Karen Asatrian se je rodil leta 1972 v Erevanu v Armeniji. Končal je študij violine, klavirja in kompozicije na deželnem konservatoriju KOMITAS. Kot sodelujoč v nacionalnem cirkusu je leta 1994 prišel na Koroško. Leta 1995 se je preselil v Avstrijo, kjer je v Celovcu študiral jazz klavir in študij dokončal z odliko. Danes je zaposlen kot profesor za jazz klavir na Zasebni glasbeni univerzi Gustava Mahlerja v Celovcu in na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju. Leta 2007 je na podelitvi »Armenian Music Awards« prejel nagrado za najboljši jazz album, nekaj let pozneje pa je ustanovil avantgardno folk-jazz skupino »Armenian Spirit«. Leta 2015 je komponiral glasbo za mašo »Prayer Wheel« ob 100. obletnici armenskega genocida. Asatrian je nastopal v številnih državah – od Koreje do Nizozemske.
Moja žena in jaz sva rojena Armenca, moja otroka pa sta doraščala v Avstriji. Moj sin je star 24 let in moja hčerka 18. Armenska identiteta in jezik sta jima neverjetno pomembna. Močno se zavedata svojega porekla in kulture. Moja hčerka je trenutno v Armeniji – komaj da je odplesala na maturantskem plesu, je že bila v letalu. Oba sta napisala predznanstveno delo o armenskem genocidu. Tak dogodek igra veliko vlogo v življenjih prizadetih oseb in naslednje generacije – tudi moja otroka nosita to travmo genocida v sebi, čeprav je stalno ne zaznavata zavedno. Še danes Turčija ne prizna, da je izvajala genocid. Govori o »domnevnem« genocidu. Avstrija je leta 2015 priznala genocid, kar je bilo ob 100. obletnici genocida. Sledile so ZDA, ki so genocid priznale 24. 4. 2021. Mislim, da ta stalni boj za priznanje genocida zelo otežuje delovanje prizadetih armenskih generacij. Toda probleme manjšin, kot to koroški Slovenci in Slovenke dobro vedo, je treba resno obravnavati. Drugače kot skupnost težko nadaljuješ z razvojem.
V sezoni 1994/95 sem sodeloval v nacionalnem cirkusu Louis Knie. Leta 1995 sem se potem poročil s svojo sedanjo ženo. V bistvu sploh nisem nameraval ostati v Avstriji. Želel sem študirati jazz glasbo, v Armeniji pa tega študija ni bilo. V Armeniji je bila vojna in pri tej nisem hotel sodelovati. Ostal sem torej v Avstriji in študiral jazz klavir pri profesorju Neuwirthu v Celovcu. Potem sem študiral tudi instrumentalno (pevsko) pedagogiko in začel delati. Avstrija je postala zame in za mojo ženo centralno mesto življenja. Moja starša se v Avstriji ne počutita doma. Mislim, da če bi se preselila, bi se počutila, kot da bi presadil stara drevesa.
Evropa je zdaj močno reagirala na vojno v Ukrajini. Solidarnost s civilno družbo je velika. Toda nekako nam to tudi pokaže, koliko je politika dopuščala pri vojnah v drugih državah. Avstrija zdaj sprejema begunce in begunke iz Ukrajine. Sirskim ali afganistanskim beguncem in begunkam ni bila tako naklonjena. Ne razumem, zakaj se tu razlikuje med ljudmi. Moramo se zavedati: nihče ne zbeži prostovoljno iz lastne dežele! Glede vojne v Armeniji obstaja isti problem. Šele leta 2020 je potekala vojna okoli ozemlja Gorski Karabah, zdaj prihaja zmerom znova do oboroženih sporov ob armensko-azerbajdžanski meji. Evropske dežele na te dogodke večinoma niso reagirale. To ima verjetno tudi geografske razloge – Ukrajina je recimo zelo blizu Evrope. Zelo mi je žal, da taki problemi, ki se dogajajo v Armeniji, Evrope sploh ne zanimajo. Mislim, da bi danes morali krepiti predvsem spoštovanje, pripravljenost do kompromisa in enakopravnost med nami.
Imam zelo močne stike s slovensko manjšino. Manjšinska tematika mi je blizu, ker je do neke mere podobna tudi mojim lastnim izkušnjam v Avstriji. Če sodelujem z manjšino, se počutim skoraj tako, kot da bi bil doma. Lahko delimo mnogo podobnih izkušenj, občutkov in pristopov. Emil Krištof je moj zelo dober prijatelj. Je tudi krstni boter moje hčerke. On se kot koroški Slovenec na kulturnem področju močno zavzema za manjšino. Pogosto sodelujem z različnimi koroško-slovenskimi umetniki in umetnicami. Projekt »Prayer Wheel«, tj. maša, ki sem jo napisal za 100. obletnico armenskega genocida za zbor in jazz ansambel, smo premierno odigrali v koncertni hiši v Celovcu. Sledili so številni nastopi po vsej Avstriji – med drugim tudi pri Salzburger Festspiele.
To je res čudovit projekt! Želel sem glasbo, ki se rodi v meni, ki jo čutim v notranjosti, spraviti na dan. V tem smislu je zelo oseben projekt. »Moja« glasba je močno zaznamovana od armenske ljudske glasbe, jazza in klasične glasbe. Je sinteza vseh teh tokov. Zato sem tudi hotel, da nastane neka nova, okrogla glasba. Povezal sem mednarodne glasbenike in glasbenice. Wolfgang Puschnig iz Avstrije igra alt-saksofon, Reinhardt Winkler igra bobne, Juan Carlos Sungurlian, ki je Armenec iz Urugvaja, igra oud in bouzuki, pevka Rita Movsesian je Armenka iz Iraka, basist Ante Jurinović je Hrvat in Emmanuel Hovhannisyan iz Erevana igra duduk in zurno. Ta mednarodnost mi je bila pri projektu zelo pomembna. Glasbo, ki sem jo napisal, naj bi izvajali vsi skupaj.
Wolfganga Puschniga že dolgo poznam. Spremljal me je od začetka mojega življenja v Avstriji. Zelo odprt je za interkulturnost in vedno je navdušen, če se lahko kaj novega nauči. Mamadou Diabaté je iz Burkina Fasa in je doraščal v družini glasbenikov in glasbenic. Danes dela in živi na Dunaju. Iz sodelovanja je nastal album, ki povezuje jazz, klasično glasbo, tradicionalno zahodno-afriško in moderno glasbo. Na odru skupaj igramo našo glasbo in drug drugega poslušamo. Vsak glas šteje, vsak prispevek je pomemben. Vladata spoštovanje in sprejemanje. Zame je to izraz prave demokracije. V tem smislu smo mogoče tudi bolj napredni od politikov in političark. V glasbi dokažemo, da je demokratičnost možna. Upam, da bo to kmalu možno zunaj področja umetnosti. Naši otroci naj to še doživijo.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi