Manfred Marc Umfahrer izvira z Zilje, a je svetovni popotnik in morjeplovec bistveno več časa preživel naokrog po svetu kot na Koroškem. Kot kuhar na ruskih jedrskih ledolomilcih in na znanstvenih odpravah je obiskal vseh sedem celin.
Manfred Marc Umfahrer po več kot dveh desetletjih na morjih sveta, med katerimi je obiskal vseh sedem celin ter večkrat severni in južni tečaj, zopet živi na kopnem in v bližini Gradca končuje izobrazbo za mentalnega trenerja. Pogovor o klimatskih spremembah na zemeljskih tečajih se v luči nedavno končane klimatske konference Združenih narodov COP26 vrti predvsem okoli ločevanja odpadkov na morju, porabe goriva na ladjah, ter znanstvenih ekspedicij, na katerih je sodeloval. V Umfahrerjevi knjigi, katere izid se obeta okoli novega leta, pa boste lahko marsikaj zanimivega prebrali o tihotapljenju prepovedanih substanc in spolnosti na morjih sveta. Od leta 2004 je na ladjah delal kot kuhar, glavni kuhar, deloma tudi kot hotelski menedžer. Trenutno dela Umfahrer v Avstriji kot svetovalec za menedžment, za norveško podjetje pa kot kuhar še naprej občasno sodeluje na privatnih odpravah. V tujino je odšel z 19 leti, štiri leta je živel v ZDA, štiri v jugovzhodni Aziji, dve leti v Braziliji, tri leta v Argentini, krajše obdobje pa tudi na Japonskem, Kitajskem, v arabskem svetu, v Rusiji in po Evropi.
Kako in kdaj ste začeli delati kot ladijski kuhar?
Leta 2004 sem preko avstrijskega podjetja za catering prišel na ruski jedrski ledolomilec, ki je majhne skupine turistov – do 50 oseb – vozil na severni tečaj, kasneje pa sem za isto podjetje delal na ladjah na Antarktiki. Do leta 2008 sem dve leti preživel na Antarktiki, torej na južnem tečaju. Kasneje so vedno večje skupine turistov na severni in južni tečaj potovale na križarkah koncerna TUI. Ta koncern je namreč kupil catering podjetje, za katerega sem prej delal. S tem je bila podana usmeritev v masovni turizem, kar je bil tudi razlog, da sem zapustil koncern, in začel kot privatni kuhar delati na znanstvenih in reševalnih odpravah. Za temi največkrat stoji partnerstvo premožnih posameznikov z univerzitetnimi raziskovalnimi središči. Tako sem recimo od leta 2009 delal na ladji MV Alucia, reševalni ladji, na kateri snemajo oddaje Blue Planet. Ta ladja je leta 2011 s pomočjo podmornic in podvodnih dronov v Atlantiku odkrila razbitine od leta 2009 pogrešanega letala Air France – let 477. Zadnja štiri leta sem kot kuhar dvakrat obkrožil svet na ladji teksaškega milijonarja Victorja Vescova, ki se je z dvosedežno podmornico potopil 11 tisoč metrov globoko na dno Marijanskega jarka.
Na ladjah ste začeli delati 2004. Kaj se je od tedaj do danes spremenilo na področju ravnanja z odpadki in porabe goriva?
Na ruskih jedrskih ledolomilcih se ravnanju z odpadki ni posvečala posebna pozornost. Veliko smeti se je sicer sežgalo na ladji, velik ekološki problem pa je predstavljala visoka poraba jedrskega goriva, kar dvesto gramov obogatenega urana na dan. V zadnjih desetih letih se je na tem področju veliko spremenilo na bolje, predvsem so se zvišali standardi ločevanja odpadkov na ladjah. Pravila so zelo stroga, vodenje protokolov pa skrajno utrujajoče. Zame osebno stvari spodletijo na ravni posameznih držav. Za pomorsko plovbo sicer veljajo stroga pravila, a kakor hitro smo v pristanišču, veljajo pravila države, v kateri smo. Recimo kontrola živil v ZDA je absurdno stroga, najstrožja na svetu. Skorajda nikomur na prvem pregledu ne uspe zbrati zadosti točk. Američani so res dobri pri kontroliranju ladij, medtem ko se na kopnem slika obrne.
V pristanišče prispeš z do potankosti ločenimi odpadki, odpadnim oljem, kompostom, plastično embalažo in tako naprej. Po pristanku vse ločene smeti skupaj pristanejo v enem samem kontejnerju, katerega vsebina konča na deponiji. Nad ZDA sem bil zelo razočaran ravno zaradi njihove zagrizenosti pri kontrolah. Na področju ravnanja z odpadki so me pozitivno presenetile države južne Amerike, recimo Argentina, Čile ali Brazilija, na ladjah ločene odpadke tudi v pristaniščih nadalje ločeno obravnavajo, česar se marsikdo ne zaveda.
Velikokrat ste pluli na severni in južni tečaj, na Antarktiki ste preživeli dve leti v obdobju od 2005 do 2009. Nam lahko o podnebnih spremembah na tečajih poročate iz prve roke?
