»Za študij slavistike sem se pravzaprav odločila zaradi naših koroških slovenskih narečij. Še pred maturo sem sodelovala pri enournih narečnih radijskih oddajah Slovenskih sporedov ORF v Celovcu. K sodelovanju me je pritegnil takratni vodja oddaj Helmut Hartman. Prvo oddajo smo posneli v Brodeh, kjer nam je stari »Vrič« razodel mnogo iz starega ljudskega izročila Brojanov. Najbolj me je pritegnil »škopnjak« na Ljubelju, ki mi je ostal v dobrem spominu.«
Koliko so narečja koroške narečne skupine še živa v primerjavi z drugimi slovenskimi narečji?
Herta Maurer-Lausegger: Slovenska narečja v Sloveniji se govorijo v slovenskem jezikovnem okolju, koroška slovenska narečja pa so že stoletja dolgo v sožitju z nemškim jezikom. Pogoji na Koroškem so torej drugačni. Jezikovno okolje govorcev slovenskih narečij na južnokoroškem podeželju je (z redkimi izjemami) nemško. Če je primanjkovalo besed, so jih govorci že vedno prevzemali iz nemščine, o čemer pričajo številne stare, novejše pa tudi spontane izposojenke. Jezikovno zavedni prevzemajo jezikovne prvine – v odvisnosti od starosti govorca in od govornega okolja – tudi iz slovenščine. Pogoji za uporabo narečij so se v zadnjih desetletjih močno spremenili. Imamo kraje z močno razvito slovensko kulturno dejavnostjo in kraje, v katerih je slovenščino nadomestila koroška nemščina. Mlajši se vse bolj odseljujejo v večja središča, na vasi pa mnogokrat ni več priložnosti za pogovore v slovenskem narečju. V mobilni družbi, ki jo preplavlja svet družbenih omrežij, se jezikovno spreminjanje uresničuje v medsebojnem prepletanju jezikovnih prvin. V slovenskem socialnokulturnem okolju (mežiško in remšniško narečje) so narečja vse bolj pod vplivom drugih različic slovenskega jezika.
V slovenskem socialnokulturnem okolju so narečja vse bolj pod vplivom drugih različic slovenskega jezika.
Herta Maurer-Lausegger
Kako gledate na problematiko ohranjanja narečij koroške narečne skupine?
Germanizacija južne Koroške se je porodila v zadnjih desetletjih 19. stoletja in se nadaljuje do danes. Zgodovinsko dogajanje je skrbelo za nenehni asimilacijski pritisk, kar je v mnogih predelih dežele privedlo do zamenjave jezika. Starši so svoje otroke odjavljali od dvojezičnega pouka, mnogi dvojezičniki so začeli z otroki govoriti nemško. Doraščal je rod, ki mu mnogi starši niso več posredovali slovenskega narečja. Zaradi neznanja jezika ali pomanjkljive jezikovne sposobnosti pozneje tudi lastnih otrok niso več mogli naučiti govoriti slovensko. Mnogi to danes obžalujejo. Dolgotrajni nemiri v zvezi s postavitvijo dvojezičnih krajevnih napisov, slovenščini nenaklonjeno politično vzdušje, asimilacijski pritisk, turizem in drugi socialnokulturni dejavniki so odgovorni, da je v mnogih krajih slovenske govore vse hitreje nadomeščala koroška nemščina. V mnogih krajih ljudje v začetnih 1970-ih letih v gostilni »iz vljudnosti do gostov« niso več govorili slovensko. Zanimanje za slovenska narečja pri mlajših močno popušča, saj so mnogi iz jezikovno ali narečno mešanih družin ali pa živijo v okolju, v katerem slovenščine ni. Take in podobne pojave opažamo tudi v narečjih drugih jezikov.
Ali obstaja kakšno društvo ali druga skupina, ki deluje z namenom ohranjanja narečja?
Od leta 2010 v okviru Krščanske kulturne zveze v Celovcu deluje iniciativa »Slovenščina v družini«, ki dokumentira slovenske govore in jih izdaja na zgoščenkah, da bi jih ljudje poslušali. Delo je zaslužno in nujno potrebno. Na splošno danes otroci v mnogih krajih ne znajo več slovensko, pa tudi babica in ded, ki sta nekdaj bila pomemben vezni člen za posredovanje slovenske materinščine vnukom, največkrat ne živita več v neposrednem družinskem okolju. Je pa seveda tudi mnogo jezikovno in narečno mešanih družin, ki živijo v najrazličnejših socialnokulturnih okoljih. Starša navadno hodita v službo ali na delo, otroci pa si v vrtcih in v šoli pridobivajo znanje slovenščine, kar pa ni več domači govor.
Iniciativa »Tri rožice na Zilji«, ki jo je v Novicah (19. novembra 2021) predstavil Martin Domenig-Čertov, je pohvale in posnemanja vredna. Take in podobne jezikovnokulturne pobude bi bile potrebne tudi v drugih krajih. Če si predstavljamo, da je okoli leta 1880 ziljsko narečje govorilo blizu 19.000 ljudi (podatek navaja Janez Scheinigg v svojem delu »Die Assimilation im Rosentaler Dialect« (1882)), se danes dejansko lahko vprašamo: »Kje pa je ostala naša ziljščina?« Gerhard Neweklowsky v svoji knjigi o ziljskem narečju »Der Gailtaler slowenische Dialekt: Feistritz an der Gail/Bistrica na Zilji und Hohenthurn/Straja vas« (2013) navaja, da je ziljsko narečje močno ogroženo. Piše takole: »Mlajšega rodu, ki bi znal govoriti stari kmečki govor, ni. Zato se tudi ne moremo ukvarjati z generacijskimi razlikami.« Kjer je ziljščina še živa, se največkrat omejuje na ožji družinski krog govorcev ali pa na najstarejše prebivalce kraja.
