Upokojena učiteljica in avtorica Anica Wurm Olip: »Otrokom nisem predala jezika« 

»Kar vstopite, rada vam povem, karkoli me boste vprašali,« me Anica povabi v hišo pri Škocjanu, v kateri po smrti moža od lani živi sama. Trije otroci iz zakona so odšli od hiše, a upokojeni ljudskošolski učiteljici, vdovi kapelškega mesarja Wilibalda Wurma v pokoju nikakor ni dolgčas. Aktivna je v pliberškem Slovenskem društvu upokojencev, pa tudi v Društvu upokojencev Podjuna. Poleg tega piše pesmi in raziskuje preteklost svoje družine ter Obirskega, kjer stoji Jerebova domačija, ki jo je pred 2. svetovno vojno kupil oče Tomaž Olip. Očeta Anica ni imela priložnosti spoznati. Umrl je 19. aprila 1943 za posledicami pretepanja v zaporu v Celovcu, 14. junija 1943 se je v nemškem lagerju rodila Anica. Svojo mamo je spet videla tri leta kasneje. 

»Starša sta iz Sel, mama Urša je rojena Jug pri Coflu, oče Tomaž pa pri Ogradniku. Najprej sta živela v Selah pri Kumč­u, kjer so se jima rodili štirje otroci. Oče je bil nadarjen rezbar, njegova dela hrani Narodopisni inštitut Urban Jarnik. Leta 1929 je oče prodal dve brunarici, ki ju je obnovil, in kupil Jerebovo kmetijo na Obirskem, kjer so se rodili še trije otroci, tako da jih je bilo sedem. Sem najmlajša v družini, lani je umrl zadnji živeči brat, tako da sem ostala samo še jaz.« O začetkih življenja v nemškem taborišču in o svojih starših je Anica Wurm Olip leta 2019 v samozaložbi izdala knjigo »Rojena na kraju smrti ... in preživela«. Obirsko bo Anici nekoč hvaležno za detajlno obirsko kroniko, za katero koroškoslovenske založbe zaenkrat še ne kažejo zanimanja.  

Aničini bratje in sestre so bili deloma pri partizanih, deloma pa v nemških lagerjih. Jerebova kmetija je maja 1945 izropana samevala, »prva sta se domov vrnila Metod in Tomi, nato sestra Pavla, Hanzi in Pepi pa sta se vrnila, ko je bila mama že doma«. Ko se je mama Urša iz nemškega taborišča vrnila na Obirsko, je z Aničino babico in selskim kočijažem Mirkom Jugom odšla v Borovlje k svoji sestri Mariji Schaschl po Anico. »Še danes vidim črno oblečene, objokane ženske stati ob konju z vozom. Menda je nekdo rekel 'zdaj pa povej, katera je tvoja prava mama' in nekako sem padla v naročje svoji mami. Svojo teto v Borovljah sem sprva klicala mama, kasneje pa teta mama.« 

Ljudsko šolo je Anica obiskovala na Obirskem pri Valentinu Polanšku. »Tomaž Holmar je bil naš župnik, on je bil tisti, ki me je 11-letno poslal v gimnazijo v Celovcu. Stanovale smo v Mohorjevi, sobo sem si delila z Ani Malle, Hildo Leimisch in Mili Oraže.« Anica je maturantka prve generacije Slovenske gimnazije, po maturi je želela študirati medicino, a so jo narodni voditelji preusmerili v šolstvo. »Med počitnicami po maturi leta 1963 smo se srečali s Tischlerjem, Kupperjem, Zablatnikom in nekaterimi profesorji z gimnazije. Povedali so, da je veliko pomanjkanje učiteljev in nas pregovorili k vpisu na celovško učiteljišče.« Po maturi je Anica slovenske študente v Trstu učila nemščino, kot ljudskošolska učiteljica je poučevala v Železni Kapli, na Obirskem, v Dobrli vasi, Šmihelu in Šentlipšu. 

Z Wilibaldom Wurmom se je Anica poročila leta 1966. »Kapelčani so bili zelo proti, da moj mož jemlje ženo iz takega gnezda. Prihajam iz slovenske družine, v tistem času so bili na občini, pa tudi drugje v Železni Kapli še hudi nacisti. Prišli so do moje tašče in pritiskali nanjo, naj prepreči to poroko. Svojih otrok nisem smela v Železni Kapli prijaviti k pouku slovenščine. Ne zaradi moža, ki je akceptiral mojo družino, nasprotoval pa je temu, da bi se veliko politiziralo. Direktor ljudske šole je bil takrat Skofitsch, ta je bil velik naci. Možu je še pred rojstvom prvega otroka rekel 'dass du gleich weisst, deine Kinder werden nicht slowenisch lernen'«. Moža je spoznala v Dobrli vasi. V zakonu se je leta 1967 rodil sin Wilibald, 1971 Renate in 1977 Dagmar. »Otrokom nisem uspela predati svojega jezika, to je bilo zame veliko razočaranje. Zato pa slovensko znata vnuka Lukas in Felix.« V Škocjanu, kjer je župnik njen gimnazijski sošolec Mirko Isop, se Anica zelo dobro počuti, »tukaj je več Slovencev kot pa v Kapli«, pravi.