Tisti, ki nima takšne zgodovine, se morda v to ne more vživeti

Bernard Sadovnik: To je zame bil šok. Tisti, ki nima takšne zgodovine, se morda v to ne more vživeti, ampak zame osebno je to bila kot neka ponovitev vsega, kar sem mislil, da je že obdelano. Ko sem prišel k Peršmanu in sem tam srečal mlade ljudi, ki so se tresli in jokali, je to bil trenutek brez besed. Prišle so stare slike. Tam so bili morda tudi mladi, ki so prvič slišali o pokolu, ki ga je izvedla policijska enota SS in potem se dejansko spet pojavi policijska enota. Kar se je tam dogajalo, je neverjetno. Ni bilo vzroka za takšen policijski poseg. 

Jaz sem seveda odločil, da sodelujem pri okrogli mizi, sem pa deželnemu glavarju že prej sporočil, da ne vem, kako bo to zame emocionalno in da ne morem za nič garantirati. Prizadelo me je, ko sem tam pripovedoval in ob koncu sem si želel, da bi se policija opravičila. Z vso resnostjo se je gospod Platzer pri meni opravičil, kar sem vzel na znanje. Tudi gospod Taschek, ki je vodil poseg pri Peršmanu, me je poklical in se je opravičil. To pa ne pomeni, da vzamem na znanje potek policijske akcije. Zame osebno je to prvi korak. Pričakoval pa bi, da bi se opravičilo zvečer v televiziji izreklo tudi prirediteljem in predvsem Peršmanovemu muzeju. 

Tako je in zato je to še bolj boleče, ne samo zame, tudi za druge potomce. S spominskimi prireditvami, ki sem jih prirejal za potomce, smo v družini začeli predelovati travme. Zdelo se mi je, da smo se začeli zavedati pomena dogodkov, da žrtve pri Peršmanu niso bile zaman, saj so prispevale k demokraciji in državni pogodbi. Žal je incident vse to uničil – strahovi in občutek manjvrednosti so se pri potomcih vrnili. Šele kot župan sem začel govoriti o tem, da sem potomec. Zdaj pa je skoraj vse spominsko delo znotraj potomcev uničeno, kar je neizmerna škoda.

Stik do preživelih sestričen in bratrancev je bil zelo intenziven, že kot otrok sem obiskoval Nančijo, ki je živela pri Peršmanu. Moj oče je bil edini, ki je iz starejše generacije preživel, ker ni bil tukaj, temu primerno so ga vsi častili. Po vojni bi bil skoraj umorjen, ta usoda je doletela strica Antona, ki se je vrnil z vojske, medtem ko sta dva druga strica s Peršmanove domačije padla. Zanimivo je bilo, da očeta niso vabili na osrednje spominske prireditve pri Peršmanu. Nikdar ni bilo profesionalno poskrbljeno za potomce in preživele, pri Slovencih nekako nezaželeni, za Nemce so bili »čuši«. Moja sestrična Nanči je morala še živeti v hiši, ko je tam bil že odprt muzej. In vedno so jo obiskovalci muzeja spraševali, kako je takrat bilo. Predstavljajte si, kako hudo je to za človeka, ki je tak poboj preživel. Še danes sem zelo žalosten, če pomislim na to. To so seveda rane in zgodbe, ki do danes močno vplivajo na družino. Oče je vedno poudarjal, da zaradi poboja ne smemo sovražiti vseh nemško govorečih – zavzemal se je za sožitje in s harmoniko igral tako med Slovenci kot med Nemci. Njegova drža me je oblikovala; odločil sem se za civilno službo, proti vojakom. In morda sem tudi zaradi drže očeta postal človek in politik dialoga, in ne konflikta. 

Ministrico sem prosil, naj avstrijsko sodstvo omogoči postopek, ki bo sodno zaključil ta pokol in končno prinesel jasno obsodbo – to je Avstrija dolžna žrtvam in potomcem. Do zdaj do obsodbe ni prišlo, ker med pripadniki policijske enote ni bilo mogoče dokazati individualne krivde, kar nekateri danes izkoriščajo za širjenje laži, da so bili storilci partizani. Obsodba bi bila tudi možna podlaga, da lahko nastopamo proti tistim, ki želijo tukaj resnico obrniti. Res je, da je bilo na dan pokola med 150 in 200 partizanov v bližini, a so se umaknili, družina pa je ostala izpostavljena policistom, ki so izvedli ta poboj. Kar nas potomce tudi bremeni, je, da takoj po pokolu nihče ni šel gledat tja, če še kdo živi ali so vsi umrli. Šele župnik Zechner je poskrbel, da so umorjene pokopali v Železni Kapli. Človek se pač sprašuje, zakaj nihče ni prišel na pomoč. Pomembno je, da te zgodbe enkrat za vselej razčistimo in da odpor koroških Slovencev razumemo v pravem kontekstu – kot boj ljudi, katerih družine so bile žrtve nacizma, bili so iz katoliških družin in se niso bojevali za nekakšen komunizem. Zame je važno, da na ta odpor koroških Slovencev in partizanov tukaj na Koroškem diferencirano gledamo in da tega ne mešamo z dogajanjem v Jugoslaviji.

