V Zadrugi si moral znati slovensko

Po ljudski šoli na Obirskem je Vida Paulič obiskovala Slovensko gimnazijo, nato pa Višjo gospodarsko šolo v Šentpetru. Delala je na Predarlskem, se zaposlila v Zadrugi, zanosila in ostala doma. Po sedmih letih se je vrnila v Zadrugo, kjer je delala vse do upokojitve.

Vido Paulič stranke dobro poznajo kot izkušeno in zgovorno glavno blagajničarko. »Sprva je vse potekalo brez elektronike, zato si moral dobro poznati ponudbo trgovine od živil do gospodarskih naprav, npr. za vodnjake ali pa razne tehnične priključke. Vse je bilo treba vtipkati in včasih tudi iskati. Ampak ko je nastal naš tim, smo dobro sodelovali.« Od tedaj se je spremenilo poslopje, menjalo se je vodstvo in seveda sodelavci. »S tehničnim razvoj se je organizacija dela precej spremenila, danes lahko vse 'skeniraš'. Včasih si za delo v Zadrugi moral znati slovensko, danes pa moraš biti vesel, da sploh najdeš ljudi, ki so pripravljeni delati. Seveda pa bi v naših krajih bilo prav, da bi vsaj tisti pri blagajni bil dvojezični, saj še imamo starejše stranke, ki nemško ne znajo tako dobro.« Prišel je tudi čas, ko ji ni bilo lepo in bi najraje kar odšla, pa je vseeno vztrajala. Delo je bilo blizu doma, predvsem pa so ji bili všeč ljudje, ki so hodili v njihovo prodajalno – tuji gostje in domačini, med katerimi se je dobro počutila. »Če si veliko med ljudmi, se moraš urediti. Pred nekaj leti smo v trgovini dobili enotne uniforme, kar me ni razveselilo. Rjavo-bele srajce so me spominjale na koloradske hrošče. Zato sem si še raje negovala nohte, nosila nakit in opazna očala. Pri delu na kmetiji ne nosim nakita, 'našametim' pa se, kadar grem na lepše.«

Pauličevi so prevzeli kmetijo, ki se po domače imenuje pri Gradišniku. Mož Folti je hodil na delo, Vida pa je oskrbovala skromen dom brez vode in kopalnice, nepokretno gospo Mici ter majhna otroka Marjeto in Janeza. Starši so jim pomagali, da je mož lahko ob vikendih pel in muziciral v ansamblu Paulič, žena Vida pa je sodelovala pri kulturnem društvu Valentin Polanšek ter prepevala pri Obirskem ženskem oktetu, pri Obirčankah in pri Obirskem pevskem društvu. Leta 1994 so se vselili v nov dom, kmetije pa kljub službi vse do danes niso opustili – redijo ovce očalarke. Pri delu na kmetiji pridno pomagata oba odrasla otroka Janez in Marjeta. 

Ob vprašanju, kje je Vida spoznala moža, se Folti nasmeji: »Ko sem maturiral leta 1987, smo imeli kolesarski izlet v Korte. Vida me je imela 'ogledanega', jaz pa tega nisem vedel. Pri prvih poljubih se je vnela ljubezen.« Od tedaj zakonca Paulič skozi življenje skupaj stopata že 38 let. 

Vido Paulič posebej veseli, da so s pomočjo Gudrun Leeb, novinarke pri ORF, dosegli pravico, da hčerko zaposlijo na kmetiji, da si bo tam prislužila pokojnino. Njihov primer je pomagal marsikateri kmečki družini, ki je tudi želela doma zaposliti svojega otroka s posebnimi potrebami. In kaj je bilo v življenju najlepše? »Poročila sva se šele pred enajstimi leti. Folti me je zaprosil pred 120 ljudmi za moj 50. rojstni dan. Ko je pokleknil pred mene, sploh nisem prišla do besede, njegov oče pa me je dregnil s komolcem in glasno vprašal: 'Ja, a ne boš rekla ja?' Potem je pokleknil še pred mojo mamo in jo prosil za dovoljenje. Ker je moj Folti znan kot šaljivec, ga sprva ni resno vzel niti naš župnik.« Ko se Vida in Folti Paulič spominjata tega čarobnega trenutka, se obema navlažijo oči. 

Kaj je lepšega, kot so solze sreče?