Kristina Einspieler: Gluhih ne smemo preslišati

Okoli 450.000 ljudi v Avstriji ima težave s sluhom, od teh je približno 10.000 gluhih. Gluhe osebe komunicirajo s pomočjo znakovnega jezika, po Evropi je okoli 30 različic, pri nas se uporablja avstrijski znakovni jezik (öst. Gebärdensprache). Znotraj države pa obstajajo tudi lokalna narečja, pripoveduje Kristina Einspie­ler, roj. Mochar (31). Trenutno se pogovarja veliko v znakovnem jeziku s štajerskim dialektom, saj že nekaj let živi in dela v Gradcu, kjer živi z možem Romanom. Štajerski govorci znakovnega jezika imajo v primerjavi z Dunajčani drugačno kretnjo, torej gib z rokama, če govorijo na primer o oknu v neki stavbi. Kristina dodaja, da lahko te variante jezika primerjamo s slovenskimi dialekti na Koroškem, ki se tudi med sabo precej razlikujejo. Pa še nekaj je za Kristino zelo važno: če govorimo o gluhih osebah, naj ne uporabljamo (še do danes na žalost zelo razširjene) besede gluhonem, ker je ta za gluhe osebe žaljivka. »Samo zato, ker nekdo ne govori akustično, to ne pomeni, da je nem (stumm), komunicira pač na drug način, z rokami in z očmi,« pojasnjuje Kristina, ki je doraščala na Pušnikovi kmetiji v Nagelčah pri Šentprimožu.

A kako je prišlo do tega, da se je naučila znakovnega jezika in ga zdaj tudi v poklicu uporablja vsak dan? Kristina je po maturi na Slovenski gimnaziji na Dunaju študirala slavistiko, kot izbirni predmet si je tedaj izbrala znakovni jezik. »V naši sosednji vasi je družina, ki je gluha, in poznali smo se, peli in sodelovali v istem zboru. Nekako smo s tem doraščali, da obstaja še nek drug jezik, v katerem lahko komuniciraš.« V Gradcu se je nato vpisala na študij avstrijskega znakovnega jezika, že pred zaključkom pa je začela poleg študija delati pri socialnem društvu 'Jugend am Werk'. Kristina je kar hitro vzljubila to delo, predvsem pa neposreden kontakt z gluhimi osebami in podjetji, kjer ti ljudje delajo. Njena naloga je, da kot neke vrste poklicna mentorica spremlja gluhe in naglušne (schwerhörig) osebe na delovnem mestu. 'Jugend am Werk' pa gluhe osebe podpira že pri iskanju primerne službe in pri pripravah na razgovore. »Če dobijo zaželjeno mesto, gre veliko našega časa za senzibiliziranje okolja in kolegov, da osebam v podjetjih razložimo, kako sploh funkcionira komunikacija z gluho osebo. To je prvi pogoj za dobro sodelovanje z gluho osebo in s tem tudi prvi pogoj za sožitje med kolegi,« pravi Kristina. Veliko potuje po deželi, če obišče kakšno podjetje, lahko pomaga z znakovnim jezikom, komunikacija z gluho osebo pa mora tudi funkcionirati, če prevajalke ni v hiši. Če je sila, si pomagajo z videotelefonijo. Sploh če kakšno podjetje prvič zaposli gluho osebo, je sprva precej dvomov, kako bo, a v večini primerov dobro uspe in gluhi ljudje postanejo pomembni sodelavci in cenjeni kolegi. »Zato jih mi spremljamo, da tudi gluhi ljudje dobijo šanso in lahko pokažejo, kaj znajo,« razlaga Kristina.

Katere službe pa te osebe opravljajo? Kristina pripoveduje, da so dejavni v vseh branžah, od produkcije v industriji do dostavljanja paketov, če so naredili vajeništvo, pa so tudi na primer mizarji, pleskarji in kuharji, večinoma pa delajo kot pomožni delavci. Zakaj gluhim ljudem v Avstriji tako težko uspeva priti do višje izobrazbe, saj oseba, ki je gluha, nikakor ni manj inteligentna kot ljudje s sluhom? Po podatkih Avstrijske zveze gluhih (Öst. Gehörlosenbund) imajo komaj trije odstotki gluhih oseb v Avstriji maturo, le en odstotek pa zaključen študij. Za Kristino so razlogi za ta položaj precej jasni: »Problem je v našem šolskem sistemu, ki enostavno ni prirejen za osebe, ki ne slišijo.« Dodaja, da tudi za učitelje, ki poučujejo gluhe, ni pogoj, da znajo znakovni jezik. Rezultat je, da gluhi zelo težko sledijo pouku, veliko se morajo sami učiti iz knjig, za kar pa po dolgem šolskem dnevu večkrat manjka energije in volje. Skratka, že v mladih letih bi potrebovali bistveno več podpore pri učenju, ki je pa v Avstriji ne dobijo. »Kot družba jih sistematično diskriminiramo, čeprav je avstrijski znakovni jezik v avstrijski ustavi priznan kot samostojen jezik,« ugotavlja Kristina. Problem pa je, da zaradi pomanjkanja tolmačic in tolmačev znakovnega jezika ne morejo uporabljati pri vsakdanjih opravilih, večkrat pa enostavno manjkajo finančna sredstva.

Kristino smo vprašali, kako sploh pravilno stopimo v kontakt z gluho  osebo? »Najprej je važno, da zbudimo pozornost, da se približamo od strani, potipamo na rame ali pomahamo, skratka, da osebe ne prestrašimo. Pri komunikaciji je pomembno, da te oseba vidi v obraz. Govorimo v kratkih stavkih, morda malo počasneje in razločno, a pri tem ne pretiravamo. Ne uporabljamo narečnih in tujih besed, pojme in krajše stavke pa lahko tudi napišemo. Najpomembnejše je, da se ne bojimo, da smo odprti in da se naučimo tudi nekaj znakovnega jezika. S tem tudi izrazimo spoštovanje do drugega jezika, kulture in do gluhih ljudi nasploh. Zainteresiranim priporoča, da se prijavijo na tečaj znakovnega jezika, ponuja ga tudi celovška univerza.

Spletni slovar znakovnega jezika je na www.spreadthesign.com