sem očetu v pogovorih vedno odvrnil: Oče, mi smo Petritschi. To je pač tako. Smo to, kar smo. Tu se vidi, kakšno manipulacijo sta izvedla nemški nacionalizem in nacizem. Ljudje so začeli prezirati lastni jezik, ga videli kot nekaj negativnega. Pritisk so izvajali na politični, gospodarski in družbeni ravni – še posebej na nižji sloj. 

Opravičilo bi imelo težo in smisel, če bi se politika, kot jo je uvedel Peter Kaiser, nadaljevala in krepila ter če bi se Koroška soočala s svojo preteklostjo. Po 2. svetovni vojni je bil koroškoslovenski odpor diskreditiran in potisnjen na rob. Nihče ni poskusil razumeti vloge odpora in ga povezati z represijo ter deportacijami. To neobravnavanje zgodovine ima posledice. Racija na Peršmanovi domačiji je klasičen primer tega, kaj se zgodi, če se ljudje – posebej tisti v pozicijah moči – ne ukvarjajo z lastno zgodovino. Če naj iz te grozote izhaja kaj smiselnega, bi morala Peršmanova domačija postati izobraževalni projekt na samo za Slovence, temveč posebej za tiste, ki se čutijo kot nemški Korošci. 

Najprej sem bil presenečen, da sem v knjigi tako izpostavljen. Nisem vedel, da sem bil vohun (smeh). A takšne obrekovalne zgodbe me spremljajo že dolgo. Kreiskega so nekoč opozorili, naj pazi, da se mu ne zgodi tako kot Willyju Brandtu. Logika je šla nekako takole: Brandt je imel Guillauma, Kreisky pa Petritscha. Ta domneva, da so Slovenci izdajalci domovine, ima dolge korenine – vsaj od plebiscita. V knjigi je zapisano, da naj bi jaz skupaj s profesorjem Ludwigom Adamovichem in jugoslovanskimi diplomati po atentatu v Velikovcu razpravljal, kako bi dogodek naprtili komu drugemu. Meni se torej očita, da sem bil tako naiven, da nisem vedel, da gre za jugoslovanske obveščevalce. Seveda smo vedno predvidevali, da so v stiku s komunistično vlado vključene tudi obveščevalne službe. To je bil moj vsakdanji kruh. V knjigi mi torej očitajo, da sem bil vohun in obenem bedak. Knjigo sem označil za »spletko«. Avtor citira v glavnem en vir – poročilo jugoslovanske tajne službe – in ga ne preveri. In to, čeprav bi me avtor lahko kadarkoli vprašal za pojasnila ali poiskal druge vire. To je neresno in neznanstveno. 

Treba je spodbujati razvoj dvojezičnega izobraževanja, vrtcev in jasli. Tudi kulturo kot celoto je treba pospeševati ter utrditi zavest, da pripadamo kulturi, ki sega preko meja. Mi smo povezovalci. Mi, ki govorimo več jezikov, ki smo odrasli dvojezično – na Koroškem, na Gradiščanskem, na Štajerskem itd. Narodne skupnosti imajo pomembno vlogo daleč preko lokalne ravni: in sicer pri gradnji združene Evrope.