Slovenistka Alenka Weber Inzko je odraščala v slovenski družini ter v kraju, kjer se je slovenščina ohranila vse do danes in od koder izvirajo številne znane osebnosti. 

Gospa Alenka Weber Inzko, odraščali ste v 60-ih letih. Kakšni so vaši spomini na te čase? Je v Svečah slovenščina še bila glavno komunikacijsko sredstvo?

Alenka Weber Inzko: Domače slovensko narečje sem kot otrok gojila doma in na vasi. Pogovorni jezik med učenci moje generacije je bil v osnovni šoli v Svečah v zgodnjih 60. letih skoraj zgolj nemški. Žal je bil to tisti čas, ko je bil politični pritisk – predvsem Heimatdiensta – hud. Slovenščina v moji mladosti nikoli ni imela plemenitega statusa in čas šolanja v ljudski šoli ni bil najlepši. K slovenskemu pouku je bilo prav iz teh razlogov zelo malo prijavljenih, starši so se bali negativnih posledic za otroka. Tako sem se v tretjem razredu znašla kot edina učenka pri slovenskem pouku. Bila sem tudi izobčena iz 3. razreda, ker je bila učiteljica tretje stopnje samo enojezična. Celo šolsko leto sem morala prestati v razredni skupnosti 1. in 2. razreda. 

Kdo je bil vaš vzor v mladosti? Ste imeli prijatelje/mentorje, kjer ste lahko oblikovali svoj jezikovni izraz in odnos do jezika?

S slovenskim jezikom, domačim in literarnim, sem povezana od malega. Mama, učiteljica, je ljubila in cenila slovenski jezik in ga plemenitila tudi v visoki starosti s stalno vedoželjnostjo in branjem slovenske literature, klasične in sodobne. Naša hiša je bila odprta za vsakogar, od ljudi, ki so bili potrebni pomoči, pa do obiskov pisateljic in pisateljev, ki jim je bil slovenski jezik posebno pri srcu. Vse okoli slovenskega jezika in naroda ter kulture je mama hranila in negovala kot plemenit zaklad, ki ga je delila z nami. 

Profesor slovenščine je bil tudi moj oče. Slovenščino sem prav tako vzljubila po očetovi strani Einspielerjeve družine. 

Postali ste učiteljica slovenščine. Kakšne izkušnje ste imeli kot pedagoginja?

Te izkušnje so pestre. Poučevala sem skorajda vse starostne stopnje. Na univerzi pa sem kot lektorica z veseljem in brez presledka poučevala 30 let. Že leta 1985 mi je Inštitut za gospodarsko poslovanje na celovški univerzi ponudil mesto univerzitetne lektorice za slovenski poslovni jezik. 

Za vse ustanove lahko rečem, da se je znanje slovenščine žal poslabšalo in da je delo učiteljev in učiteljic slovenskega jezika povezano z napori in terja veliko predanosti. 

Ljubezen in spoštovanje do jezika vzbudimo najbolje, če slovenski jezik dobro obvladamo in ga posredujemo začenši pri naših najmlajših. Čim prej, tem boljše. Otroci so vedoželjni in voljni učenja. Tozadevno imam lepe izkušnje. 

Koroška javnost vas pozna predvsem kot predsednico kulturnega društva Kočna, ki deluje več kot 110 let. Kdaj ste začeli sodelovati pri društvu in katere so društvene stalnice?

Pri društvu SPD Kočna v Svečah sem začela sodelovati zelo zgodaj, ker so v društvu sodelovali tudi moji starši. Leta 1981 je bil ustanovljen 1. Slikarski teden v Svečah, ki se je vršil pod okriljem takratnega predsed­nika društva, mojega očeta dr. Valentina Inzka. Tudi iz tega razloga smo se družinski člani še posebno angažirali za lep in uspešen potek slikarskega tedna. Medtem je minulo 40 let in drugo leto bomo obeležili 40. obletnico sveškega Slikarskega tedna.

S poroko, ko sem se iz vasi odselila, so se moja prizorišča premaknila na druga obzorja, v društvu pa so se še naprej angažirali moji starši, predvsem mama, ki je kar redno sprejemala obiskovalce Galerije Gorše. Bila sem na tekočem. Povezanost z društvom in predvsem z umetnikom kiparjem prof. Goršetom, ki se je v začetku sedemdesetih let preselil v Sveče na Vrbnikovo domačijo, pa je bila že od začetka zelo močna. 

Moji trije otroci so hodili v Mohorjev otroški vrtec. Dejavnosti otroškega vrtca sem v ožjem odboru rada podpirala.

Ko so otroci obiskovali Mohorjevo ljudsko šolo, sem bila eno celo obdobje predsednica Združenja staršev. V tem času sem postavila na noge lepe projekte kreativnega značaja. 

