Tove Grolitsch od 1960–ih let naprej nudi beguncem in begunkam stanovanja v svoji hiši. Trenutno pri njej stanujejo ženske in otroci, ki so pribežali iz Ukrajine. Pogovor o uporu, humanitarni pomoči in situaciji v Ukrajini.
Imate norveške korenine. Vaša družina je bila aktivna v uporu proti nacionalsocialistom, ki so okupirali Norveško. Kako vas je ta družinska zgodovina oblikovala?
Mnogi mojih družinskih članov so bili del podtalnega delovanja. Moj stric je bil zelo znan upornik. Bil je član posebne skupine, ki se je izobrazila v Angliji. Ko so se vrnili na Norveško, so izvajali sabotaže proti nacionalsocialistom. Tudi moj oče in drugi stric sta bila v odporu in tudi pri nas se je reklo, da sta »šla v gozd«. Za nas otroke so bile zgodbe o uporu zelo napete. Babico in mamo so nacisti za devet mesecev zaprli. Do konca vojne sta bili v koncentracijskem taborišču v bližini Osla. Ta zgodovina je družino močno zaznamovala.
Kako ocenjujete ravnanje z zgodovino nacionalsocializma na Norveškem?
Okupacija Norveške je trajala pet let. Leta 1942 je okupacijska sila postavila Vidkuna Quislinga za predsednika marionetne vlade in je bil glava skupine, ki je podpirala Hitlerja. V NS-času so deportirali okoli 700 Judov v Auschwitz. Nacisti so podpirali društvo »Lebensborn«, katerega cilj je bil zvišati število rojstev »arijskih« otrok. Društvo je podpiralo rojstva nezakonskih otrok, ki so veljali za »arijske« in »zdrave«, prav tako anonimna rojstva in posvojitve otrok s strani »arijskih« družin, velikokrat družin častnikov SS. Nemški nacionalsocialisti so si torej poiskali norveške ženske, ki so ustrezale rasističnemu idealu. Okoli te zadeve so znane grozne zgodbe.
Toda upor in podtalno delovanje na Norveškem sta bila zelo velika in tudi nekateri Nemci so podpirali Norvežane. Informacije, ki so jih dobili direktno iz Berlina, so bile za odporniško gibanje zelo koristne. Imam občutek, da obdelovanje zgodovine dobro poteka.
Tove Grolitsch
Tove Grolitsch se je v 1960–ih letih preselila iz Norveške v Avstrijo. Prihaja iz uporniške družine. Dva strica in oče so bili med NS-okupacijo Norveške člani uporniškega gibanja. Njena sinova Tobias in Nils vodita v Ukrajini podjete »Eurogold Industries«, ki producira likalne deske. Nils je honorarni konzul za Ukrajino na Koroškem.
Že dolga leta nudite beguncem in begunkam stanovanja v vaši hiši. Kako se je to začelo?
Odkar živim v Avstriji, smo pri nas vedno sprejemali begunce, prvič, ko so Rusi vkorakali v Prago. Tudi mi smo tedaj bili na Češkoslovaškem. Hoteli smo podpreti prebivalstvo. Spoznali smo par, ki je kasneje zbežal v Avstrijo. Povabili smo ju k nam. Kmalu sta se vrnila na Češkoslovaško, a sta nas vsako leto spet obiskala.
Potem so bežali Slovaki. S strašnimi, napol pokvarjenimi avtobusi so se pripeljali v Avstrijo. Spominjam se, kako se je neki bus ustavil na avtocesti v bližini Poreč ob Vrbskem jezeru. Bilo je zelo mrzlo, ljudje pa so se namestili na kolodvoru. Slučajno sem iskala svojega sina na železniški postaji. Vprašala sem ga, kaj je z vsemi temi ljudmi, in pogovarjala sva se torej z begunci. Med njimi so bili tudi stari in bolni. Tiste, ki so bili v slabi kondiciji, sem povabila k nam domov. Nekaj dni so stanovali pri nas. Začeli smo pa tudi organizirati. Stopili smo v stik z Rdečim križem in tudi z lokalnimi institucijami, da bi podprli ljudi.
Gerhar Dörfler je po načrtih Jörga Haiderja ustanovil tako imenovan »poseben kvartir« za prosilce za azil na Svinški planini. Pri vas so stanovale tudi osebe, ki so poprej živele v teh »posebnih kvartirjih«. Kako ste doživeli to situacijo?
Dom za azilante Wölfnitz je tedanja koroška vlada namenila za »azilne prosilce, ki so domnevno storili kaznivo dejanje«. Hiša je bila zelo odročna. Vedno spet se je slišalo, da se je z ljudmi v domu slabo ravnalo in da so bili življenjski pogoji skrajno neprimerni. K najbližjemu zdravniku je npr. bilo treba iti 17 km peš.
Pri nas so potem stanovali moški iz Kazahstana, Maroka, Moldavije in Čečenije. Pri nas so stanovali nekaj mesecev. Izobraževali so se, obiskovali so tečaj nemščine, skupaj smo kuhali itd. Bilo je res grozno, kako slabo se je z njimi ravnalo v Avstriji.
Tudi v kasnejših letih ste sprejemali ljudi na svoj dom …
Ko se je začela vojna na Balkanu, so stanovale pri nas tri družine. Ena družina se je potem preselila v Ameriko, druga se je vrnila v Jugoslavijo, da bi šla v boj. Potem smo sprejeli družino iz Bosne, ki je nato 18 let stanovala pri nas. Na začetku 2010–ih let so prišli begunci iz Sirije in Iraka. Družina iz Bagdada še stanuje pri nas, druga družina je živela pri nas štiri leta in se je potem preselila na Dunaj, tretja pa je bila le osem mesecev pri nas.
