Vse, kar je ekstremno, postane tveganje za zdravje

Daniela Pečnik: Zame osebno je post predvsem versko usmerjen. Da pa za večino ljudi velja kot zdravstvena zadeva, je jasno. Jasno zato, ker živimo v času, ko se ne prehranjujemo zdravo in nam ni jasno, kaj sploh so zdrava živila. Živimo v času, ko smo izgubili čut za zdravo prehrano oz. za živila nasploh. Da potem ljudje teh 40 dni izkoristijo kot priložnost, da popravijo napake, ki jih delajo skozi leto, se mi zdi logično.

Odreči bi se morali tistim živilom, ki nam na splošno škodijo, oziroma tistim, po katerih preveč posegamo. To pa vsak zase najbolje ve. Splošno iz prehrane pa je znano, da jemo preveč sladkega, da pijemo preveč alkohola, uživamo preveč ogljikovih hidratov, predvsem bele moke, in da jemo preveč mesa. Poleg tega bi se morali osredotočiti na čim manj predelana živila in se ponovno navaditi na preproste, naravne okuse. 

Dolgotrajnih učinkov nima, če se po »postu« spet prehranjujemo tako kot prej. To pomeni, da je sicer dobro, če se za teh 40 dni odpovemo sladkorju, toda če po tem času spet začnemo uživati sladkarije, nam teh 40 dni dolgoročno ne pomaga. Če pa postni čas izkoristimo za to, da med izključitvijo določenega živila premislimo, zakaj smo se zanj odločili, in ga tudi pozneje uživamo le v manjših količinah, pa lahko to prinese trajne koristi.

Ne bi rekla vegetarijanstvo, pač pa prehrana na osnovi rastlinskih izdelkov z dodatkom malo mesa. Znanstveno je dokazano, da je prehrana, ki večinoma vsebuje rastlinske izdelke, bolj zdrava ter da rastlinska živila bolje vplivajo na naše telo. To pa zaradi v njih prisotnih sekundarnih rastlinskih snovi, ki so zaščitne snovi rastlin in imajo različne funkcije v našem telesu. Vsekakor ne bi popolnoma izključila mesa.

V bistvu je tako: če se vegansko prehranjujemo, to pomeni, da popolnoma izključimo meso, ribe, mleko, mlečne izdelke in jajca. Imamo torej le skupino stročnic, ki nam zagotavljajo beljakovine. Zaradi tega lahko pri veganski prehrani pride do težav s pomanjkanjem beljakovin, če ne poskrbimo za dovolj raznolik vnos. Obstajajo tudi določeni vitamini, na primer vitamin B12, ki je lahko hitro v pomanjkanju.

Post kot tak so dolga leta spregledovali. V zadnjih letih pa so se znanstveniki dejansko začeli ukvarjati z njim in potrdili, da ima intervalni post pozitiven vpliv na zdravje. Razlog za to je v tem, da živimo v fazi stalnega »prenajedanja«. Naš želodec je redko prazen, ker nenehno nekaj jemo. Včasih, ko še ni bilo rednega prehranjevanja, smo bili izmenično v obdobjih obilja in pomanjkanja, zato je telo razvilo mehanizme preživetja in regeneracije. Danes pa, ko imamo hrano ves čas na voljo, telo nikoli ne pride v stanje počitka in obnove. Prav zato je intervalni post, ne glede na to, ali ga naredimo v razmerju 16:8 (16 ur posta, 8 ur hranjenja) ali 5:2 (5 dni hranjenja, 2 dni posta), zelo priporočljiv. 

Drugi dve obliki posta pa sta dietne oblike, pri katerih je treba biti vedno previden. Dieta je namreč vedno povezana bodisi s trenutnim trendom bodisi z zdravstvenim stanjem, ki ga je treba zdraviti. Ko pa je bolezen ozdravljena, se taka dieta načeloma ne bi smela več izvajati. Vsaka dieta namreč pomeni, da nekaj izključimo, vendar naše telo potrebuje vse hranilne snovi. Če določena živila dolgoročno izključimo, lahko pride do težav. Zato nobena dieta, pri kateri se določena skupina živil trajno izloči, na dolgi rok ni primerna.

To je nekaj, kar lahko izvajajo le tisti, ki so povsem zdravi, imajo dober imunski sistem in nimajo nobenih skritih obolenj. Takšen post naj bi spremljale tudi meditacije kot nekakšen čas umirjanja in osredotočanja nase, ne le telesno, ampak tudi umsko. Če pa sem v zahtevnem delovnem okolju in si rečem, da določen čas ne bom jedla, to po mojem mnenju ne vodi do boljšega zdravja, temveč predstavlja dodatno obremenitev za telo.

Vse, kar je ekstremno, postane tveganje. Ekstreme vidim na splošno pri dietah, če se izvajajo dolgoročno ali če rečemo, da 40 dni jemo zelo malo ali nič. V prehrani namreč velja: količina je tista, ki postane strup. 

Posta ne bi priporočila nosečnicam, otrokom, mladostnikom – torej vsem, ki so še v obdobju rasti in potrebujejo več energije ter beljakovin – pa tudi starejšim, saj je pri njih pogosto prisoten vpliv zdravil. 

Postni čas lahko izkoristimo za razmislek o tem, kaj pravzaprav jemo, od kod prihajajo živila in kako so pridelana oz. predelana. Ne gre za izključevanje, temveč za trajnostno zmanjševanje določenih živil. Zdrav post lahko pomeni, da zavestno prebiramo označbe živil in izbiramo kakovostno meso, pogosteje kuhamo, odkrivamo nove recepte in jedi, belo moko delno nadomestimo s polovico pirine ali tretjino ajdove moke ter oblikujemo krožnik čim bolj pisano.