90-letnica Urške Ošina: »Najraje sem doma«

»Babica sem devetim vnukinjam in vnukom, prababica pa desetim pravnukinjam in pravnukom. Za rojstni dan si želim edino zdravje, da bi še lahko uživala v njihovi družbi. Najbolj srečna sem, ko pridemo vsi skupaj.« Čila in vitalna Ošinova mama, ki bi ji človek pripisal kvečjemu 80 let, je malo pred mojim obiskom še izkopavala krompir.

Urška Bučovnik se je leta 1935 v Lepeni rodila pri Maliju, staršema Mariji in Leopoldu se je v zakonu rodilo osem deklic in en fant. »Moje šolanje med 2. svetovno  vojno je bilo bolj borno, včasih sem šla v šolo, še večkrat pa sem morala pasti živino in pomagati doma, tako da nemško le borno znam. Okoli 35 hektarjev gozda in zemlje smo imeli pri Maliju, oče je bil invalid iz prvega žolta, večina posesti je bila v strmini, delo pa težko,« pove Urška. Sin Tomi Ošina pripomni, da zna »mama ravno dovolj nemško, da nam je ne more nihče ukrasti«. O letih med anšlusom in koncem 2. svetovne vojne Urška pravi, da jih je »preživela v strahu«. »Vse sorte je bilo, k Maliju so enkrat prišli Nemci, drugič partizani. Izvedeli smo, da smo na spisku za pregon in že začeli pripravljati torbe in kovčke za naše potrebščine, a nismo bili pregnani, rajtam, da nas je bilo preveč otrok pri hiši. Tedaj sem doživela tak strah, da ga še danes čutim v kosteh.« Malijeva domačija v Lepeni je danes last Uršulinega nečaka, otroka njenega brata Roka. Žive so še štiri Urškine sestre Neži, Leni, Rozi in Lucija, ki bo leta 2026 praznovala 90-letnico. 

Po vojni je Urška tri leta kot dekla preživela pri Kukežu v Koprivni, »da bi malo zaslužila«. »Nato sem spet stanovala doma pri Maliju in za zaslužek sezonsko delala na polju in v gozdu. Kmalu zatem sva leta 1957 z Johijem Ošino, ki je bil Malijev sosed in moj bratranec, dobila Tomija. Poznala sva se že od malih nog, potem pa sva se tako zaljubila, da naju niso mogli več spraviti narazen. Poročena še nisva bila, tako da si domov nisem upala in sem pol leta stanovala pri Šertevu v soseščini. Nato sem se preselila k Johijevi družini k Bajdlnu, kmalu zatem sva se tudi poročila.« A na žalost sreča Urške in otrok v zakonu ni trajala dolgo, pa ne zato, ker se zakonca ne bi razumela med sabo. 

Urški je bilo v zakonu s Johijem Ošino, v katerem sta se poleg Tomija rodili še hčerki Matilda in Urši, namenjenih deset let sreče, saj se je mož leta 1967 smrtno ponesrečil s traktorjem. Z enega dne na drugega je Urška ostala sama s tremi otroki, najmlajša hči Urši je imela komaj pol leta. »Težek in čuden čas je bil to, a s pomočjo tašče, ki mi je bila zelo v oporo, pa tudi boga sem se uspela spet postaviti na noge. Bivši župan Josef Lubas mi je v Železni Kapli ponudil delo in stanovanje, a nisem hotela sprejeti. Od Bajdlna sem s tremi otroki odšla v Goriče v občini Žitara vas, kjer je v stari kmečki hiši stanovala moja teta. Hotela sem zidati na novo, teta je posest prepisala name, jaz pa sem jo negovala do 1994, ko je umrla. Štiri leta sem zidala hišo. Ni bilo lahko cimprati, saj nisem imela ne redne službe ne denarja, a danes v prav tej hiši srečno živim s Tomijem in ljubečo snaho Marijo. Hišo sem postavila z denarjem iz zavarovanja pokojnega moža, pa tudi s tem, kar sem zaslužila s sezonskim delom. Štiri leta in še potem sem vsak šiling vložila v opremo hiše, najraje sem namreč doma.«