Umetnik in vzravnan ter nikoli uklonjen koroški Slovenec Franc Rasinger je v Vojvodini, kjer živi in dela danes, nedavno praznoval okrogli osebni praznik – svojo 70-letnico. Prijatelji na Koroškem so pripravili »slikarju opomina« razstavo njegovih umetniških del v centru k & k v Šentjanžu, ki jo bodo odprli danes, v petek, ob 19.uri. V pogovoru nam je izdal nekaj utrinkov iz svojega življenja.    

Te dni si praznoval svojo 70-letnico življenja v Vojvodini v Srbiji, kjer danes živiš in ustvarjaš. Kako bi nanizal nekaj markantnih točk svojih življenjskih stopinj od mladosti v rožanskem šentpeterskem biotopu, prek dijaške in študentske dobe ter učiteljskih let vse do danes?

Franc Rasinger:Vso življenjsko pot, ki se razteza od rojstva do smrti, le malokdaj človek lahko docela sam krojiš. In jasnoda je tako, da se na tej poti, človek tudi spreminjaš. Po maturi na Slovenski gimnaziji in učiteljišču sem bil poklicno 32 let učitelj. Že dolgo pred tem, preden sem dejansko poglobil še v slikarstvo, pa sem čutil v sebi neko slo ali nujo, ki me je gnala, da bi umetniško upodobil to bedo na svetu, ki je nisem mogel in hotel sprejeti in se ji tudi danes upiram na ta svoj način, ko sem razvil svojo slikarsko govorico. Ker nisem študiral slikarstva in sem takrat mislil, da mora vsak, ki slika, biti tudi akademski slikar, sem s tem dolgo odlašal in odlašal, dokler me ni enostavno »prijelo« in sem si rekel, zdaj pa moram. In sem začel. Sam verjetno nikoli ne bi šel v javni prostor in razstavljal, če me ne bi bil nagovoril Dušan Schlapper, ki je bil takrat primarij na kirurgiji v bolnišnici v Wolfsbergu. Podregal me je: Glej, jaz sem dobil nove hodnike in prostore, kjer je vse prazno in belo. Obesi, prosim, svoje slike! Tako se je začelo. Dušan je bil moj mentor in vedno, kakor tudi že njegov oče, navdušen nad vsebino mojih slik in nad tem, kar sem v svojih slikah pokazal.     

Kako so te kot mladega človeka notranje in družbeno oblikovale okoliščine, da si koroški Slovenec, ki je odraščal prav v tistih letih povojne osorno zaničljive narodnostne mržnje na dvojezičnem Koroškem?

Doma pri nas ni bilo nobenega vprašanja, oče je bil Slovenec, mama je bila Slovenka. Zunaj pa si seveda občutil, da nisi tako sprejet in bi bilo bolj zaželjeno, da bi govoril nemško in tako naprej. Na predvečer 10. oktobra v Šentjakobu mi je oče nekoč rekel, če boš šel tja, kjer so se zbirali tisti t. i. domovinski krogi, te bom oklofutal. Pa si bil kot mlad človek kar v škripcih, ker je učitelj zahteval, da se udeležiš teh praznovanj, oče pa je to prepovedal. Tako sem jasnoda že kot zelo mlad stal pred odločitvijo, da se opredelim in zavzamem stališče.   

Danes, v petek, bodo v centru k&k v Šentjanžu odprli umetniško razstavo tvojih del. Kdaj in zakaj si se nekega dne napotil v široki svet slikarstva in kako se je razpredala tvoja umetniška pot v njem? 

Že zelo zgodaj kot mlad fant, ki je bil katoliško vzgojen, sem čutil v sebi nekako dolžnost ali potrebo, da moraš v svojem življenju nekaj pametnega in smiselnega zapustiti. Ker me je privlačila umetnost, sem si dejal: Če delam kot slikar, lahko sočloveku nekaj pokažem, kar se tudi vidi. Nekdo, ki sliko gleda, pa potem sam po svoji dojemljivosti odloči, kaj ga privlači in kaj ne, kaj ga nagovori ali prevzame in na kak način sprejema tisto, kar mu s sliko sporočam.  

Kaj predvsem pripoveduješ svetu okoli sebe s svojimi deli, iz katerih govorijo močne barve in markantni slovanski simboli, hkrati pa iz njih odsevajo močno hrepenenje, ranljivi občutki in nenazadnje neuklonjena vitalnost? 

