Vidno, diverzno, glasno – Chantal Bamgbala: O antirasističnem delu na Koroškem

Chantal Bamgbala: Za svoje bachelor delo sem intervjuvala kulturne ustvarjalke in ustvarjalce v Celovcu. Vprašala sem jih, kako vpletajo raznolikost oz. diverziteto v svoje delo, kako se diverziteta kaže, kako navzoča je pri njih ta tematika itd. Rezultat pogovorov je bil, da so pač razlike. Teme kot udeležba in podpora ženskam so centralne. To vključuje tudi udeležbo in podpiranje črnih žensk, žensk s posebnimi potrebami, kvir žensk itd., vendar se o tem ne razmišlja. Naredi se torej le prvi korak in pogosto tudi pri tem ostane. 

Nadaljnji vprašanji mojega dela sta bili »Kako diverzen je Celovec nasplošno?« in »Koga se naredi vidno, koga nevidno?«. Izkazalo se je, da odgovornim pogosto primanjkuje praktično znanje za diverzno delovanje. Npr. ne vedo, kako stopiti v stik s skupnostjo. Obstajajo pa tudi bolj ignorantna mnenja, kot npr., da hoče nediverzna publika, ki naj bi bila v Celovcu, tudi nediverzno zasedbo ter program. Zaradi tega imajo nekateri kulturniki in kulturnice program, ki naj ugaja beli publiki iz srednjega sloja. Toda Celovec je mesto in nasplošno zelo raznoliko. To že vidiš, če si le ogledaš številke ljudi z različnimi državljanstvi. Ampak ne samo to – tudi ljudje z avstrijskim državljanstvom so diverzni. Argument je torej že v osnovi napačen. Dejstvo je, da diverznost Celovca, ki vsekakor obstaja, v kulturni sceni ni vidna.

Pogosto slišiš od odgovornih, da se bodo ljudje že javili, če želijo sodelovati. Toda če sestaviš program in ekipo, ki nista diverzna, potem kot institucija s tem signaliziraš, da se sploh ne zanimaš za drugačno delovanje. Institucije so odgovorne za to, da ustvarijo diverznost, ne morejo le čakati, da jim pade v naročje. 

Za kaj takega je potrebno tudi praktično znanje. Če odpreš prostor in vabiš specifične marginalizirane skupine k sodelovanju, se pač počutijo nagovorjene. Če rečeš, da so programi, sodelovanja ali subvencije odprti za vse, potem postane težavno. Z »vsi« namreč pogosto niso mišljeni vsi ljudje. Ta »vsi« zaznamuje namreč evrocentrizem in »white gaze«. »White gaze« (beli pogled) označuje vse, kar je »normalno«, le po perspektivi belih ljudi. S specifikacijami v razpisih torej veliko bolje nagovoriš kulturnike in umetnike iz marginaliziranih skupnosti. 

Mnogo mojih prijateljev in prijateljic, znancev in znank dela v kulturi in umetnosti. Mislila sem, da bi bilo lepo, če bi tem raznolikim talentom ponudili oder v Celovcu. Posebnost festivala je, da združuje vrsto različnih umetnostnih panog. Nastopali so komedijanti, literati, osebe s slam poetry, vizualni umetniki, glasbeniki različnih žanrov itd. Odmev javnosti je bil zelo pozitiven. V drugem letu se je število obiskovalcev potrojilo. 

S festivalom sem hotela tudi predstaviti umetnice in umetnike iz afriške diaspore. Bilo mi je važno pokazati, da obstaja afriška diaspora v Avstriji. Pomembno pa je bilo tudi, da se nastopajoče primerno plača. Dejstvo je namreč, da se umetnike in umetnice v kulturni sceni redko pošteno honorira. 

Delavnice so zelo interaktivne. Rada npr. začenjam z diskusijo o besedi rasizem – kaj pomeni sploh ta beseda, kakšne asociacije imajo udeleženci, kakšne izkušnje itd. Potem imamo vaje, ena od teh je na primer memory. Vsaka oseba dobi kartico z opisom neke besede ali s pojmom. Potem pa mora vsak najti svoj par. Te pojme ter razlage potem obdelujemo. Osrednje tematike so rasizem, seksizem, feminizem, intersekcionalnost in podzavestni predsodki ter stereotipi. Tema intersekcionalnost je zelo pomembna, saj tudi nekako povezuje ostale. Intersekcionalnost označuje sovpadanje različnih oblik oz. značilnosti diskriminacije. To si lahko predstavljamo tako, da stojimo na križišču in iz različnih smeri se bližajo avtomobili. Jaz kot črna ženska imam npr. zelo jasno intersekcijo – prideta torej avtomobila iz smeri seksizma in rasizma in povzročita avtomobilsko nesrečo.

