Tinje Katarina Kompan Erzar je docentka za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti in predavateljica fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Z možem Tomažem, izrednim univerzitetnim profesorjem za zakonsko in družinsko terapijo, svetujeta družinam in pripravljata delavnica za krepitev medosebnih odnosov. V Tinjah bosta prihodnjo soboto od 9. do 12. ure govorila o družinskih izzivih (prijave zaželene na 0676 8772 3400).

Človeštvo ima tisočletne izkušnje z družino in vzgojo. Zakaj ravno danes raste potreba po družinskih svetovanjih in terapijah?

Katarina Kompan Erzar: Ne bi rekla, da jih bolj potrebujemo, ampak da jih prej sploh ni bilo. Razmere niso bile take, da bi se pozornost lahko usmerila na globino odnosov. Bolj je bila v osredju bitka za preživetje in osnovno ohranjanje družine. Povečala se je zavest, da je potrebno imeti sogovornika, ki lahko pomaga spregovoriti o stvareh, jih rešiti, jih razumeti. To ne pomeni, da bi se družina poslabšala, ampak da je človeštvo končno prišlo do senzitivnosti do otrok, do žensk. Če hočemo to senzitivnost ohraniti in krepiti družino, pa se moramo še marsičesa naučiti.

Kaj torej storiti za krepitev te senzitivnosti in za boljše odnose?

Prva stvar je, da si sploh priznamo, da živimo v odnosih. Da nismo samozadostni. Kolikor prispevamo v odnose, toliko tudi dobivamo – težkega in lahkega. Prva je zavest, da smo povezani v mrežo in da smo vsi odgovorni za to, da bo ta mreža bolj tenkočutna, bolj delujoča, bolj fleksibilna in tudi čustveno bolj prijazna in rodovita. 

Idealna podoba družina je prisotnost matere in očeta ob otrocih. V realnosti pa so številne družine ločene ali sestavljene. Kako vseeno ohranjati zavest za poglobljene odnose?

Precej pozornosti je treba usmeriti v vprašanje, zakaj odnos ni deloval. Ni pa samo idealno, da je otrok s svojim biološkim očetom in svojo biološko mamo, to je tudi naravno in normalno. To ni ideal, ampak higienski minimum. Marsikje pa zaradi različnih razlogov odnosi razpadejo in tega higienskega minimuma ne moremo ohraniti. Če se družina ponovno sestavi iz dveh zgodb, je potrebno absolutno sočutje do otrok. Vedno gledati družino od otrok navzgor. Kje so, kaj doživljajo, kaj potrebujejo, na kakšen način se bodo vpeli v novi sistem in kako jim bomo ohranili njihovo izvorno družino. Kadar oba starša lepo ohranjata starševstvo, otrok predela žalost, da nikoli ne bo več živel skupaj z obema na enkrat. V novi družini je potrebno spoštovati izvorno družino vseh otrok, ki so tam. Otrok mora imeti to zavest, da ni zamenjal družine, ampak da ima starše na določen način prisotne ali odsotne. Druga stvar pa je, kako se postavita nova zakonca. Koliko lahko drug ob drugem izjokata svoje razočaranje in koliko lahko kot moški in ženska zrasteta globlje in bolj temeljito kakor v svojem primarnem odnosu. 

Kaj pripravljata z možem za tinjski dopoldan?

Govorila bova o družini, kako krepiti odnose, kako biti vesel. Vedno govorimo, na kaj vse je treba v odnosih paziti – kdo pa si bo potem še želel v odnosih živeti? Želiva pokazati, da so odnosi najbolj preprosta in naravna stvar in po drugi strani prostor, kjer lahko stalno presegaš samega sebe. Da ob drugem razviješ nekaj, kar je neskončno lepše od same skrbi za lastno preživetje. V praktičnem delu bomo z dialogi, vajami, pogovori, delom v skupini bolj podrobno razdelali starševstvo, zakonske ali medgeneracijske odnose. Vsekakor namerava narediti pester dopoldan, kjer bo lahko vsak od udeležencev izkusil delček tega veselja, ki ga prinaša življenje v odnosih z vso pestrostjo.                            Bojan Wakounig