Violeta Balog podpira prizadete: Primeri anticiganizma naraščajo

Društvo Amaro foro vodi socialno posvetovalnico ter izvaja projekt DOSTA, v sklopu katerega sistematično dokumentira primere anticiganizma in nudi prizadetim podporo. Društvo organizira tudi dodatna izobraževanja za organe socialne pomoči in centre za socialno svetovanje na temo enake možnosti in sodelovanje z Romi in Sinti ter dodatna izobraževanja za senzibilizacijo novinarjev in novinark. Violeta Balog, ki je soustanovila društvo, trenutno deluje kot podpredsednica ter vodja projekta DOSTA v Berlinu.

Violeta Balog: Društvo se je razvilo iz našega zveznega združenja Amaro drom. Mladinsko društvo Amaro drom je bilo ustanovljeno leta 2005 v Freiburgu, osredotočeno pa je na mladinsko delo na zvezni ravni. Leta 2008 se je nekaj odbornikov preselilo v Berlin, kjer so nadaljevali z mladinskim delom. Tudi jaz sem se okoli leta 2009 začela angažirati v prostovoljnem mladinskem delu. Imeli smo številne delavnice in projekte za povezovanje mladine med seboj. V teh letih sta Romunija in Bolgarija pristopili k Evropski uniji. Mnogi so se tedaj preselili v Nemčijo in posebej v Berlin. Leta 2010 je bila situacija za osebe, ki so se priselile v Berlin, deloma zelo težavna. Bilo je zanje težko udomačiti se – med drugim tudi zato, ker niso imeli dostopa do rednih sistemov in mnogi so bili brezdomci. Društvo je torej začelo te osebe podpirati. Ustanovili smo socialno posvetovalnico. Konec leta 2010 oz. začetek leta 2011 smo potem uradno ustanovili Amaro foro.

Način dela svetovalnice se je skozi leta spremenil. V času ustanovitve smo iskali stik z raznimi organizacijami in tudi govorili s posamezniki, za katere bi svetovalnica lahko bila koristna. Zdaj je društvo že bolj znano – tako v mestu kot na zvezni in celo evropski ravni! Včasih nas celo kličejo ljudje  iz drugih evropskih držav, da bi dobili nasvete glede njihovih perspektiv in možnosti. Naši klienti so večinoma že dlje časa povezani z društvom. Spremljamo jih v različnih življenjskih situacijah. Novi klienti oz. klientke se zmenijo za termin, ki poteka v jeziku, ki ga želijo. Konzultacije so zelo kompleksne, ljudje nimajo samo enega izoliranega problema, temveč cel paket. Mnogi problemi so namreč povezani – npr. iskanje stanovanja, vpis v šolo, zdrav-stveno zavarovanje itd. Tudi izkušnje z diskriminacijo igrajo pomembno vlogo. Sčasoma je to postalo tako prisotna in velika tema, da smo spoznali, da tega socialna svetovalnica ne more več prevzemati. Potreben je bil poseben projekt.

Število primerov od začetka projekta naprej stalno narašča. Od leta 2014 naprej smo registrirali nad 1500 primerov anticiganizma. Pri tem izhajamo iz visokega neuradnega števila neodkritih primerov. Razvidno je, da na določenih področjih obstaja strukturna diskriminacija, posebno pri stikih z uradi. Tu vidimo, da je diskriminacija na eni strani celo javno zapisana, na drugi strani po jo izvajajo uradniki sami. Pri centrih za zaposlovanje ter pri zvezni agenciji za delo obstaja interni delovni vodnik, ki smo ga našli pred nekaj leti. V tem je bilo zapisano, da naj uradniki in uradnice zavračajo vloge ljudi iz nekaterih držav – imenovani sta bili Romunija in Bolgarija. Potem ko je prišel ta dokument v javnost, so sicer zbrisali to pasažo, v praksi pa se ni nič spremenilo. Zavračanje vlog ima lahko skrajno negativne posledice – tudi na drugih življenjskih področjih. Mnogi zaradi tega nimajo dostopa do socialnih prispevkov, osebe, ki iščejo kakšno majhno stanovanje, pošiljajo na cesto in dostop do delovnega trga je masivno otežen. Zato tudi mnogi delajo za skrajno nizke plače pod prekarnimi delovnimi pogoji. Seveda delodajalci profitirajo od stiske teh oseb in situacijo še bolj izkoriščajo. Navsezadnje pa uradi ne zasledujejo delodajalcev, temveč delavce, ki jih potem označijo za kriminalce.

