Vojna je njeni družini in zakonu pustila hude rane

Mama, doma v Lepeni, je bila iz družine s 14 otroki, bilo je osem fantov in šest deklet. Pet maminih bratov je padlo v vojni, trije pa so se vrnili hudo ranjeni, amputirani in eden je zaradi eksplozije oglušel. Karlina starša sta sprva živela po raznih krajih in se ustalila na kmetiji v Remšeniku, kjer se je rodila in odraščala tudi Karla, tretja od štirih otrok – najstarejša je bila sestra Anči, nato brat Jozi, potem Karla, najmlajša Marija pa je umrla za davico, ko je bila stara komaj leto dni. Leta 1939 se je začela vojna in tudi Karlin oče je moral na fronto. Sicer je prihajal domov na dopust, a Karla je bila še majhna in se tega ne spominja. »Samo en spomin imam na atija. Ko sem bila stara štiri leta, je mama nekega dne rekla: 'Ati pride na dopust!' Naša kmetija je bila postavljena strmo v breg in vsi otroci smo tekli po bregu navzdol in ves dan gledali in se spraševali, kdaj bo prišel ati. Naposled smo ga končno zagledali in mu vsi skupaj stekli naproti, z našim malim kužkom vred, ki je tako dirjal, da se je začel kar kotaliti po bregu navzdol. To je moj edini spomin na atija. Leta 1943 se ni več oglasil. Mama ni vedela, kje je. Ko je bilo vojne konec, ga je iskala in povpraševala po njem, a je vedno dobila le odgovor, da je pogrešan. Po dvajsetih letih pa je nekdo v neki gostilni v Celovcu dejal, da je bil Filip Pasterk, tako je bilo ime atiju, njegov prijatelj v vojni. On je vedel, kako je ati prišel v smrt. Hitler je hotel osvojiti Afriko in je tja poslal ladjo, ki so jo Američani bombardirali. Ni imel novic o našem atiju, vedel je le, da je bil na tisti ladji.«

Karlina mama je zato morala med vojno in po njej sama skrbeti za otroke in kmetijo, kjer so obdelovali veliko posest, sejali in orali žito, imeli tri krave in volička. Sestra in ena soseda sta pomagali. So pa k njim hodili nemški vojaki in partizani po hrano. Ampak ker je mama rekla, da je oče na fronti, so njo in otroke pustili pri miru in jim vedno tudi pustili dovolj hrane, da niso bili lačni. A Karla se spominja, kako so Nemci, medtem ko je njihova družina orala, streljali čez travnik, kjer sta se Jozi in Karla igrala. Karla pomni, kako so metki švigali nad njihovimi glavami in kako sta z bratom Jozijem vsa trda od strahu tekla v hišo in se skrila, dokler se še ostali niso vrnili domov. Pomni tudi, kako je nekega jutra slišala strel in so na dvorišču videli žakelj. Nemci so ustrelili njenega strica in ga skrili tja noter. Ko obuja spomine na mamo, Karla brž pove, da je bila zelo delavna ženska in tudi zelo obremenjena; »Mama je bila za vse sama. Ni bila tako prijazna, a jo zastopim, saj je prestala toliko hudega.«

Po vojni sta Karla in njen tri leta starejši brat Jozi skupaj hodila v šolo v Lepeno in Remšenik. Kot družina so se dvanajstkrat selili, večinoma so živeli po kmetijah, bili so delavni ljudje. Karla je bila pridna učenka. »V šoli sem imela najraje ročno delo: štrikala (pletla), kvačkala, šivala in risala sem.« Še danes je njena soba v Domu Caritas v Železni Kapli, kjer živi zdaj, polna njenih umetnin. Kot mlado dekle se je izučila v gospodinjstvu, ročnih delih in zunanjih opravilih pri sestrah v Šentrupertu in bila leto in pol gospodinja pri župniku v Tinjah. Že takrat je imela prijatelja Zdravka Haderlapa, s katerim sta se leta 1959 poročila. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: Maja, Zdravko, dvojčka Katarina in Drago ter Vera. A njun zakon ni bil z rožicami postlan, saj so vojne grozote na njem pustile hude sledi. Svojo travmo je utapljal v pijači in verižnem kajenju, Karla pa je bila kot njena mama sama za vse, za vzgojo otrok in delo doma. Moževa družina ni lepo ravnala z njo. Karla je uteho našla v veri, gorah, petju in pisanju. Mož Zdravko je leta 2002 umrl, ker so mu odpovedala pljuča. Nekaj let zatem je Karla spoznala vdovca Francija Wakouniga in med njima se je spletla vez ljubezni, ki ju je leta 2005 vodila pred oltar. »Skupaj sva preživela deset let. Bil je veren, v vsem sva se strinjala, res sva harmonirala. Deset let z njim je bila krona mojega življenja.« Leta 2016 je umrl po petih letih boja proti Parkinsonovi bolezni. »Ne mine dan, da ne bi mislila nanj,« pove Karla, ki sedaj živi v Železni Kapli v domu Caritas in pravi, da živi raj na zemlji.