»Svoje delo vedno opravim tako, da lahko mirno spim«

Ko se pripelješ na domačijo Mariana Trießnika v Podjerberku, v garaži najprej opaziš traktor brez zadnjih koles. Ne, Marian ni mehanik – je električar. A kljub temu po službi v zadnjih dneh popravlja enega od svojih treh traktorjev.

Za električarja se je izučil pri podjetju Stroj v Šentilju, kjer je leta 1989 začel kot 15-letni deček, se tam izučil in ostal do leta 1995. Vmes je preizkusil še druge poklice, tudi pri tesarskem podjetju Gasser. Pred tem je Trießnik obiskoval ljudsko šolo v Škofičah, nato glavno šolo v Vetrinju in še eno leto politehnike. 

Njegov oče Hanzi je bil zidar iz Vognjega Polja pri Baškem jezeru. S prvo ženo in otroki je živel v Dobu pri Logi vasi, po ženini smrti pa se je poročil s tedaj 45-letno Mici Nočnik, ki je živela v zaselku pod Jerberkom. V tem zakonu se je kot edini sin rodil Marian.

»Mama ni imela nič, šele oče je kupil traktor,« pripoveduje Trießnik. Hiša takrat še ni imela tekoče vode, mama pa je za preživetje vsak dan prislužila s 15 litri mleka. Oče Hanzi je umrl leta 1998, star 84 let. »Delal je do zadnjega dne,« se ga spominja sin. Po njegovi smrti je Marian ob službi prevzel odgovornost za domačijo: uredil je stroje, kupil traktor in skrbel za polja.

Pri Lipijih so na poljih in okoli hiše pridelovali razne poljščine za lastne potrebe. Kmetija ima z gozdom v strminah Jerberka nekaj manj kot 12 hektarjev. V hlevu so imeli do deset krav, kasneje pa je mama vztrajala, da ostane vsaj ena. Zadnjo kravo so oddali, ko je Marian uredil novo ogrevanje. »Najprej je mamo še bilo strah, kaj bo brez krave, potem pa je imela veselje s 'futranjem' kurjave,« se nasmehne. Mama Mici je umrla leta 2016 v 88. letu starosti. Od tedaj Marian živi sam v hiši pod Jerberkom.

Slovenščina je pod Jerberkom skoraj izumrla, ugotavlja Trießnik, še posebej pa ga boli, da je izginilo domače narečje. »Pismeno slovenščino se lahko naučiš, izgubljenega narečja pa ne more nihče več vrniti.«

Kot otrok je staršem pogosto odgovarjal v nemščini. Slovenščino je imel le v ljudski šoli, v glavni šoli pa zaradi poznih ur pouka in težav s prevozom ni več obiskoval. Danes mu zato pogosto zmanjka besedišča. Posebej pogreša nekdanjo Zadrugo v Škofičah – tam je dobil vse, kar je potreboval za kmetijo, tam so stiskali mošt in tam se je srečeval z drugimi Slovenci. »Bil je komunikacijski center, kjer si se lahko pogovarjal o vsakdanjih stvareh.« Slovenščino mu danes v hišo prinašajo časopisi.

Na vprašanje, ali ga delo po več kot 40 letih še vedno veseli, takoj odgovori: »Delo je super.« Za računalnikom si sebe ne predstavlja, saj hoče imeti nekaj v rokah in na koncu dneva videti opravljeno delo. Lastne firme ni nikoli želel ustanoviti, ker ga gospodarska plat podjetništva ne zanima.

Pri podjetju Kropiunik dela skoraj vse, razen fotovoltaike. Doživel je rast podjetja – začel je delati s šefom, sedež podjetja je bil v garaži, danes pa je podjetje precej zraslo. 

Najraje ima manjše projekte, ki jih lahko dokonča sam ali z vajencem. Večina gradbišč je med Radišami in Beljakom, kar mu ustreza, saj se nerad daleč vozi. »Poznam milijon ljudi po celem Rožu in se rad z njimi pomenim,« pravi. Rad poklepeta tudi s pomočniki iz Slovenije, saj z njimi spet lahko govori slovensko. »Seveda me je že kdaj streslo,« prizna. »Še posebej nevarno je, ko si na lestvi.«

Sam bi raje delal po 10 ur na dan in imel petek prost za domačijo, mlajši pa raje končajo ob štirih in v petek delajo še 4 ure. Rad dela in si zlahka predstavlja, da bo električar še 15 let do upokojitve. Bolj kot samo delo ga bremeni okolica službe: npr. naročniki, ki pravijo, da je delo predrago in načrtovalci z nerealnimi zahtevami ali tisti, ki pravijo, da je internet pokazal drugačno rešitev. »Moje delo vedno opravim tako, da lahko mirno spim.« Takim, ki bi raje delali po tem, kako jim svetuje internet, pa reče, naj kar internet priklopi elektriko, se nasmehne.

Najlepši hobi mu je delo v gozdu in na domačiji. Rad se z motorjem zapelje po Koroškem, na Tirolsko ali v Slovenijo. Da bi se kdaj udeležil daljšega potovanja, si ne more predstavljati. Pozimi vsak teden smuča, rad hodi v gore ali pomaga prijateljem pri raznih opravilih. Od leta 1993 je član gasilcev v Šentilju, pobratenih z Mengšem – danes pa opaža, da gasilci v Šentilju ne znajo več slovensko. Zato se domači gasilci s člani pobratenega gasilskega društva pogovarjajo v angleščini. 

Marian Trießnik rad obiskuje kulturne prireditve po vsej Koroški. »Na Obirskem imam zelo dobre prijatelje in me mnogi poznajo,« pove. Nazadnje je bil na Farantu in na koncertu pri Cingelcu na Trati, vsako leto pa obišče tudi pliberški jormak: »Tam je vedno lepo.« In če ga letos na jormaku srečate – kar pogumno vprašajte, ali je svoj traktor že popravil.