Celovec Mitja Rovšek, letnik 1980, se je po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu zaposlil na Posojilnici-Bank. Od leta 2017 je zaposlen na Slovenski prosvetni zvezi kot poslovodja in kooptirani član izvršnega odbora. Je oče dveh sinov in živi v Holbičah pri Škofičah, kjer je tudi predsednik SPD Edinost.

Na občnem zboru ste uradno bili potrjeni kot poslovodja SPZ, pri kateri ste sicer zaposleni že dve leti. Bo sedaj šlo za kontinuiteto ali ste si zastavili nove smernice?

To vprašanje mi je bilo zastavljeno velikokrat in spraševal sem se, zakaj bi bilo to potrebno, če je program, ki ga izvaja SPZ, ustaljen, dober in pomemben. Te programe je treba ohranjati, prilagajati in dopolnjevati interesom in potrebam, ki jih zahteva čas.

Novosti bodo torej situacijsko prilagojene?

Tako je. Novosti so povezane vedno s potrebo po finančnih sredstvih, trenutno pa politika kulturi ni najbolj naklonjena. Zato marsikatera želja ne more biti uresničena. S sredstvi, ki jih imamo, bomo skušali ustvariti čim več. Seveda so tudi novosti, razširili bomo na primer poletni program za mladino. Letos bomo organizirali gledališko-tehnično delavnico v k&k centru v Šentjanžu, kjer bomo mladim kulturnim ustvarjalcem nudili podporo s profesionalnim mentorstvom tako iz lastnih vrst kakor iz Slovenije. Učili se bodo lahko osnov odrske tehnike, tisti, ki to že delajo, pa bodo svoje znanje lahko specializirali in razširili.

Delavnica nagovarja drugačno tematiko kakor obstoječa gledališka in lutkovna delavnica Krščanske kulturne zveze v Ankaranu?

To je čisto tehnična delavnica. Ne bi vedel, da smo kaj takega že imeli. Tudi časovno se ne bo pokrivala z drugimi termini mladinskih programov.

Delavnica v Ankaranu je primer dobrega sodelovanje med SPZ in KKZ. Kako doživljate to sodelovanje? Kje so še potenciali?

Gledališko delavnico KKZ organizira odlično. To je zelo produktivna zadeva, ki jo z veseljem tudi finančno podpremo z zneski med 10.000 in 12.000 evri, kar ni majhna vsota. Ne vidim nobene konkurenčnosti, vsak ima svoje področje, za katerega skrbi, nekateri programi pa so skupni. Mislim, da je ta mešanica zdrava. Počitnice so vseskozi pokrite s kulturnimi, jezikovnimi ali gledališkimi programi za mladino. Včasih se pač kaj prekriža, kar je odvisno tudi od okoliščin in prostih mest v ustanovah, v katerih smo v gosteh. 

O dejstvu, da obstajata dve osrednji kulturni organizaciji, je tu pa tam slišati izraz dvotirnost. Kako se vam zdi ta ocena?

Jaz sicer tega izraza še nisem slišal, mislim pa, da to ni dvotirnost, temveč večtirnost. Vsi vozimo po različnih tirih, imamo različne programe in smo različno usmerjeni. Delovna področja segajo na različna kulturna polja. Kakor jaz vidim, imata KKZ in SPZ v svojih programih vedno zasedena vsa mesta. Zato tukaj ne vidim konkurenčnosti, temveč je to lep skupen program, s katerim se lahko obe organizaciji pohvalita, in je tudi zdravo.

Vaš predhodnik Janko Malle je na občnem zboru dejal, da se je vloga osrednjih organizacij precej spremenila. Društva so danes zelo avtonomna, ker so člani precej bolj izobraženi. Kakšna je danes vloga central?

Nekatera društva, ne pa vsa, so se res osamosvojila in so avtonomna z odličnimi programi. So pa še druga društva, ki potrkajo na naša vrata in prosijo za pomoč in servis. Teh ne smemo pozabiti. Osrednje kulturne organizacije so nadgradnja za programe, ki se izvajajo v krajevnih kulturnih društvih. To, česar oni ne zmorejo, lahko opravimo mi, ker imamo za to osebje in sredstva. Od leta 2017 imamo tudi spletno središče, kjer so na voljo vse informacije o prireditvah.

Na občnem zboru ste tudi dejali, da ste ob nastopu službe bili soočeni z dejstvom, da delovanje SPZ sega na področja, za katera tedaj niti niste vedeli. Kaj vse je to?

SPZ ima v svojih arhivih velike etnološke zbirke, manjkajo pa nam razstavni prostori, da bi jih prikazali. V sodelovanju z založbo Drava oblikujemo program in knjige izdajamo v okviru knjižnega daru. Potem pa je seveda knjižničarstvo v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, kjer upravljamo s 150.000 knjigami. Tam izvajamo številne programe za mladino in odrasle, povezujemo se z drugimi knjižnicami in skrbimo za prireditve. To pa se bo v prihodnjih letih še okrepilo.

Pri SŠK je pomanjkanje financ kronično in akutno. Računate vendarle s sistemskim financiranjem?

Seveda, to je že stara tema, ki je vedno aktualna. V SŠK sta zaposleni dve osebi za polni delovni čas pa še ena za deset ur. Pri izvajanju vseh programov poleg knjižničarstva se pojavljajo problemi, če kdo izpade. Za normalno delovanje bi potrebovali štiri ljudi. V knjižnici Delavske zbornice je zaposlenih sedem ljudi, izvodov pa imajo približno toliko kot mi. Žal se nič ne premika, svoja pričakovanja smo izrazili na ministrstvu na Dunaju in v Ljubljani, ampak ni posluha. Je pa to zelo velik steber za ohranjanje in nego slovenskega jezika, da ponujamo koroškim Slovencem in drugim leposlovje in znanstveno literaturo, od katere imamo 45.000 izvodov.

Velika priložnost za čezmejno sodelovanje in financiranje so evropski projekti. SPZ ima s tem tudi slabe izkušnje, ostalo ji je 90.000 evrov dolga. Kako napreduje sanacija in bo SPZ v prihodnje še kandidirala za EU projekte?

Vedno spet kandiramo, je pa problem z dodelitvijo. Projektov, ki se tičejo Koroške, v zadnjem času ni bilo veliko odobrenih. Dolgovi iz teh projektov pa niso nastali po naši krivdi, temveč zaradi malomarnosti projektne administracije pri koroški deželni vladi. Te dolgove vsako leto zmanjšujemo, trpita pa zaradi tega program SPZ in njihov razvoj. Verjamem pa, da bomo zadevo lahko zaključili v prihodnjih dveh letih in potem v normalnem obsegu delovali naprej.

Kje vidi SPZ svoje mesto v skupnem slovenskem kulturnem prostoru?

Skupni slovenski kulturni prostor je zame brez državnih in deželnih mej. Jasno je, da sodelujemo s Slovenijo, je pa problem s stroški. Tu bi se moralo udeležiti slovensko kulturno ministrstvo, ne samo Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, in podpirati nastopanje slovenskih kulturnih ustvarjalcev na Koroškem in tudi obratno. Sicer se pa zelo trudimo in imamo dosti kooperacij s slovenskimi inštitucijami. Obstaja pa še potencial, da se to razvija še naprej.