Koroška narečna skupina ima šest narečij. Katero od njih je najbolj »oddaljeno« knjižni oz. zborni slovenščini?
Sistemi koroških slovenskih govorov in narečij so zelo raznoliki. Zgodovinsko so se razvijali v času in prostoru velikih sprememb. Narečja avstrijske Koroške so bolj oddaljena od knjižne oz. zborne slovenščine, saj se tu iz sociolingvističnih razlogov niti ni mogel razviti nadregionalni slovenski pogovorni jezik, ki bi bil skupen vsem. Kulturna nadgradnja jezika je torej ostala nemščina. Po drugi strani pa na mežiško in remšniško narečje na Slovenskem vplivajo prvine slovenskih jezikovnih različic. Slovenska jezikovna politika je dolgo časa gojila izrazito negativen odnos do narečij, ki se je zasidral med ljudmi. Predvsem v prejšnjem stoletju sem bila večkrat priča, da so se mi študentje iz Slovenije izogibali spregovoriti v narečju, ker bi jim to bilo v tem govornem položaju »neprijetno«.
Kako poučujete učno snov o slovenskih narečjih na univerzi?
Dialektologija ni predmet avstrijskih študijskih načrtov. Na Inštitutu za slavistiko celovške univerze smo lahko le občasno (vsakih nekaj let) ponudili dvourno tedensko predavanje o dialektologiji. Strokovnega usposabljanja študentov za dialektološko delo (transkribiranje, obdelavo narečnih besedil) ni bilo, pa tudi poklicnih možnosti na tem področju ne. Opravljali smo sicer terensko delo, večinoma študentje sami. Ovira za terensko delo so bili tudi upravnopravni predpisi glede zavarovanja študentov. Samo enkrat, v poletnem semestru 2010, je bil dialektološki seminar, ko se je profesor Gerhard Neweklowsky skupaj s svojimi študenti podal na ziljski teren.
Znan je rek »vsaka vas ima svoj glas« in res imamo Slovenci zakladnico narečij, ki jih je približno 50. S tem je slovenščina med slovanskimi jeziki najbolj narečno razčlenjena. Kaj vam pomeni posebnost koroške narečne skupine?
Koroška narečna skupina se nahaja na skrajnem severnem in severozahodnem območju vseslovenskega ozemlja, torej na stičišču z nemščino, italijanščino in furlanščino. Ohranila je vrsto arhaičnih posebnosti, ki so bodisi sad jezikovnega stika bodisi ostaline, ki segajo vse tja v praslovanski čas. Res je, da ima (skoraj) vsaka vas svoj glas, kar je odvisno od geografskega položaja kraja in kar je posledica dolgotrajnega zgodovinskega razvoja. Posebno raznoliko je besedišče, t. i. izolekse (črte, ki vežejo kraje z enako besedo), te pa so rezultat zaprtih prostorov, starih upravnih in cerkvenoupravnih meja, pa tudi prometnih poti, ki so nekdaj povezovale kraje. To področje je bilo predmet raziskav Inštituta za slavistiko na graški univerzi. Da so naše domače besede še žive, priča stalni izbor domačih narečnih besed iz raznih krajev južne Koroške, ki jih od leta 2012 tedensko po eno objavlja naš cerkveni list »Nedelja«. Za zbiranje besed redno skrbi kulturnik in oboževatelj koroških slovenskih narečij profesor Janko Zerzer.
Kaj menite o spletni aplikaciji Interaktivne karte slovenskih narečnih besedil na portalu »narecja.si«?
Spletna aplikacija, ki je rezultat raziskovalnega projekta slovenske dialektologije na ljubljanski univerzi (vodstvo: profesorica Vera Smole), prikazuje akustično in pisno podobo slovenskih narečij v Republiki Sloveniji. Slovenska narečja na avstrijskem Koroškem, pri Slovencih na Tržaškem in Goriškem, na Madžarskem in v vaseh na Hrvaškem (še) niso upoštevana. Na spletu bi bilo treba opozoriti, da se je raziskava omejevala na območja znotraj meja Republike Slovenije in da narečja slovenskih manjšin zunaj meja Slovenije na interaktivni karti (še) niso zajeta.
»Prva postavitev na splet je imela 30 besedil, do lanskega leta, decembra 2020, ko je bil zaključek praznovanja 100-letnice Univerze v Ljubljani, sem želela za IKNB zbrati 100 narečnih besedil. Po zaslugi študentov jih je zdaj že nekaj čez 100. Smisel take spletne karte je, da stalno ›raste‹, zato se bomo trudili, da bodo čim prej vsaj z enim govorom dopolnjena zdaj še ›prazna‹ narečja.«
Spletna aplikacija Interaktivna karta narečnih besedil: IKNB, narecja.si
Avtor spletne aplikacije je študent Ivan Lovrić. Izhodiščno besedilo o starih kmečkih hišah je napisala Vera Smole, študenti pa so poiskali in posneli zanesljive starejše narečne govorce, ki so hišo opisali v svojem krajevnem govoru, čemur je sledil transkribiran zapis in analiza. Besedila za koroška narečja še manjkajo, Smole je povedala, da se trudi in za snemanje manjkajočih govorov nagovarja študente, vendar tudi koronski čas ni naklonjen tovrstnemu terenskemu delu. Nastaja pa diplomsko delo, v okviru katerega bodo poskusili pridobiti besedila za vsa koroška narečja.
Smole je veselo poudarila, da je bil projekt IKNB poleg portala Fran eden od dveh jezikovnih eksponatov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ob razstavi »Republika Slovenija 30 let« (možen je virtualni ogled razstave na spletni strani muzeja).