Če obdelamo temo podzavestnih predsodkov, mi je pomembno reči, da ne nastanejo v praznem prostoru. Nastanejo preko naše socializacije v svetu, ki je rasističen, seksističen, ableističen (sovražen do ljudi s posebnimi potrebami) itd. Problem nastane, če s temi predsodki nekritično ravnamo, ustvarjamo stereotipe, pričakujemo, da ljudje z njimi ustrezno ravnajo in dodamo še plast emocije. Če torej delujem s predsodkom, da so vsi Nemci točni, se lahko zelo razjezim, če nemška prijateljica zamudi zmenek. Na svojih predsodkih moramo delati, moramo se jih znebiti.

V bistvu sva z Adjanie hoteli ustanoviti podkast. Do tega nikoli ni prišlo, vendar sva obdržali ime. Platforma ponuja delavnice, posebej za izobraževalne zavode. Skupaj z organom proti diskriminaciji načrtuje Salzburg izobraževanje trenerjev in trenerk za antirasizem. To se bo začelo jeseni.

Močno prisotne smo tudi v socialnih medijih. Na instagramu sva v zadnjem času npr. informirali o afriških kraljestvih, o pomočnici pri pobegu Harriete Tubman, o šestih iznajdbah črnih oseb, ukradeni umetnosti iz Afrike itd. Vidimo se pa tudi kot odprto uho, posebej za mlajše osebe. Če je kdo doživel rasističen napad in se ga boji prijaviti, potem nam to lahko sporoči po instagramu. Npr. če se je na šoli kaj zgodilo, tudi če je učna oseba rasistično agirala, lahko nam dijaki in dijakinje to pišejo in mi jim lahko potem pomagamo pri naslednjih korakih. 

Menim, da bi najprej morali zamenjati učbenike. Med avtorji in avtoricami učbenikov bi morali biti tudi POC (people of color). Če govorimo o black history v šolah, mislim, da moramo to storiti v pouku zgodovine. Black history je namreč del zgodovine Avstrije in Evrope. V ZDA in Kanadi praznujejo Black history month, mesec črne zgodovine. Tega koncepta seveda ne moremo kar tako prevzeti. Ampak če bi tudi v Avstriji nekaj časa posvetili tej zgodovini, bi bila šolska mladina z njo že seznanjena, ker bi se vsako leto ukvarjali s to tematiko. Black history naj bi bila zajeta prav toliko, kot so to drugi zgodovinski dogodki iz evropskih držav.

Prijavila sem primer soseda, ki me je na cesti redno verbalno rastistično napadal. Posnela sem en napad in potem sem šla s tem dokazom na policijo. Tam so takoj rekli, da pri postopku ne bo prišlo do zadovoljivega rezultata, ker gre za civilno pravo. To je dober primer tega, kako rasističen je v bistvu pravni sistem v Avstriji. V Avstriji ni nobenega zakona, ki bi civilno-pravno razlagal rasističen delikt za kaznivega. Pri podjetjih je to drugače. Če ima neko podjetje zavestno rasistične strukture, potem je to kaznivo. Ampak rasizem sam po sebi ni kazenski delikt. To tudi spet dokazuje, da je rasizem zasidran v strukturah in institucijah. 

Bila sem članice ekipe, ki je sestavila vsebine ljudske inciative. Ustvarila sem grafike in nekatera besedila za socialne medije ter sodelovala pri izdelavi nacionalnega akcijskega načrta. Ljudska iniciativa Black Voices je ustvarila nacionalni akcijski načrt proti rasizmu. Zaobjemal je področja, kot so šolstvo, šolstvo, zdravstvo itd. Zahteval je tudi samostojni organ, torej organ, ki ni del policije in kjer se lahko prijavi rasistične napade. Kot koordinatorka za Koroško sem organizirala t. i. podpisne dneve, na katerih smo na Novem trgu zbirali podpise, odgovarjali na vprašanja in delili letake. Za obdelavo nacionalnega akcijskega načrta v državnem zboru bi potrebovali 100.000 podpisov, žal je le 99.379 Avstrijcev in Avstrijk podpisalo ljudsko iniciativo. 

Zadnje leto smo pet avstrijskih »women of color« ustanovile društvo »D!srupt«. Društvo je namenjeno izobraževanju, ki je kritično do diskriminacij in rasizma in pospešuje politično udeležbo marginaliziranih skupin. Hočemo prispevati k razvoju družbe brez rasizma in diskriminacije. To storimo s svetovanji, prireditvami, ponudbami za informiranje in izobraževanji v demokratično-političnih tematikah. Društvo financira OeAD (agentura za izobrazbo in internacionalizacijo) ter zvezno ministrstvo. To nam omogoča, da ponujamo brezplačne delavnice za šole. Učitelji in učiteljice lahko rezervirajo štiriurno delavnico za razred. Imele smo že številne delavnice na srednjih šolah na Koroškem, priljubljene so in po naših izkušnjah tudi dobro učinkujejo.