Takšne izjave samo še otežkočajo raziskavo, zakaj je prišlo do tega policijskega posega. Sam sem bil po posegu na taboru in nisem srečal kakšnih skrajnežev. Če se mladi, ne glede na kateri politični strani, politično izobražujejo na takem kampu, npr. kar se tiče vprašanja boja proti fašizmu in proti nacizmu, potem ne vem, zakaj naj bi bilo to nekaj ekstremističnega. Želim si, da bi se mladi še bolj politično angažirali. Če so mladi malo bolj revolucionarni, to ni kaj slabega. To smo bili tudi mi in to je dobro. To, kar pa me izredno moti, je, da se zdaj na hrbtu Peršmanovega muzeja, žrtev in in nas potomcev odvija nek ideološki boj med levo in desno stranjo. To je tudi zelo boleče in že večkrat sem izjavil, da si tega žrtve niso zaslužile. Odklanjam pa vsak ekstremizem. Peršmanov muzej je bil in naj bo kraj, ki opozarja, kaj se lahko zgodi, če skrajneži pridejo na oblast. 

Z vsebino plakata se ne morem strinjati, ker ne odgovarja mojemu mišljenju in načinu političnega delovanja. Tak plakat je seveda moteč, a to ne more biti vzrok za to, da naredimo iz žrtev storilce. Tudi društvo Muzej Peršman je pismeno opozorilo, da naj se tam ne obešajo takšni transparenti, je pač bilo tako. Niti malo pa to ne spremeni dejstva, kaj se je dogajalo pri posegu policije. Seveda pa je tak plakat lep povod, da nas lahko potem kritizirajo tisti, ki nam itak nočejo nič dobrega. 

S to izjavo je dejansko sprožil nerazumevanje med ljudmi, ki so bili solidarni z nami in se niso strinjali s tem, kar se je dogajalo pri Peršmanu. Ta izjava ni bila sorazmerna. Ortstafelšturm, tedaj je bila celotna deželna politika in uprava proti slovenski manjšini, in to ne en dan, ampak vseskozi. Če smo zadnjih 15 let gradili mostove in omogočili, da se situacija izboljšuje, potem take izjave vse uničijo. Predstavnik Slovenije gre nazaj v Slovenijo, mi pa živimo tukaj in smo vsak dan soočeni s sožitjem po naših občinah. To je povzročilo več škode, kot pa nam je morda želel s tem pomagati. 

Ker je Farant eden redkih kmečkih praznikov na Koroškem, ki zrcali našo južnokoroško dušo. Kjer oba jezika, obe kulturi in čezmejnost dejansko živijo. In to je tudi temelj, da je to takšna uspešnica. Farant je praznik srečanja, pa tudi praznik kmetic in kmetov, ki jih je na žalost vedno manj. To čutimo tudi pri stojnicah, vedno manj kmetov je, ki razstavljajo. Ampak tembolj je pomembno, da to posebej pokažemo. Farant je tudi dobra možnost za reklamo za kmete. 

Če bo zdravje dopuščalo, bom še enkrat nastopil. Za to je velik razlog. Mi smo ravno zdaj nekje v najbolj intenzivni fazi načrtovanja protipoplavnih gradenj v občini. Leta 2023 smo doživeli, kako hitro lahko pride do tega, da bi večji del občine doletela masivna škoda. Nujno so potrebni ukrepi, izhajam iz tega, da bomo pri Globaškem potoku v naslednjem letu šli že v naslednjo fazo izgradnje. Samo dejstvo, da ljudi zaščitimo, mi daje motivacijo, da nadaljujem. Takšen projekt, ki stane več kot 10 milijonov evrov, zahteva ogromno energije, ogromno znanja, ki sem si ga zdaj pridobil, seveda tudi mreženje do odgovornih, in zato sem se tudi odločil, da želim ta projekt zaključiti.