Vsaka predstava, ki na Koroškem nastane v slovenščini, je uporniško dejanje

Julija Urban: Tedaj sem živela na Dunaju in zaključevala magistrski študij teatrologije, filmologije in medijev. Naredila sem sprejemne izpite za študij režije v Berlinu, potem na Dunaju in tudi v Ljubljani. Večkrat sem bila v zadnjem krogu. Pri sprejemnem izpitu v Ljubljani so me tudi vprašali, zakaj hočem študirati tukaj, če bi lahko študirala tudi na nemškogovorečem območju. Zame je bila ta odločitev v bistvu politično vprašanje. Mesto Ljubljana je bilo zame vedno povezano z nekakšnimi sanjami – s predstavo, da naenkrat živiš na območju, kjer je slovenščina večinski jezik. V Ljubljani lahko študiram v svoji materinščini. Kot koroška Slovenka pa se vedno zavedam, da je boljše obvladanje slovenščine pomembno tudi za mojo skupnost.

Ko sem morala zagovarjati svojo režijsko knjigo pri sprejemnih izpitih na AGRFT, je bilo prvo, kar me je profesor vprašal, ali je slovenščina res moja materinščina. Čisto iskreno povedano – zame je bil to napad. S tem je namreč izrazil, da ne obvladam slovenščine. Tedaj sem hladno odreagirala, nisem se hotela pustiti provocirati. Sprejemni izpiti so namreč zelo kruti in profesorji preverjajo, ali si sposoben delati pod pritiskom.

Seveda se zavedam, da je naša slovenščina drugačna od slovenščine, ki jo govorijo v Sloveniji. Meni npr. manjka tukajšnji mladostniški jezik oz. sleng. Vseeno pa vem, da je naša različica slovenščine izredno bogata in pomembna. Ima vso legitimacijo, da obstaja takšna, kakršna je.

Najprej sem bila zmedena, ker sem se naenkrat povsod znašla v skupinah, kjer so vsi govorili slovensko. Nekaj časa sem potrebovala, da sem spoznala, v čem so razlike med Slovenci v Sloveniji in koroškimi Slovenci. V Sloveniji večinoma vedo za koroškoslovensko narodno skupnost, ne razumejo pa, kaj pomeni, če si del manjšinskega prebivalstva. Ne razumejo tega izkustva nasilja, ki je usmerjeno proti tebi kot pripadniku manjšine. Zaradi tega tudi niso tako senzibilizirani, kot sem pričakovala. Spoznala pa sem, da je bilo to pričakovanje zelo naivno, glede na to, da gre pač za večinsko prebivalstvo.

Zame je vedno bilo jasno, da ima gledališče moč. Odraščala sem z gledališčem, ki je bilo radikalno politično. Kajti vsaka predstava, ki na Koroškem nastane v slovenščini, je uporniško dejanje. Moj odnos do gledališkega ustvarjanja je bil vedno v imenu upora. Ko sem se pogovarjala z mladimi ustvarjalci v Sloveniji in Avstriji, sem pogosto imela občutek, da še iščejo svojo temo oz. vsebino, ki se jih dotakne in se jim zdi nujna. To vprašanje se meni nikoli ni zastavilo. Kot del manjšine sem vedno imela vsebino, ki sem jo morala z vso nujnostjo povedati. To se mi zdi neverjetno bogastvo.

Ob devetih zjutraj grem na akademijo in ob devetih zvečer z akademije. Ponavadi se zjutraj doma še pripravljam na vajo, zvečer pa še sestankujem s sodelavci. Imamo razna predavanja in tečaje. Režija in igralci imajo z mentorji tudi tri ure vaj na dan. Čas med predavanji uporabljamo za priprave na vaje, včasih pa tudi izpustimo kakšno predavanje, da bi delali na prizorih. Tudi po uradnih urah akademije še naprej vadimo prizore.

Pri igri »Opraviti z Eddyjem« smo najprej prebrali precej besedil. Igra je namreč nastala na podlagi štirih romanov avtorja Édouarda Louisa, knjige »Vrnitev v Reims« Didiera Eribona ter romana »Zakaj ne pišem« Dijane Matković. Potem smo skupaj z mentorji izdelali različne strategije, kako obdelovati material, ki ni dramski. Naš pristop je bil neke vrste »ateljejsko delo«. Na eni strani smo delali s pripovedmi, na drugi strani pa smo poskusili temam, ki smo jih izvlekli iz besedil, s komadi, zvoki, objekti in prostori dati obliko v resničnosti. Potem smo iz tega razvijali prizore.