Rada se spominjam posebnega projekta z umetnico, dipl. pedagoginjo in terapevtko, ki se ukvarja s supervizijo na glinenem polju. 

Drugi pomemben projekt je bila knjiga z naslovom »Mir v svetu – Svet v miru«. Izpoved knjige je danes še bolj aktualna kot kdaj koli poprej. Knjiga je nastala v sodelovanju z avstrijskim avtorjem otroških knjig, likovnim umetnikom iz Sarajeva in pedagoginje slovenistke iz Slovenije. Projekt smo razvijali skozi dve šolski leti.

Z otroki sem vstopila v gimnazijo in s hčerko v prvi, novo ustanovljeni Kugyjev razred na Slovenski gimnaziji. Ker sem tudi profesorica italijanskega jezika, sem se prav v hčerkinem razredu lotila trojezičnega gledališkega projekta. Nestroy, Goldoni in A. T. Linhart so nudili odlične možnosti uresničitve trojezičnega projekta. Nekaj let sem bila tudi v Združenju staršev Kugyjevih razredov.

Ko so otroci odšli v svet, sem svoje interese spet bolj osredotočila v Sveče. Nadomestila sem mamino mesto v društvu. 

Leta 2011, ob 25. obletnici smrti prof. Franceta Goršeta, sem priredila simpozij. Izdala sem dvojezično brošuro v spomin cenjenemu umetniku. Brošura je nastala v prijetnem sodelovanju s Fabjanom Hafnerjem, ki je poskrbel za odlične prevode v nemščino.

Tako se je nadaljevala moja društvena dejavnost do prevzema obveznosti kot predsed­nica društva. 

Angažma v društvu zame pomeni, da se z razpoložljivimi možnostmi in z vnemo posvečam kulturnim dejavnostim za skupno Koroško in čezmejno. V bodoče bomo pozornost spet posvetili jezikovnemu izobraževanju v slovenskem jeziku. Z veseljem lahko omenim, da smo meseca novembra pod okriljem društva ustanovili nov ženski zbor.

V tem letu ste se javnosti predstavili kot avtorica učbeniškega gradiva: učbenika za sporazumevanje v poslovnem svetu. 

V teku desetletij poučevanja se mi je nabralo ogromno gradiva. Napolnile so se mape, razvijala se je določena struktura. Zbrano gradivo sem dala pregledati strokovnjakinji slovnice najvišjega formata, cenjeni slovenistki, profesorici in pisateljici, kolegici Mateji Gomboc, ki je postala tudi soavtorica mojega učbenika.

Po pregledu skript je sledilo mnogo delovnih srečanj. V učbeniku sem se posvetila poglavju poslovnega dopisovanja. Plodno sodelovanje se je razvilo z dekanjo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. K sodelovanju sem privabila še mladega pedagoga.

Vsako poglavje je nekaj posebnega. Posebno vrednost ima poglavje slovnice v nemškem prevodu in glosar. Pri tem poglavju sta sodelovala strokovnjakinja in strokovnjak s prevajalskega oddelka Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. 

Medsebojno zaupanje in profesionalnost sta odlikovala dobro sodelovanje. Osnutek  knjige je bil moj, strokovnjaki pa so učbenik odlično dopolnili.

Komu je učbenik namenjen?   

Učbenik je namenjen višji stopnji srednjih šol s poukom slovenščine, za osebno rabo pa lahko služi vsakomur, ki se zanima za slovenski jezik, tudi vsaki učiteljici in učitelju, ki se ukvarja s slovenskim jezikom. Velik plus tega učbenika je, da imamo v njem zajeto celotno slovnico z vajami in rešitvami in razlago slovnice v nemškem jeziku.

Pisanje učbenika je naporno in intenzivno delo. To delo je zdaj zaključeno. Kakšen je vaš vsakdan in kakšne načrte imate za prihodnost?

V prosvetnem društvu dela ne zmanjka. Urejam tudi administrativne zadeve in knjigovodstvo moževe zobozdravniške ordinacije. Svoj čas terjata tudi dom in hiša. Rada pojem v sveškem cerkvenem zboru in v novo ustanovljenem ženskem zboru.

Zdaj pa se že veselim obiskov otrok za božič. Najstarejši sin živi in ustvarja kot svobodni umetnik na Dunaju. Hčerka dela v Londonu, mlajši sin pa je v službi v Berlinu. Živijo v mestih, ki se ponujajo za obiske. 

Zelo uživam sproščenost brez šolskih obveznosti. Rada se potapljam v svetove literarnih del. Na bralni polici imam Edmun­­da de Waala, Nobelovega nagrajenca Abdulrazaka Gurnaha in Draga Jančarja. Vsa okna mojega doma so torej vedno odprta v svet.