Fotograf Štefan Reichmann iz Želuč je leta 2016 najprej nepričakovano izgubil očeta, leto dni kasneje pa je za posledicami težke bolezni umrla še mama. Izgubo obeh staršev mu je pomagala prebroditi povezanost širše Reichmannove družine, pa tudi občutek odgovornosti najstarejšega sina za sorojenke in sorojence.
Leta 1983 rojeni Štefan Reichmann je skupaj s sestrama Marjeto in Heleno ter bratom Andrejem odraščal v Želučah. Najstarejši sin Hanzija (1953–2016) in Ani (1962–2017) je prvi stik s fotografijo vzpostavil prav preko očeta, ki je bil strasten amaterski fotograf. »Oče je bil fotografski kronist društva Bilka, domače fare in vaškega življenja v Bilčovsu, snemal je tudi z videokamero, svoje umetniške črno-bele fotografije pa je razstavljal v Sloveniji in na Koroškem.«
Najprej so nepričakovano izgubili očeta, nato še mamo
»Očeta smo izgubili v nezgodi s kolesom, a ni umrl na kraju nesreče, temveč malo kasneje zaradi pljučne embolije v bolnišnici v Beljaku.« Hanzi Reichmann se je malo pred nesrečo upokojil, dočakal je 63 let. Štefan je tedaj še živel na Dunaju, a se je pogosto vračal domov, saj je mama zbolela za rakom na ledvicah. »Vedeli smo, da je mama bolna, potem pa je kot strela z jasnega prišla vmes očetova smrt. Cel mesec pred tem sva še skupaj delala v gozdu,« se nepričakovane izgube očeta spominja Štefan. »Bil je konec maja, z mamo sva sedela pri zajtrku, ko je prišel klic iz Beljaka, da naj čimprej prideva. Kaj takega si pri 33 letih, kolikor sem bil tedaj star, ne moreš predstavljati.« Kot pravi Štefan, je smrt očeta pri njem nekaj sprožila, in sicer to, da mora biti močan in podpirati mamo. »Zavedal sem se, da ne smem pasti v luknjo žalosti, saj me mama in sorojenci potrebujejo.« Po očetovi smrti so otroci težko bolno mamo spremljali pri umiranju na oddelku za paliativno nego. »To je zadnja postaja, na kateri bolnikom trpljenje lajšajo z močnimi protibolečinskimi sredstvi, otroci smo pogosto čez noč prespali pri mami, ki nas je imela zelo rada. Spominjam se situacije, ko je bila mama pri zavesti, ampak je bilo to zanjo zelo neprijetno, saj so bile bolečine tako močne, da jo je paliativni tim ponovno uspaval. Kmalu zatem je k meni pristopil zdravnik z besedami, da je pa zdaj tako daleč in se moramo za vedno posloviti od mame. Vsak od nas je vedel, da bo ta trenutek slej ko prej prišel.«
Mislim, da imamo v družini zdravo povezavo, radi se imamo in držimo skupaj.
Štefan Reichmann
Opora v družini
Kot pravi Štefan, sredi vseh skrbi sploh ni imel časa, da bi pri sebi predelal izgubo očeta. »Ko pregledujem stare fotografije, na katerih vidim, kako je oče živel in kako lepo se je imel z nami, je to situacija, v kateri se s solzami soočam z očetovo smrtjo.« Oporo in moč je Štefanu dajala povezanost Reichmannove družine. »Mislim, da imamo v družini zdravo povezavo, radi se imamo in držimo skupaj. To je po eni strani pomagalo, po drugi strani pa tudi širše sorodstvo, ki je našo mamo obiskovalo v bolnišnici.« Kot se spominja Štefan, so ga bolniške sestre na paliativni negi začudene vprašale, kakšno funkcijo je imela mama, da ima vedno toliko obiskov, medtem ko so poleg nje nekateri bolniki umirali povsem sami. »Ena teta nam je skuhala kosilo, druga nam je pred vrati pustila krofe, tako da nismo padli v prazno.« Kot pravi Štefan, pomaga rane zdraviti tudi čas, v najtežjih trenutkih pa je za pomoč prosil Boga. Njegova mama, gospodinja Ani, ki se je rodila na Moščenici, je bila predsednica Katoliškega ženskega gibanja pri Mohorjevi, oče Hanzi, ki je hodil v službo v Borovlje, pa je v prostem času delal za domačo bilčovško faro.
Ljubeč odnos med očetom in mamo
Posebej lep spomin Štefan hrani na ljubeč in spoštljiv odnos med očetom in mamo. »Ko je oče prišel domov z dela, je vedno najprej poljubil mamo, ta dva sta se res zelo dobro zastopila, ne spomnim se situacije, da bi vpila drug na drugega.« Kar se tiče delitve dela, je bilo »po starem, mamica je skrbela za gospodinjstvo, kar pa ne pomeni, da oče ni nič delal«. Domov iz službe se je oče vračal ob šestih, ob sedmih mu je mama postregla z večerjo, nato pa je takoj spet šel nazaj delat na domači kmetiji, na kateri so tedaj še imeli živino. »Mama je neverjetno veliko delala v hiši, kar sem spoznal šele pred kratkim, ko sem kuhal za 20 ljudi. Vsa čast moji mami, pri kateri je bilo gospodinjsko delo videti kot najlažje na svetu.«
Štefan je od očeta podedoval strast do fotografije, po čem pa je mamin? »Mama je bila zelo sočutna in gostoljubna, znala je poslušati in nežno ter pozitivno ravnati z ljudmi. Nikoli ni vztrajala na enem mnenju, temveč je poskušala razumeti tudi drugačna stališča, ne da bi ob tem opustila svojega.« Kot pravi Štefan, se je od mame naučil človeka presojati »ne samo preko tega, kar je ravno zdaj naredil ali rekel, temveč preko razumevanja tega, kar ga je pripeljalo do tega dejanja ali besed«. Dom Ani in Hanzija Reichmanna je imel vedno odprta vrata za obiske, ki nikoli niso obsedeli pred prazno mizo.
Spominski pohod
V spomin na pokojna Ani in Hanzija Reichmann bo v nedeljo, 4. avgusta, ob 9.00 krenil spominski pohod na Bleščečo, božja služba za pokojna je dan poprej ob 19. uri v farni cerkvi v Bilčovsu. Zbirališče pohodnikov je na Kopanju pri gostilni Sticker, malico prinesite s seboj.