V igri smo uporabljali različne gledališke jezike. Poleg besedil iz knjig smo se z lastnimi pripovedmi in svojimi razmišljanji o besedilih tudi sami vpisali v igro. Naš odnos do teh tem je torej postal del besedila. 

Moja naloga kot naloga režiserke je bila načrtovati ta proces, sestavljati material in voditi to veliko ekipo. Sodelovali so namreč trije scenografi, deset študentov igre, dramaturginja in lučni ustvarjalec. Mislim, da je bila za moj razvoj izkušnja takšnega kolektivnega dela pomembna.

Želim si ustvarjati z ekipo, ki je čim manj hierarhično organizirana. Menim, da vloga režiserke ne bi smela biti zaznamovana s hierarhično močjo, temveč s prevzemanjem odgovornosti.

Zelo me veseli, da zdaj delam v Celovcu. Ustvarjanje na akademiji je povezano z ogromnim stresom. Študenti ta študij preprosto preveč resno jemljemo. Res verjamemo v gledališče. Če si na akademiji, te nič drugega ne zanima kot gledališče. Pogosto se gibljemo že na spektru obsesije. To pa sistem akademije tudi podpihuje in pričakuje. Študentje akademije smo zelo obremenjeni. Na akademiji obstaja mišljenje, da mora umetnik trpeti in presegati lastne meje, da lahko ustvarja umetnost. Osebno pa ne verjamem, da je to prvi pogoj za kreativno delo. Mislim, da človek lahko zelo dobro ustvarja, če se dobro počuti.

V Celovcu želim zdaj razviti za ustvarjanje drugačne pogoje, kot jih doživljam na akademiji. Proces naj bo bolj sproščen. Želim, da drug drugega poslušamo in skupaj razkrijemo, kaj se nam zdi zanimivo, obetavno in vznemirljivo. Svojo nalogo vidim v tem, da ustvarjam igrišče za ekipo. Ta pristop je zame izziv, vendar mislim, da je to pomembno, da obdržimo upanje in smisel gledališke umetnosti.

Teater RAMPA vabi na premiero in ponovitve nove satirične gledališke predstave »To ni političen song«, ki jo podpisuje dramatik Tine Lukač. Uprizoritev, ki na oder prinaša pretresljivo, aktualno in duhovito kritiko sodobne družbe, bo premierno zaživela 11. septembra 2025 ob 19.30 v kulturnem centru iKult v Celovcu, sledile pa bodo ponovitve 12., 13., 14., 16., 17., 18. in 19. septembra ob isti uri. 

Tine Lukač

»TO NI POLITIČEN SONG« (Das ist kein politisches Lied)

Praizvedba izvirnega besedila, satire v slovenščini z nemškimi prevodi, raziskuje mehanizme moči, medijsko manipulacijo in absurdnost političnih postopkov. Predstava odpira vprašanja o odgovornosti posameznika in kolektiva, o vlogi sovražnika v politiki ter o tem, kje se skriva humor v najtemnejših družbenih praksah. Gre za delo, ki združuje satirično ostrino, aktualno politično kritiko in raziskovanje novih gledaliških jezikov.

V središču zgodbe je televizijska oddaja Izdihi, kjer moderator brez zadržkov razgalja moralno in politično dno štirih kandidatov. Ti se skušajo zagovarjati pred ljudstvom, ki odloča o njihovi usodi. Korupcija, mučenje živali, izsiljevanje, zločini in osebni škandali razkrivajo svet brez moralnih meja, v katerem se vsakdo reši le z manipulacijo, spektaklom in gradnjo lastne medijske podobe.

Zgodba temelji na ideji neoostrakizma – sodobne različice antičnega izločanja posameznika iz družbe. Kdo bo izbran? In predvsem – kaj to pove o nas samih?

USTVARJALNA EKIPA

Režija: Julija Urban
Prevod: Marjeta Wakounig
Dramaturgija: Ana Grilc
Produkcija: Teater RAMPA 2025

Igrajo: Miran Kelih, Magda Kropiunig, Peter Marn, Kaja Petrovič, Dušan Teropšič