Pri nas smo vedno pomagali ljudem. Treba je pomagati, kjer pač gre.
Kaj vse je potrebno za organizacijo stanovanjske skupnosti?
Zdaj imam že nekaj izkušenj. Važno je, da se zmeniš za pravila v hiši. Vsi morajo skrbeti za to, da je lastno stanovanje urejeno. Za stopnišče in vrt smo odgovorni skupaj. Drug na drugega moramo paziti. Če nastane kakšen problem, lahko ljudje pridejo k meni in potem poskušamo skupaj čim bolje urediti situacijo. Če je kdo žalosten, mu ponudi prijazno besedo ali smehljaj. Posebno v tem groznem času je treba, da si poskušamo olajšati vsakdanjik. Vse to spada k organizaciji hišne skupnosti.
Konec februarja je Rusija vkorakala v Ukrajino. Vaša dva sinova sta poročena v Ukrajini in tudi družinsko podjetje je v tej deželi. Kako ste reagirali na začetek vojne?
Družini mojih sinov sta pribežali sem. Tudi starši ter nekaj sorodnikov je prišlo. Tobias je v stalnem kontaktu z županom mesta Žytomyr, kjer je naše podjetje. Skrbi me, saj je podjetje eksistenčna osnova naše družine ter eksistenčna osnova za 1000 zaposlenih. Mnogi so ostali v deželi in mi skušamo organizirati tisto, kar potrebujejo, trajno hrano, medicinske potrebščine, generatorje itd. Tudi za baterije za drone so prosili. Z droni ugotavljajo položaj ruskih tankov. Vozimo torej nekaj pošiljk do meje. Do zdaj je to dobro delovalo.
Sami situacijo seveda doživljamo kot zelo žalostno. Strašno je, če slišiš, kje vse padajo bombe. Vsak dan se enkrat ali dvakrat zjokam. Neverjetno je, da se to zdaj dogaja v Evropi.
Ampak nič ne pomaga. Moraš ohraniti trezno glavo in se osredotočiti na to, kar lahko storiš. Vsaj ljudem, ki so tukaj, lahko malo olajšamo življenje. Zelo sem vesela, da mi moji prijatelji in prijateljice toliko pomagajo. Pečejo, prinašajo stvari in skušajo pomagati. To je zame velika tolažba.
Sprejeli ste tudi begunce iz Ukrajine. Kako ste doživeli prvi čas?
Trenutno je tukaj enajst otrok iz Ukrajine, mame in dve babici. Vse so morale zapustiti svoje može in so same z otroki. So zelo prijazne, zelo angažirane in hočejo delati. Prejšnji teden smo skupaj praznovale mednarodni dan žena. Jedle smo pogačo, nazdravile smo si in se dolgo pogovarjale, tako smo se vse bolje spoznale. Zdaj se ravno ukvarjam s tem, kje bi otroci lahko šli v šolo.
Tudi vaša sinova sta aktivna pri pomoči za Ukrajino …
Moja dva sinova skušata organizirati še več nastanitev za begunce iz Ukrajine, posebej za ljudi, ki delajo v našem podjetju. Našli smo že več stanovanj. Na Koroškem so prijazni ljudje, ki sprejmejo begunce za krajši ali daljši čas. Sinova se tudi vozita na mejo po ljudi. Organiziramo tudi donacije, na primer hrano in obleko. Sodelujemo z ukrajinsko skupino iz Celovca. Aleks je pred dvema letoma prišel iz Ukrajine v Avstrijo, ker so mu odpovedale ledvice. Moj sin Nils mu je pomagal priti sem in ostali smo v stiku. Dobil je azil in lani so mu transplantirali novo ledvico. Zdaj je zelo aktiven v skupnosti in sodeluje pri pomoči za Ukrajino.
Kaj si želite od avstrijske politike?
Moja sinova sta v stalnem kontaktu z oblastmi v Celovcu, te popolnoma odpovedujejo. Zelo smo razočarani. Obstaja toliko domov, a birokracija vse ovira. Bereš, da je Koroška sprejela 200 ali 300 ljudi. To je res, ampak to delajo privatne osebe. Uradi so veliko prepočasni. Tudi glede donacij je potrebna boljša organizacija. Mnogi prostovoljci poskušajo organizirati stvari, ki se zbirajo v sejemski hali (Messehalle), vendar potrebno je enostavno profesionalno vodstvo.
Kaj bi še radi povedali bralcem in bralkam?
Rada bi opisala dogodek, ki me je res razveselil. Tobias je pripeljal begunce in begunke v stanovanja v bližini Brež in Šentvida. Na poti domov se je ustavil na becinski črpalki. Avto je precej velik in na zadnji šipi ima avstrijsko in ukrajinsko zastavo. Natočil je bencin, ki po aktualnih cenah stane 180 evrov. Ko je hotel plačati, mu je uslužbenec na črpalki rekel, da je že gospa, ki je ravno odšla, plačala njegov račun. Tobias je pohitel za njo in ji skušal razložiti, da je verjetno pomotoma plačala njegov račun. Ona pa je odvrnila, da ni bila napaka. Njena družina je iz Rusije in ona bi rada pomagala. Videla je zastavi na avtomobilu in si je mislila, da lahko tu malo pomaga. Tobiasu so pritekle solze. Izmenjala sta si telefonski številki. Kasneje sta telefonirala in rekla je, da bi njen oče rad sprejel ukrajinsko družino.
