Volitve v Sloveniji: »Izid je skoraj popoln pat med osrednjima političnima blokoma«

Konservativna Slovenska demokratska stranka (SDS) pod vodstvom Janeza Janše je osvojila 27,95 % glasu (28 mandatov), na tretjem mestu pa je desnosredinska koalicija NSi, SLS, FOKUS z 9,29 % in 9 poslanci. Na četrtem mestu so Socialni demokrati s 6,71 % (6 mandatov), na petem pa Demokrati pod vodstvom Anžeta Logarja s 6,69 % (6 mandatov). Levica in Vesna sta s skupno listo osvojili 5,58 % glasov (5 mandatov), v parlamentu pa bo zastopana tudi novinka, stranka Resni.ca pod vodstvom Zorana Stevanovića (5,52 % glasov, 5 mandatov). V slovenskem parlamentu bosta še naprej zastopana poslanca italijanske (Felice Ziza) in madžarske (Ferenc Horváth) narodne skupnosti.

O izidu nedeljskih volitev smo se pogovarjali s politologom Alešem Mavrom.

ALEŠ MAVER: Izid je skoraj popoln pat med osrednjima političnima blokoma. Čeprav sem sam menil, da bo nekoliko drugačen, ni presenetljiv glede na to, da tudi v pogovorih z ljudmi in iz njihovih odzivov sklepam, da trenutno obstajajo v Sloveniji zelo različni pogledi na sedanjost in prihodnost. Po eni strani je Robert Golob prvi premier po Janezu Drnovšku leta 1996, ki ima dobre možnosti, da ponovi mandat. To pomeni, da je dobil močno podporo tistih, ki si želijo nadaljevanje statusa quo. A hkrati je desnosredinska opozicija na čelu z SDS kljub visoki volilni udeležbi, ki ji običajno ni bila v prid, močno izboljšala svoj izid. Dosedanja koalicija kot celota pa je prepričljivo izgubila večino, pri čemer je kar 12 sedežev oddala največja stranka, Gibanje Svoboda. 

Poglobilo se je tudi nasprotje med mestnimi okolji, kjer so bili večinoma za dosedanjo koalicijo, in podeželjem, kjer je zmagovala opozicija. So pa sicer tudi izjeme, izrazito v Prekmurju. 

Politična nasprotja se bodo vsaj kratkoročno verjetno še poglobila. Skoraj nujno bi bilo povezovanje onkraj blokovskih meja. Nekakšna družbena in politična blokada, ki je zaznamovala pretekli mandat, ko sta si bila bloka vse bolj vsaksebi, vladajoča koalicija pa svoje večine ni izkoristila za to, da bi napetosti zmanjševala, marveč jih je z nekaterimi izrazito ideološkimi potezami še povečevala, bo sicer nemoteno šla naprej. To pa tudi z vidika mednarodnega položaja ni dobro. 

Nisem prepričan. Daleč najboljša možnost bi bila velika koalicija obeh največjih strank, saj bi to nedvomno znižalo politično temperaturo. Žal se bojim, da trenutno ni pripravljenosti na nobeni strani. Še najslabše bi bilo, če bi se Robert Golob kot najverjetnejši mandatar odločil za »malo koalicijo«, tj. nadaljevanje sedanje izrazito levosredinske koalicije, ki je izgubila večino, zgolj z iskanjem podpore pri stranki Resnica ali pri posameznih poslankah in poslancih. Če velika koalicija res ni mogoča, bi bila dober približek vsaj povezava, v kateri bi bili dve levo- in dve desnosredinski stranki (Svoboda, SD, trojček okrog NSi in Logarjevi Demokrati). 

Glede na volilni izid pa bi kazalo razmisliti tudi o možnosti predsednika vlade, ki ne bi prihajal iz ene od največjih strank. 

Dejal bi, da je to bolj zadnji izhod, saj si komaj izvoljeni poslanke in poslanci najbrž ne želijo že takoj ogroziti svojih stolčkov. Vprašanje je tudi, ali si stranke lahko v sorazmerno kratkem času (finančno) privoščijo še eno volilno kampanjo.  

Žal se moram z vami strinjati. Kot sem zapisal že zgoraj, je slovenska družba zelo razdeljena, kar se je pred volitvami in na njih samo potrdilo. Seveda ta polarizacija napreduje tudi drugod v Evropi in v ZDA, ampak po mojem mnenju je velika dodatna težava, da se Slovenci tudi po pridobitvi neodvisnosti in demokratizaciji nismo v polnosti soočili s posledicami tragičnega poteka 2. svetovne vojne na Slovenskem. 

Nekako še vedno prevladuje mnenje, da bo breme preteklosti odpadlo samo od sebe. Druga težava je po mojem mnenju veliko strukturno neravnovesje v družbi, ki je vendarle posledica tega, da je imela 45 let po vojni ena stran vso oblast in je družbo oblikovala izrazito po svoji podobi. Tako imamo na eni strani silno željo, da se ta prevlada ohrani, na drugi pa vse večje nezadovoljstvo, ker se neravnovesje ne zmanjša. Tudi iz tega razloga bi bil sporazum najmočnejših igralcev obeh blokov nujen. 

Menim, da velikih sprememb v odnosu med slovensko državo in Slovenci v Avstriji, Italiji in na Madžarskem ne kaže pričakovati. Ne glede na to, kakšna bo vlada, bo, sploh kar zadeva Slovence v Avstriji, verjetno vozila slalom med iskreno skrbjo za manjšino in prizadevanji za čim boljše odnose s severno sosedo. K sreči je zdaj kar nekaj slovenskih politikov, ki dobro poznajo razmere v svetu manjšin. Je pa zelo pomembno, da se manjšinci ne ujamejo v slovenske politične petelinje boje.