Upokojila se bo kot prevzemnica domače kmetije

Marjeta je mlada, nasmejana in samozavestna kmetica, ki od malega pomaga na Gradišnikovi kmetiji na Obirskem. Gradišnikovi gojijo ovce jezersko-solčavske pasme, na kmetiji je zaposlena prevzemnica Marjeta, mlajši brat Janez je zaposlen v Borovljah. A pot do Marjetine zaposlitve na domači kmetiji je bila vse prej kot enostavna. Ljudsko šolo je obiskovala v Železni Kapli. Ko je prišla v 1. razred, je s težavo sledila pouku. Bila je počasna, zaradi česar so jo v razredu grdo gledali. Pet otrok s posebnostmi v razvoju so nato združili v poseben razred, v katerem so bili skupaj štiri leta. Šolanja ni mogla nadaljevati, nato pa smo dobili zanjo mesto v Birkenhofu v Škofičah, kjer je pomagala v kuhinji in se učila gospodinjstva. Tam je stanovala med tednom, vikende pa je preživljala doma. 14 let je imela Marjeta, ko je šla v Birkenhof, kjer je ostala tri leta. »V petek sem šla ponjo v Škofiče, v ponedeljek pa nazaj, kar je bilo zanjo zelo hudo. Sicer je imela tam svoj handy, a ga je lahko uporabljala samo ob sredah za pol ure. Dokler je bila mladoletna, je njeno bivanje v Birkenhofu podpirala dežela, po dopolnjenem 18. letu pa ne več. Šlo je za kar veliko denarja, a ko je po treh letih spet ostala doma, nama je rekla, da ne gre nikamor več od doma.« Tako razlaga mama Vida, oče Folti pa doda, da je »Marjeta vedno jokala, ko je morala v Škofiče, tako da smo bili vsi zadovoljni, da smo skupaj doma«.

Marjeta že 15 let prepeva v obirskem cerkvenem zboru in sodeluje pri ročnem delu s skupino Ostre šivanke. Zaljubila se še nikoli ni, boji pa se edino »parkeljnov«. Iz otroštva se rada spominja sankanja po zasneženi privatni cesti, ki vodi do Gradišnikove kmetije, ter »bice in deda pa ome in ope«. Kot pojasni oče Folti, je Marjeta od malega stare starše po »Vidini strani klicala oma in opa, moje pa bica in deda«. Na vprašanje, kakšno glasbo najraje posluša, Marjeta kot iz topa izstreli »Kliko«, nekoliko pomolči in doda še »Ansambel Paulič«. Od letnih časov ima Marjeta najraje vigred, od krajev v okolici pa Korte. »Zjutraj prva vstanem, se oblečem, nahranim mačke in psa ter ovcam natočim vodo in jih nahranim. Nato pripravim sebi zajtrk. Potem pa po radiu vsak dan poslušam oddajo 20 zapetih tja do desetih,« Marjeta opiše svoj dopoldan. Okoli poldneva sledi skupno kosilo, zatem Marjeta pospravi posodo in pomije, nato pa odide v svojo sobo. Tam se zaposli s sestavljankami na računalniku in gledanjem televizije, nato gre ven delat z živalmi. »Daleč ne hodi, saj ima od malega težave z nogami,« pove mama Vida. »Kolk je v ponvici napačno zrasel z nogo in so jo morali operirati na obeh straneh.« Operirana je bila leta 2009 v specialni ortopedski kliniki Stolzalpe v bližini Muraua. »Prva operacija je uspela, a je Marjeta v bolnici staknila bakterijsko okužbo, zaradi nje je bila še mesec in pol v bolnišnici. Skoraj vsak dan sem se po službi v Zadrugi dve uri peljala k njej, eno uro preživela z Marjeto, nato pa dve uri nazaj,« pripoveduje Vida Paulič. »Če je šlo, sta me na poti spremljala mož Folti in sin Janez.« Nasploh so v Marjetini mladosti njeni starši od Poncija do Pilata iskali rešitev za njene težave. 

»Ko se je vrnila iz Škofič, smo Marjeto za eno leto integrirali v kapelško Zadrugo, kjer sem tudi sama delala. Marjeta je polnila police v trgovini, sicer počasi, a vestno. Sledila je operacija kolkov, po njej pa sem Marjeto prijavila na AMS. Tri dni kasneje smo dobili pismo z AMS, da naše hčerke ne morejo več posredovati delodajalcem in da ni več v sistemu.« Sledilo je osem let, polnih starševskih skrbi za Marjetino prihodnost brez možnosti zaslužka in penzije. V svoji stiski sta se starša obrnila na Gudrun Leeb, novinarko koroške ORF in ustvarjalko zagovorniške oddaje Aufgezeigt. »Z možem sva ji poslala elektronsko pošto, če bi nam lahko pomagala. Povedala sva ji o domači kmetiji, o tem, da sva oba zaposlena, da imava željo kmetijo prepisati na hčerko, da bi tudi ona enkrat nekaj imela. Pa tudi to, da so nama na AMS po eni strani rekli, da Marjeta ne sme delati, po drugi strani pa, da mora najmanj 120 mesecev delati, da bo upravičena do pokojnine.« 

Po oddaji iz leta 2017 sta se na Pauličeve obrnili Doris Schwarz-Grit, zaposlena na velikovški podružnici Koroške kmetijske zbornice (LWK), ter Johanna Škof, uslužbenka celovške LWK, pristojna za delovno in socialno pravo. Družini sta svetovali, da kmetijo prepišejo na Marjeto, s čimer se bo lahko na njej zaposlila, oče Folti pa bo nadzornik. Leta 2027 bo deset let od prevzema in bo »Marjeta kot mlada upokojenka prejemala pokojnino«, so zadovoljni Gradišnikovi.

»Z vso to zgodbo smo pomagali tudi številnim drugim,« se Folti spominja klicev številnih staršev. »30.000 je bilo tedaj v Avstriji takih otrok, kakršna je naša Marjeta, nam je povedala gospa Leeb. Šlo nama je za to, da če naju enkrat ni, mora ona od nečesa živeti. Marjeta sicer prejema otroški dodatek in dodatek za 1. stopnjo nege zaradi okvare kolkov, a to ne zadošča za življenje, v katerem se moraš sam preživljati.« Marjeta nima svojih prijateljic, čeprav pozna vse ljudi v okolici. Od hiše gre praviloma v družbi mame in očeta. Prej je bila bolj tiha in zadržana, zdaj se je že bolj odprla, pripovedujeta starša. »Najraje se s svojo bico na dolgo in široko pomeni.«