Feliks J. Bister: V službi slovenske stvari

Dan pred pogovorom s Feliksom Bistrom je sogovornik v gostišču Singer na Humberku užival v družbi sošolcev s Plešivca. »Osem nas še živi, včerajšnjega srečanja se nas je udeležilo sedem, pri čemer je skoraj polovica slovensko govorečih,« med njimi slikar Valentin Oman, pisatelj Florjan Lipuš in slikar ter pesnik Gustav Januš. Odrasel je Feliks kot najmlajši sin v družbi treh bratov in sestre, danes živi samo še on. Starša sta imela majhno kmetijo, mama mu je umrla leta 1969. »Brez matere ne bi študiral. Z očetom sem imel šele po smrti matere odličen kontakt in je rad prihajal na Dunaj. Vedno je rekel: 'Na Dunaj moram priti, da lahko slovensko govorim. Tu na Koroškem je pa to nemčurstvo od nekdaj za obupati.'« Pred gimnazijo na Plešivcu je Feliks ljudsko šolo obiskoval v Kapli ob Dravi. Po gimnaziji je sledilo pet mesecev v celovškem bogoslovju, delo v jezuitski knjižnici v Innsbrucku in služenje vojaškega roka v Celovcu. Nato je Feliks Bister na Dunaju, kjer živi še danes, začel in leta 1966 končal študij zgodovine. V zakonu z ženo Marijo, koroško Slovenko iz Podsinje vasi, so se jima rodile tri hčere in sin. 

Feliks Bister je v letih 1961–1963 predsedoval Klubu slovenskih študentov na Dunaju. »Slovenci smo na Plešivcu tvorili eno tretjino dijakov, imeli smo svoje društvo in neke vrste borbeno naravnanost. Predvsem smo čutili, da je slovenščina za nas nekaj nujnega za našo identiteto. Prvi maturanti Slovenske gimnazije so, ko so prišli na Dunaj, govorili nemško. Potem pa smo jim rekli, da se tu v klubu slovensko govori.« Kot pravi, je bil dunajski klub pod njegovim vodstvom nadstrankarski, kar so jim iz Koroške očitali kot brezznačajnost. »Ampak so imeli smolo, ker sem bil dve leti jaz predsednik kluba in hkrati prefekt Marijine kongregacije, ki je tedaj štela 200 članov.« Poleg predsedovanja Klubu slovenskih študentov na Dunaju je Bister skoraj 20 let vodil študentski dom dunajske glasbene visoke šole in sedel v uredniškem odboru Nedelje in mladja. Predsedoval je avstrijski Ligi za človekove pravice, pa tudi Knafljevi ustanovi, Slovenskemu inštitutu na Dunaju in Avstrijskemu inštitutu v Ljubljani. »Glavni problem, ki ga vidim pri nas, Slovencih, je ta, da smo zelo, zelo individualistični. Da se ne družimo preveč radi, tako kot recimo Hrvati z Gradiščanske. Ti lahko ob dveh popoldne v nedeljo naredijo mašo, vseeno kje, in bo gotovo 50 ljudi prišlo. Pri nas pa bo najbrž župnik sam ostal z ministrantom.«

V Celovcu se je Feliks Bister mudil kot soavtor zbornika »Lipuševo mladje 1960–1981«, ki je bil 11. septembra predstavljen v Hačku. Srečala sva se v celovškem hotelu Trigon, kjer biva ob obiskih Koroške. »Ja, je še nekaj Bistrov tudi v Svetni vasi, kjer je brat prevzel in se je potem nečak tam vselil, ampak to so žal nemčurji. Zaradi tega tudi nimam stikov z njimi, ker jih moti moje slovenstvo. Jaz sem se ločil od brata, ki je največ zame naredil, ker ni bil pripravljen očeta ubogati, da bi bil dvojezičen napis na materinem nagrobniku.«

Kako pa Bister danes gleda na  obdobje med leti 1960–1981? Tedaj je mladje vodil Florjan Lipuš, ki je v Hačku Bistra označil za »neke vrste narodno trdnjavo na Dunaju«. »Mladje je šlo svojo kritično pot, ne glede na to, ali je to bilo komu všeč ali ne. Iz emigracije so nas dolžili, da smo pod komunističnim vplivom, ker je Ljubljana delala neke šablone za slike, kar je koordiniral Andrej Kokot. A tudi ljubljanski partijci so imeli težave z nami, ni jim bilo všeč, da sem objavil prvi članek o Antonu Korošcu. Kokot jim je dejal: 'Potem pa mislim, da se bomo prej odpovedali vašim finančnim prispevkom, kakor da bi mladjevci na kaj pristali.' Gojili smo prijateljstvo onkraj ideoloških nasprotij med katoliki in komunisti, jasno tudi s konflikti, ki pa smo jih vedno hitro in dobro premostili.«