Engelbert Kutschnig je izbiral med poklici, potem pa presedlal na novo področje. Rad se posveča zdravju ljudi in jih tudi glasbeno zabava.
Engelbert Kutschnig pripoveduje: »Moja življenjska pot se je začela na Pegrinovi domačiji na Obirskem, kjer smo trije otroci odraščali skupaj s starši in starimi starši na višini 1000 metrov. Mama je kmetovala skupaj s starimi starši, oče pa je hodil »na šiht« v Celovec. Ker dedek ni znal voziti traktorja, konj pa nismo več imeli, je oče po šihtu hitro sedel na traktor in seno odpeljal na skedenj ali drugače zaključil naša dela. Na otroštvo imam lepe spomine. Govorili smo v domačem dialektu, se igrali s sosedovimi otroki in peš hodili v tri kilometre oddaljeno ljudsko šolo.«
Kako se je razvila vaša izobraževalna pot?
Engelbert Kutschnig: Po ljudski šoli, kjer je bil moj učitelj in direktor Valentin Polanšek, sem obiskoval glavno šolo v Železni Kapli, potem pa še eno leto politehniško šolo. Odločil sem se za poklic mizarja, opravil izobrazbo in eno leto delal v svojem poklicu. Šel sem k vojakom in obvezni vojaški rok podaljšal za tri leta in pol. V tem času sem že izobraževal rekrute. Moral sem zamenjati kompanijo, tam pa mi ni bilo všeč vzdušje, zato sem za eno leto šel na t. i. poklicno izobraževanje. Razmišljal sem, kaj naj naredim. Naj naredim izpit za mizarskega mojstra? Vedel sem, da bom kot mizarski mojster težko dobil službo, za lastno mizarsko delavnico pa bi potreboval drage stroje …
Življenje je stalo na razpotju. Zdaj niste ne mizar ne vojak. Odločili ste se za zdravstvo?
Sestra je leto prej v tedanji Kneippovi šoli v Železni Kapli opravila izpit za maserko. Tudi ta poklic se mi je zdel zanimiv, pa sem opravil intenziven dvomesečni tečaj. Prej sem osem let živel v Celovcu in se le ob vikendih vozil domov, zdaj pa sem se lahko zaposlil kar v domači občini, kjer delam že skoraj 29 let.
Zaposleni ste v zdravilišču Vivea, kamor pacienti prihajajo na okrevanje. Katere naloge opravljate?
Delo je zelo razgibano: od elektroterapije, carbovasal tretmajev in masaže do gimnastike, terapij s plinom CO2 in dela v savnah. Seveda sem moral opraviti precej izpitov …
Katere tegobe pestijo večino vaših pacientov?
K nam prihaja veliko ljudi z motnjami v prekrvavitvi in s težavami v gibalnem aparatu.
Kaj je čar vašega poklica?
Ljudje pridejo k nam z boleznimi, velikokrat celo z bolečinami. Rad sem v družbi ljudi, rad z njimi govorim, najlepše pa je, če jim lahko tudi pomagam. Zato sem tukaj. Zanimivo je, da delo ni monotono, vsak človek je drugačen – po značaju in po telesu.
Kaj pa je vaša protiutež delu v zdravilišču?
Že od malega rad muziciram in pojem. Oba dedka sta bila glasbenika. Pri sedmih letih sem se navdušil za harmoniko, saj je tudi moj oče harmonikaš, od dedka po mamini strani pa sem se naučil igrati klarinet. Zdaj z očetom in bratom že 33 let muziciram v Triu Pegrin. 21 let pa tudi pojem pri domačem zboru Klika, ki ga vodi moj brat. Posebej me veseli, da lahko ta hobi opravljam v krogu družine, saj pri Kliki pojejo tudi moja otroka in bivša žena.
Izhajate iz družine glasbenikov. Se bo ta tradicija nadaljevala?
Ja, sin Dario se je navdušil za bobne, hčerka Dunja pa igra prečno flavto in klavir, uči pa se tudi kitaro. Z bratom sva sedma generacija glasbenikov in lepo je opazovati, kako dorašča že osma. To je nekaj, kar nas povezuje.
