Vedno se veselim vikenda, ko sem med ljudmi

Ilja Križnik je po ločitvi staršev odraščal pri starih starših v Sinči vasi. Še danes živi v isti hiši skupaj z babico Ruth, ki ji po potrebi pomaga, saj je stara že 89 let in nekoliko slabše vidi. Dedek Josef je že umrl. »Zame sta bila stara starša kot mama in oče, vesel sem, da sem odraščal pri njiju,« pravi Križnik. Ljudsko šolo je obiskoval v Sinči vasi in bil prijavljen k dvojezičnemu pouku. »Doma se nismo pogovarjali slovensko, a dedek je znal slovenščino in rekel, da bi bilo dobro, če se jezika učim v šoli.« Križnik pripoveduje, da se v ljudski šoli ni naučil veliko slovenščine, kar je bil problem, ker je nadaljeval šolanje na Slovenski gimnaziji. »Prišel sem v šolo in nisem razumel učnega jezika – slovenščine. Prvi dve leti so mi profesorji prevajali naloge v nemščino. Profesorica Sonja Kramer-Sienčnik mi je na primer prevajala izpite iz matematike. Počasi sem se jezika naučil bolje, saj sem vseh osem let živel v slovenskem okolju – v dijaškem domu Mohorjeve. Tam sem spoznal veliko prijateljev,« je hvaležen Križnik. Čeprav danes slovenščino uporablja le redko, mu jezik še vedno dobro teče. Že v gimnaziji se je začel zanimati za računalnike. S sošolci so v okviru šolskega projekta ustvarili novo spletno stran Slovenske gimnazije, ki je bila takrat »gotovo najmodernejša in najlepša šolska spletna stran«. Več let je bila 'online'. Profesor informatike Niko Ottowitz je spodbujal zanimanje Ilje in njegovih prijateljev za računalništvo, pogosto jim je tudi po pouku omogočil dostop do računalniške učilnice. Prijateljski odnos je imel tudi s profesorjem Haraldom Kuchlerjem. Po maturi je Križnik nekaj mesecev študiral informatiko, a ker se mu je študij zdel preveč teoretičen, se je preusmeril in je opravil praktično izobrazbo računalničarja. Na tem področju se je tudi zaposlil – najprej je sestavljal računalnike znamke Gericom, nato je v podjetju v Gradcu skrbel za interno tehniko in umetniško obdelavo slik. 

V tem času, v prvih letih novega tisočletja, se je začel ukvarjati s fotografijo. Vse se je začelo, ko je s prijatelji ob koncih tedna obiskoval lokale, jih fotografiral in slike nalagal na lastno spletno stran, ki je imela sprva le malo prostora za shranjevanje. Takrat družbenih omrežij še ni bilo. Nekoč je obiskal diskoteko v Celovcu in vprašal, ali lahko fotografira goste. Pred objavo je želela vodja diskoteke najprej videti fotografije – bile so ji tako všeč, da ga je povabila, da fotografira redno. Pred pri­bližno 15 leti je s prijatelji ustanovil podjetje eventbox.at in postal samostojen podjetnik. »Podjetje je ‘klein aber fein’ – majhno, a kakovostno. Skoraj vse delam sam.« Ilja Križnik konec tedna fotografira na dogodkih, v diskotekah in na različnih podjetniških prireditvah po naročilu. Fotografije objavlja na spletni strani in na družbenih omrežjih. Portale eventbox.at si vsak mesec ogleda več stotisoč ljudi. Fotografiranja Križnik ne dojema kot delo. »Uživam med ljudmi in se veselim vikendov, ko grem na pot. Najpomembnejše mi je ujeti trenutke, ko so ljudje srečni. Če mi uspe tista ena res dobra fotografija, takoj vem, da je to to. Moje slike ljudi razveselijo in pozitivni odzivi so zame razlog, zakaj to delo tako rad opravljam,« pravi Križnik, ki želi s fotografiranjem nadaljevati tudi v prihodnje. Prosti čas rad preživlja s prijateljico Katarino ali na cesti s službenim avtom, elek­tričnim Porschejem.