Mislim, da človek, če je iskren, s svojim slikarstvo izda sebe, pokaže  svojo notranjost, poglede in svoje hotenje. Jaz si prizadevam s svojimi slikami spremeniti pripoved slovenske zgodovine, ker niso Nemci tisti, ki so glavni v Evropi. Mi smo spredaj, ker so oni za nami prišli. Skozi vihre in dogodke v zgodovini, so prevzeli oblast, naši predniki pa so se enostavno uklonili. Med plemstvom in veljaki je veljalo, da si se moral priučiti njihovega jezika in sprejeti njihovo vero. Zato je v mojem slikarstvu vedno prisotna glagolica, predhodnica cirilice in po mojem vedenju je bila glagolica prvotna slovanska pisava. V grški pisavi sta ostali še črki e in š, vse druge pa so se spremenile. Skozi čas razvoja jezika, so izginili tudi mehki in trdi znaki, ki v glagolici še obstojajo.    

Vedno znova se danes vsepovsod, kjer živijo ljudje, porajajo tudi nečlovečnost, sebičnost, populizmi, fašizmi ipd. Za kako pomemben smatraš upor proti tem pojavom, saj si prav v razstavi v centru k&k označen tudi za slikarja opomina?

Upornost je bistvena, ker le z njo bomo Slovenci mogli ohraniti svoj jezik in svoj ponos. S prisilno asimilacije so nas razredčili in vzeli bi nam vse do zadnjega, če popustimo. Zato pred vsemi temi razkrajalnimi strupi nikoli ne smemo kloniti. 

Vse te usodne struje, ki so že bile, in se danes širijo bliskovito s pomočjo radia, televizije, interneta in vseh oblik novih medijev so očitno neustavljive in ustvarjajo v meni včasih občutek, da z umetnostjo ne moreš ničesar zaustaviti in spremeniti. Očitno je pomembno samo, da obogatiš in imaš oblast, vse nekdanje vrednote kot solidarnost, medsebojna pomoč, hotenje po resnici in pravičnosti pa se odrivajo vedno bolj v ozadje.    

Kaj je bil povod, da si se zdaj v mirnejših zrelih letih, ko celo na Koroškem ozračje postaja vedrejše, preselil v Vojvodino v Srbiji?

Ne vem, kje naj bi bilo zdaj vedrejše ozračje. Če preletim razvoj zadnjih desetletij in let, moram ugotoviti, da se vsa prizadevanja in politika vedno bolj nagibajo v nekakšen folklorizem. Za to pa se po mojem nismo borili. Temveč prizadevali smo si za brezkompromisno dosego pravic. Noben avstrijski politik mi ne more dokazati, da je bil člen 7 izpolnjen. Čakamo pa že od leta 1955. Čudno je, da je moral je priti deželni glavar Dörfler, ki nam je dal nekaj tabel, na vse drugo pa so pozabili. Zdaj iz distance dojemam vse to še jasneje. Pa tudi, da svojega bistva in svoje biti ne moreš zatreti in pozabiti. To je v meni in to je v naših ljudeh. Bil sem nad marsičem v svoji bližini tudi razočaran. Dobro pa se počutim živeti v krogu srbskih ljudi, o katerih smo že pozabili, kako blizu so nam v resnici.

Koroške povsem zapustiti najbrž ne boš mogel. Saj te nanjo poleg še marsičesa veže tudi večdesetletno prijateljstvo z rojakom kirurgom Dušanom Schlapperjem … Kaj vaju je vsa leta še posebej povezovalo?

Dušan Schlapper je moj najboljši osebni prijatelj in ne samo moj mentor na moji slikarski poti. Zaupam in verjamem mu brezpogojno, ne da bi začenjal zdaj pripovedovati celo zgodbo najinih življenjskih poti, saj bi to polnilo knjige. Dušan je človek, ki je vse svoje življenje ostal brezpogojno zvest svojemu izvoru in svojim načelom, ki so izrazito plemenita, kar vsakdo ve, ki ga je pobliže spoznal. Skratka, da strnem, tudi, da sem človeško in umetniško prispel do te točke, kjer sem, se imam zahvaliti njemu. 

Kaj načrtuješ za svojo prihodnost kot umetnik oz. kaj si predvsem želiš zase, za svoje in tudi za svojo slovensko manjšino na Koroškem? 

Za manjšino si želim, da bi spremenila pot, kako doseči svoje cilje, zase seveda, da bi ostal zdrav, kar pa se tiče mojega slikarstva, pa me ne skrbi, ker vrelec je še vedno poln.