Samo posredno. Do leta 2009 so na južni tečaj ladje vozile manjše skupine turistov. Na leto je šlo za kake tri ladje, na vsaki je bilo okoli petdeset ljudi. Po letu 2009 je njihovo število naraslo na trideset, štirideset ladij, neposredno pred pandemijo pa je bilo v eni sezoni okoli tristo ladij. Vsaka od teh križark lahko sprejme do tisoč potnikov. To seveda zelo poveča pritisk na okolje. Pri tisoč ljudeh je ob ogledu kolonije pingvinov tudi s kontrolami nemogoče zagotoviti, da za njimi ne bi ostale smeti, ki negativno vplivajo na živalski svet. Znanstveniki so reagirali tako, da so zaprli dostop do posameznih otokov v bližini južnega tečaja. Leta 2019 sem se na lastne oči prepričal o upadu številčnosti kolonij cesarskih pingvinov, ki ga je povzročilo globalno segrevanje. Taljenje ledu je sicer mnogo težje zaznati, če si ves čas obdan z ledom in ledenimi gorami, včasih velikimi kot Nemčija. Lahko pa rečem, da pri vsakem, ki poseduje vsaj kanček empatije, srečanje z mogočnostjo narave na tečajih povzroči notranjo spremembo. Kar zadeva učinke človeka na naravo v smislu onesnaženja morja, pa je najhujša preproga smeti v Indijskem oceanu med Sejšeli in Maldivi v smeri Šrilanke. Za to onesnaženje s plastiko, ki je res hudo, pa ni v prvi vrsti kriv ladijski promet, temveč obmorske države. Ladijski promet je problematičen predvsem zaradi širjenja invazivnih rastlinskih in živalskih vrst, recimo alg iz Aljaske, ki se naberejo okoli ladijskega vijaka in nato dušijo življenje v morju pred Toulousom ali Marseillom.
Je morje še danes nekakšna brezpravna cona, tako rekoč mokri divji zahod? Tak vtis mnogokrat dobimo, ko spremljamo vesti o somalskih piratih, kitajskih ribiških flotah v čilenskih ozemeljskih vodah, o potopljenem orožju in kemikalijah v Severnem morju, pa o industrijskih odpadkih iz vse Evrope, potopljenih ob obalah južne Italije …
Zadnji dve leti na morju sem preživel v bližini otočja Guam v Mikroneziji. Guam je ameriški teritorij sredi Pacifika med Kitajsko, Filipini in Japonsko. Tam se že nekaj let dogaja nekaj, česar marsikdo ne ve. Morda je moj prikaz dogajanja malce pristranski zaradi našega ladijskega zdravnika s Filipinov, ki jih še najbolj ogroža kitajska ekspanzija v tem delu sveta. Ta zdravnik nam je, medtem ko so nas iz daljave opazovali kitajski rušilci, povedal marsikaj zanimivega. Recimo to, da že leta Kitajska pošilja ribiške ladje v morski pas, bogat s koralami, ki spada k Filipinom. Gre za prave flotilje z več tisoč ribiških ladij, ki pustošijo ribje bogastvo Filipinov. Z naslednjim korakom je Kitajska začela pred kakimi štirimi leti. Gre za večje raziskovalne ladje in plavajoče platforme, ki jih spremlja vojska, vse z namenom pridobivanja surovin, skritih pod vodno gladino. Te spremljajo nešteti podvodni kabli in smeti, ki morskim bitjem povzročajo veliko škodo. Naslednji korak, ki poteka prav zdaj, pa sestoji iz nasipavanja umetnih otokov, pravzaprav vojaških oporišč na morju. Nič nimam proti Kitajski, a je zanimivo opazovati, s kakšnimi sredstvi se ta država v regiji korak za korakom vzpenja k prevladi. Seveda se poskušajo Filipinci temu upirati, a gre za boj Davida proti Goljatu. Kitajske ribiške ladje delujejo po vsem svetu, pogosto na meji legalnosti, v primeru Čila pa mislim, da je čilenska mornarica zmožna dovolj prepričljivega nastopa in zavrnitve. Piratstvo, ki ste ga omenili, je še danes resen problem, marsikje na južni polobli je treba ubrati daljšo pot, da se izogneš piratom.
V začetku novembra je v Glasgowu potekala klimatska konferenca Združenih narodov COP 26. Sklep konference, kompromis z mnogimi deležniki, sicer okoljevarstvenikov ni prepričal. Kako je v tvojih očeh z moralno odgovornostjo držav z največjim deležem ogljikovih izpustov do pogosto nerazvitih delov sveta, ki jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo?
Bojim se, da je prepozno. Očitno je, da se podnebne spremembe dogajajo, nevihte povsod po svetu postajajo vedno bolj uničujoče, led na tečajih se pospešeno tali, temperature pa naraščajo. Tudi če bi se vse bogate države iskreno prizadevale za boj proti podnebnim spremembam, mislim, da je ta razvoj nemogoče ustaviti, je pa mogoče poskušati omiliti njegove učinke.
Zavest o nujnosti boja proti podnebnim spremembam sicer obstaja najpozneje od Grete Thunberg dalje, a je nastopila prepozno.
Preprosto preveč nas je, industrijski razvoj je že marsikaj uničil. Naša naloga je najti surovine, kompatibilne z naravo. Mislim predvsem na povečano rabo energije sonca, na katero bi se morale osredotočiti ravno bogate države, a tudi na ladijski promet, ki ga je nekoč že poganjal veter. Tudi na ravni posameznika so možni in potrebni številni majhni koraki v pravo smer, naloga držav pa je, da državljane vzgajajo k temu.
