Walter Samonig, priča časa in protagonist razvoja občine Hodiše: Ko sem zapel, so bolečine prešle

Iz kabineta Walterja Samoniga se skozi eno okno razpira pogled na Jepo, skozi drugo pa proti Košuti. Skozi eno okno zagledam špičko Triglava, skozi drugo okno pa med Karavankami uzrem Grintavec. Walter sedi za mizo s kitaro v roki. Z njo se nekdanji zborovodja spremlja med petjem Čej so tiste stezice. »Ko sem se leta 1931 tukaj rodil, je bilo Na Gori osem kmetij, samo pri eni so doma govorili po nemško, pri vseh ostalih, tudi pri nas, pa po slovensko. Nemško sem se naučil šele ob vstopu v ljudsko šolo.« In kako je danes s slovenščino Na Gori? »Danes domačini morda še znajo zapeti kako slovensko ljudsko pesem, govoriti pa razen redkih izjem ne več. Stari ljudje, ki so znali samo slovensko, so že pomrli, samo jaz še živim.« 

Walter Samonig o sebi pravi, da je »otrok koroškoslovenskih staršev« in »po duši Slovenec« ter opravičujoče dodaja, da njegova slovenščina ni nikoli napredovala dlje od besedišča njegovih staršev. »Zaradi anšlusa v šoli nisem imel slovenščine, moje izobraževanje v nemščini pa je bilo tudi kratko zaradi težav z nogo in pogostih večmesečnih bivanj v bolnišnici,« pove 94-letnik z eno nogo. Levo nogo so mu zdravniki odrezali v kolku, potem ko je Walter več kot 70 let prenašal bolečine zaradi kroničnega vnetja kostnega mozga, posledice večkratnega zloma noge v otroštvu. »Vedno sem gledal naprej in poskušal na vsak nov dan pogledati z novimi očmi. Če je en dan noga manj bolela kot dan poprej,  sem bil že zadovoljen, da je bolje. Poleg tega sem vedno bil med ljudmi, med občani med penzionisti, med članicami in člani upokojenskega zbora, ki sem ga vodil. Ko sem zapel koroško ljudsko pesem, bodisi slovensko ali nemško, so bolečine prešle.« 

Walter je edini sin v družini Samonig, v kateri so je rodilo tudi pet sester. Že oče Walterja Samoniga je po 1. sv. vojni socialiste zastopal v hodiškem občinskem svetu. »Od doma do Hodiš je pet kilometrov, oče se je s sej peš vračal pozno zvečer, mama pa je od zore do mraka skrbela za našo kmetijo.« Tako se njegova starša, čeprav koroška Slovenca, nikoli nista pridružila SPD Zvezda v Hodišah. »Z dogovorom velesil na Jalti je bilo jasno, da bo po 2. svetovni vojni Avstrija obnovljena v mejah pred anšlusom. Naši Slovenci tukaj pa so želeli priti k Jugoslaviji, ki je znova zahtevala priključitev južne Koroške. Za kmete iz okolice pa je bil trg v Celovcu veliko pomembnejši od tistega v Ljubljani, tako kot že leta 1920. Slovenska stranka v Hodišah je bila fanatično za Jugoslavijo tudi zaradi naših ljudi, ki so med vojaškim dopustom spoznali, da so jim starše izgnali v Nemčijo in so odšli k partizanom.«