Ko človek doživi travmo, lahko reagira na najrazličnejše načine. V kulturologiji se govori o uporniškem, prikrivalnem ter o namerno potlačevalnim ravnanjem (prim. Bukow in Wakounig). Ko dežela doživi travmo, se pogosto poda na tretjo pot. Nastane politika utišanja. Molčanje postane bonton družbe. Ravnanje Avstrije z zločini druge svetovne vojne je tipičen primer tega. Pri tem je deželi takšna tema, kot je restitucija, seveda trn v peti. Znana novinarka, zgodovinarka ter filmska režiserka Burgl Czeitschner se je lotila v dokumentarcu »Let´s keep it« (Obdržimo) ravno tem trnov. Burgl Czeitschner o restituciji, politiki ter uporu.

 

Zakaj ste se odločili ustvariti film »Let´s keep it«?

Burgl Czeitschner: Živela sem devet let v Nemčiji. Leta 2003 sem se spet vrnila na Dunaj, da bi delala za ORF. V domačih časopisih sem opazila več člankov o primerih restitucije. Toda tedaj sem se poklicno ukvarjala s čisto drugimi temami. Šele 2014 mi je bilo možno se intensivno baviti z odločitvami sodniške instance glede restitucije lastnine. Ko je bil moj projekt »kino na kolesih« po petih uspešnih letih kratkomalo ustavljen, sem dobila priložnost narediti privatno financiran dokumentarec za kino. Ni bilo težko najti primerno temo! Toda nisem niti slutila na kakšne ovire bom naletela. Na primer, ne bi si mislila, da se v »letu spominjanja« 2018 ne najde avstrijske izposojevalnice za moj film.

 

Kaj vas je na tej temi tako privlačilo?

Nadaljevanjanje krivice me je najbolj priganjalo. Množina vlog za restitucijo nekoč »ariziranih« nepremičnin, ki so po letu 1945, iz kateregakoli razloga, prešle v last Republike Avstrije, je bila odklonjena od sodniške instance. Razlog tega je, da je ovira, ki je vgrajena v zakon o odškodninskem fondu od leta 2001, za prosilce zelo velika. Na ta način mora dežela čim manj od tega vrniti, kar ji v bistvu nikoli ni pripadalo. Za dokumentarec sem si poiskala primere, ki sem jih lahko optično čim boljše upodobila. Uporabljala sem veliko materiala iz arhivov. Važno mi je bilo, da pridejo potomci žrtev holokavsta do besede. Preko njih se spozna, kako sramotna je avstrijska politika restitucije do današnjega dne.

 

Kako vas je vaša družina zaznamovala?

Vzgoja, ki so ji otroci bili izpostavljeni, se je sestavila iz strogosti, neljubeznivosti in manjkajočega spoštovanja. Otroci smo morali molčati in smo le smeli govoriti, če nas je kdo kaj  vprašal – še posebej pri mizi.

Dekleta niso bile ničesar vredne. Edini sin družine je zasedal posebno mesto. Toda nikoli nisem mojemu bratu zavidala te pozicije, kajti on je moral po-stati kakor oče. Strašna pred-stava zame, ki sem najmlajša družine. Že kot mlado dekle sem vedela, da hočem živeti drugače – z odprtostjo, z zanimanjem za vse, kar se na tem svetu dogaja. Predvsem pa sem hotela živeti brez predsodkov, zato pa s toleranco in spoštovanje napram drugim.

 

Ste rojena Korošica. Kako vidite slovensko narodno skupnost ter njeno situacijo?