Že od začetka naprej smo iskali stik s politiko, da bi opozorili na to situacijo. Tedaj smo vedno spet slišali, da potrebujejo številke, ki »dokazujejo« to diskriminacijo. Potem ko smo začeli dokumentirati primere, smo dokumentacijo predložili politiki, da bi lahko ustrezno ukrepala.

Ocene naših informacij vedno povežemo tudi s konkretnimi zahtevami. 18. 9. smo praznovali deseto obletnico DOSTA, tedaj smo predstavili poročilo zadnjih desetih let. Glavno spoznanje poročila je bilo, da v bistvu že vsa leta zahtevamo isto. Je sicer nekaj pozitivnih razvojev – predvsem v Berlinu. Na primer smo skupno z drugimi protidiskriminacijskimi društvi ter civilno družbo dali pobudo in se borili za deželni zakon o varstvu pred diskriminacijo v Berlinu. V Nemčiji imamo zdaj tudi zveznega referenta za anticiganizem. Kljub temu pa opažamo, da se je kaj malo spremenilo. Razloge vidim tudi v pravni osnovi, zato se trenutno prizadevamo za reformacijo splošnega zakona o enakem obravnavanju. Šele na tej podlagi bi lahko namreč učinkovito ukrepali npr. pri diskriminaciji s strani uradov. Na področju izobraževanja pa npr. zahtevamo več mest za dijake in dijakinje ter senzibilizacijo učiteljev za anticiganizem.

Kot povsod v Evropi tudi v Avstriji ljudje vedno spet doživljajo diskriminacijo. Iz naših izkušenj lahko povem, da je organizacijam in njihovi klienteli v korist, če v takšnih strukturah delajo tudi osebe, ki so same prizadete od anticiganizma. Osebe, ki so doživele diskriminacijo, pogosto prej zaupajo svetovalcu ali svetovalki, ki situacijo sam(a) pozna. Mnogi klienti so namreč naredili slabe izkušnje tako z uradi kot tudi s po-svetovalnicami. Doživeli smo npr. primere, da uradniki v socialnih posvetovalnicah problemov ljudi sploh ne obdelujejo, samo zato, ker so jih zaznali kot Rome. Namesto da bi si svetovalec ogledal primer in predlagal rešitve, so jih deloma poslali k romskim-organizacijam, ki v bistvu niso pristojne in zato nimajo resurs. Socialni svetovalci so enostavno preobremenjeni in v teh primerih pogosto nimajo primerne profesionalizacije oz. senzibilizacije. Amaro foro npr. tudi ponuja dodatno izobraževanje za organe za socialno pomoč in centre za socialno svetovanje na temo enake možnosti in sodelovanje z Romi in Sinti. Izobraževanja naletijo pri socialnih delavcih na dober odziv, pri uradnikih pa je malo bolj težavno. Na vsak način so to naloge, ki jih lahko takšna posvetovalnica prevzame in kar je v korist celotnemu sistemu.

Vedno spet smo sodelovali z društvom Romano Centro. Tudi z visokošolskim društvom HÖR (Hochschüler* innen-schaft österreichischer Roma und Romnija), ki se je ustanovilo pred nekaj leti, smo v stiku. Novinarka Gilda Horvath je tudi sodelovala in nas podpirala pri našem medijskem projektu.

Izobraževanja ter sistematično spremljanje medijev je del modelnega projekta, ki se konča konec decembra. Proces izdelave primernega koncepta za izobraževanja je bil dolgotrajen. Spoznali smo, da moramo biti zelo fleksibilni in se prilagoditi novinarskim potrebam. Pri mnogih enostavno časovno ni možno udeležiti se dodatnega izobraževanja v klasični obliki. Zadnji dve leti je to potem precej dobro delovalo.

V sistematičnem spremljanju medijev se je že mnogo spremenilo. Pred desetimi leti je bilo še običajno uporabljati nekatere rasistične besede, kot je c-beseda. Danes tega v medijih ni zapaziti več tolikokrat. To je napredek.

Poleg jezika smo seveda analizirali tudi slike. Tam smo videli res slabe primere. Deloma so članki bili v redu, izbrane slike pa so bile neverjetno neprimerne in klišejevske. Mislili smo si: dobro, to pomeni, da pri medijih nimajo dovolj primernega slikovnega materiala. Zato smo ustvarili spletno zbirko slik, ki jih novinarji lahko uporabljajo za ilustriranje reportaž in člankov.

Ob zaključku projekta bomo sestavili priročnik, ki bo med drugim vseboval glosar, nekaj poročil ter nasvete za novinarje, kako lahko nediskriminacijsko poročajo.