Vincenc Gotthardt: »Nimam dobrega občutka, če se samo še poje«

Vincenc Gotthardt: Razlike ni, če ti dajo izdajatelji svobodno roko pri delu in če upoštevaš novinarska pravila. To pomeni, da pišeš o zadevah tako, kot so se dejanjsko zgodile.

To novinarsko svobodo sem imel tako pri Našem tedniku kot tudi pri Nedelji. Če je ne bi imel, bi moral opustiti novinarstvo, ker bi mi vest to narekovala. 

Od Našega tednika sem se težko poslovil, ker sem ta časopis zelo cenil. Poslovil pa sem se zato, ker so kolegu Francu Wakounigu po mojem krivično odpovedali službo. Nato mi je Jože Kopeinig ponudil uredniško mesto pri Nedelji, ki sem jo že prej dobro poznal.    

Če je življenje razdeljeno na dva dela, je novinarsko delo pri Nedelji en del mojega življenja. Zame je Nedelja vedno bila tudi neke vrste laboratorij, kjer se je marsikaj dalo preizkusiti. 

Na primer, ko smo začeli eksperimentirati z barvami. Na Koroškem smo bili prvi časopis, ki je začel objavljati tudi barvne fotografije, na začetku na prvi in zadnji strani. Prav tako smo uvedli, da je več avtorjev napisalo za Nedeljo roman: eden je začel, drugi je ta tekst prebral in v naslednji številki dodal svoje besedilo, in tako dalje in tako naprej ... Bili smo tudi prvi cerkveni časopis v Avstriji, ki je imel svojo domačo stran. Prav tako smo vsakih 14 dni imeli prilogo, enkrat kulturno, drugič družinsko. 

V zadnjem času se je pri financiranju manjšinskih medijev nekaj premaknilo. Škoda samo, da so ti, ki so načrtovali razdelitev financ, odločili, da se v vsaki narodni skupnosti podpre samo en časopis. Nedelja je seveda pri tem izpadla, kar se mi ne zdi pravično. Tu se že vprašam, kako morejo naši politični predstavniki zagovarjati takšno odločitev? 

Biti radoveden, vedeti, kaj smeš objaviti in česa ne, čeprav ti je bilo dosti več zaupanega. V središču mora biti spoštovanje do ljudi, zadnja instanca pa je vedno vest.     

Vsako leto se srečamo vsi cerkveni časopisi v Avstriji na t. i. konferenci cerkvenih časopisov. Na teh konferencah ugotavljamo, da imamo vsi enake probleme. Ti so na eni strani nazadovanje naklade, nenazadnje pa nazaduje tudi akceptanca Cerkve v družbi. Na drugi strani pa si postavljamo vprašanje, kako nagovoriti predvsem mlade s sodobnimi mediji, npr. prek spleta . S teh konferenc se kljub temu vračam z določenim zadovoljstvom, ker vidim, da je položaj Nedelje le drugačen. Smo sicer časopis, ki ga izdaja Cerkev, vendar smo že pred leti šli na pravo pot. V središče poročanja smo postavili naše ljudi z njihovimi zgodbami. Pomemben del Nedelje je tudi poročanje o kulturnem delovanju slovenske narodne skupnosti. In še eno razlikuje Nedeljo od ostalih cerkvenih časopisov: našim bralkam in bralcem je slovenska beseda sveta stvar.       

To drži in tudi naklada Nedelje nazaduje. Kljub temu ima Nedelja večjo akceptanco, še posebej v primerjavi z nemškim cerkvenim listom na Koroškem.    

Nimam dobrega občutka, če se samo še poje in se slovenskega jezika ne predaja otrokom. Sicer pa nam mora za Ziljo biti jasno, da je tam slovenska beseda preživela samo na majhnih otokih. Ti otoki pa so dovolj močni, da jih nobena voda ne bo več poplavila.

To je bil gotovo dolgoletni predsednik NSKS Matevž Grilc. Pri njem sem vedno imel občutek, da mu gre za narodno skupnost in ne za partikularne politične interese. Ob mojih osebnih srečanjih z našimi pregnankami in pregnanci pa sem se naučil nekaj: zavedati se je treba svoje preteklosti, a imeti vedno usmerjen pogled v prihodnost.

Zahvaljujem se mami in očetu, ki sta poskrbela v kraju, kjer postaja za domačo slovensko besedo vse bolj tesno, za to, da je ostalo dovolj svobode za razvijanje kreativnosti in je bilo dovolj prostora za besedo in barve, predvsem pa to, da se ni treba zadovoljti s tem, kar je, ampak iskati nekaj, kar je lahko še več. Kot urednik in novinar pa se zahvaljujem tudi vsem, ki so mi odprli vrata v svoje domove in dovolili, da pogledam ob svojem poklicnem delu v njihovo razmišljanje in življenje.

Želim si, da slovenski narodni skupnosti ne bo zmanjkalo besed. Osebno pa sem najbolj srečen, če ljudem okrog mene dobro gre. To velja tako za družino kot tudi za slovensko narodno skupnost.