Kot otrok nacionalsocialistične družine je bilo nameravano, da bi me socializiralo Avstrijsko telovadno društvo, posebej v poletnem kampu na Zablaškem jezeru. To pa je zelo spodletelo! Shrljive zgodbe o roki Tita, ki seže čez Karavanke, da bi si prilastila Koroško, nihče ni verjel. Tudi jaz ne. Odkar sem študirala sodobno in polpreteklo zgodovino pri Eriki Weinzierl na univerzi v Salzburgu, sem tudi obveščena o zgodovini koroških Slovencev in Slovenk. Do danes sem močna zagovornica člena 7 naše državne pogodbe. Od leta 1990 naprej vem, da je moj dedek, Moritz Czeitschner, bil vnet nacionalsocialist prve ure ter fanatičen hujskač proti Slovencem in Slovenkam. Ker je moj »ljubki« dedek že leta 1972 umrl, ga nikoli nisem mogla vprašati, zakaj mi ničesar ni povedal o svojem življenju kot nacionalsocialistični politik.

 

Kako ocenti koroško politiko zadnjih desetletji?

Kar me je vedno motilo na koroški politiki, je manjkajoča ločnica do vsega, kar smrdi po nacionalizmu in fašizmu. To se ne tiče le pomankljive obdelove NS-časa, ampak tudi drže napram slovenski manjšini. Ali se prepira o dvojezičnem pouku, ali o manjkajoči finančni podpori kulturne aktivnosti narodne skupnosti, to tavanje naokoli, tudi v tako imenovanih intelektualnih krogih, me odbija. Ta nejasna drža politike, je eden vzrokov, zakaj se izogibam Koroške kolikor je le možno.

 

Kaj menite o aktualni vladi in njeno ravnanje s spominskim letom 2018?

K aktualni valdi imam nedvoumno mnenje: Odklanjam jo iz vsega srca! Ravnanje gospoda Kurza s »spominskim letom« 2018 je zame le provokacija: Spredaj se vsiljuje z lepimi besedami pri Judih, zadaj pa za kariero sodeluje s skrajnimi desničarji. To je odvratno.

 

Kako je človek lahko uporniški?

Imeti jasno definirano antifašistično držo in jo tudi prakticirati, je temelj vsakega upora. To seveda pa ne zadostuje za odpravljanje anti-liberalne naklonjenosti, ki je zavzela Evropo. Neuspešnost liberalne poltike in predvsem socialne deomkracije, ki omogoča napredovanje osebnosti, kot so Strache, Kurz, Salvini ali Orbán, je tesnobna. Na žalost tudi nimam rešitve, kako bi to politiko ustrahovanja kon-čali. Up imam v mlado generacijo, da bo ona ustavila marš nazaj v nacionalististično izolacijo (glej Anglijo).

 

Delali ste kot novinarka pri časopisu ter pri televiziji. Kaj je danes naloga novinarstva?

Današnje novinarstvo, posebej avstrijsko, je razen nekaj izjem, propadlo k reprodukciji besedil za tisk. K temu pride še čedalje večje »pobratenje« novinarjev in novinark z (domnevnimi) oblastniki. Sploh v času družbenega peobrata, po-vzročenega skozi digitalizacijo, mora novinarstvo s pomočjo natančne rešerše razjastniti in pokazovati na ozadja, povezave ter razvoje. Novinarji se ne smejo pustiti instrumentalizirati od lobistov, podjetij, zastopnikov lastnih interes ali politikov. V kulturnem sektorju pogrešam nekaj, kar v Franciji ali Nemčiji še obstaja – feljton, ki je zmožen proizvajati seriozne diskusijske prispevke o družbeno-političnih razvojih.

 

Katera zgodba je za vas bila najbolj napeta v teku Vaše kariere?

Svoj poklicni vrhunec sem doživela leta 1989. Tedaj sem za časopis Profil poročala o žametni revoluciji, ki sem jo doživela v Pragi. Moje najbolj učinkovito novinarsko delo pa so bili prispevki o otroški bolnišnici  St. Anna, ki sem jih naredila za notranja poročila ORF. Že moj prvi film o otrocih, ki so oboleli za rakom, in manjkajočih sredstvih za raziskovanje, je povzročil konec oktobra 1985 poplavo donaciji, ki se do danes drži. Po dveh letih in pol sem se udeležila odprtja novega raziskovalnega centra bolnišnice. Zdaj je minulo 30 let in vesela sem, da ta raziskovalni inštitut stoji v svetovnem razvrščanju na prvem mestu.