Benjamin »Bini« Guttmann je član izvršnega odbora WJC (World Jewish Congress). Dve leti je predsedoval študentski organizaciji JÖH (Jüdische österreichische Hochschüler:innen). Kasneje je postal predsednik EUJS (European Union of Jewish Students), ki je krovna organizacija 34 nacionalnih judovskih študentskih organizacij v Evropi. Guttmann je študiral politologijo in pravo na Dunaju. Pogovor o aktivističnem delu, antisemitizmu in skrajnem desničarstvu v gibanju proti covid-ukrepom in prijavi Herberta Kickla s strani JÖH, EUJS in BJVN (Bund jüdischer Verfolgter des Naziregimes) zaradi suma kršitve zakona o oživljanju nacistične ideologije (Verbotsgesetz).

Dve leti ste bili predsednik JÖH, potem ste predsedovali EUJS in danes ste član izvršnega odbora WJC. Zakaj ste se začeli aktivistično udejstvovati?

Kot otrok sem na Dunaju doraščal v zelo judovskem okolju. Igral sem nogomet v judovskem nogometnem klubu Maccabi Wien, bil sem član socialistično-sionistične mladinske organizacije Hashomer Hatzair in v višji stopnji sem obiskoval judovsko šolo. Socialni aspekt in tudi kritičnost sta torej vedno bila del mojega judovstva. Potem pa sem pa postal star 18 let in naenkrat je ta mreža nekako razpadla. Ko smo nekateri študijski prijatelji in prijateljice organizirali protest proti spominjanju na novembrske progrome s strani FPÖ, smo spoznali, da nam manjka delo v organizacijah ter da na splošno primanjkuje mladega, političnega, judovskega glasu. Zato smo znova ustanovili JÖH. JÖH je bila prvič ustanovljena leta 1948, toda že zadnjih deset, petnajst let niso bili več aktivni oz. sploh prisotni. Pred petimi ali šestimi leti smo torej reanimirali JÖH in jo spremenili v politični glas.

JÖH je danes zelo vplivna organizacija v avstrijskem političnem diskurzu. Kako je ta močni mladi glas recipiran in kako se razlikuje recepcija v judovski skupnosti od splošnega (družbeno-) političnega diskurza?

Mislim, da se zunanja in notranja zaznava razlikujeta. Bilo je zelo težko priboriti si pozicijo, ki jo ima JÖH danes v avstrijski politični pokrajini. Sprva smo eksperimentirali in preverjali, kaj bi lahko vse storili. V judovski skupnosti so se mnogi veselili, da spet obstaja aktivna organizacija študentov in študentk. Toda nekaterim je bilo tudi neprijetno, da smo neodvisno izražali svoje politično mnenje. Enako se dogaja tudi v večji dimenziji pri EUJS. EUJS je sicer bolj etablirana organizacija in je zato v boljši poziciji, vendar kljub temu tudi v judovskem svetu mladih stališč pogosto ne jemljejo resno. Tudi v judovskih društvih je ta problem. Če se upošteva mnenje mladine, potem pogosto le za »mladinske tematike«. V mojem času pri EUJS in tudi zdaj pri WJC vztrajam, da v vsakem judovskem odboru sodeluje vsaj ena oseba, mlajša od 30 let. Aktualno so judovska društva zelo stara, zelo bela in zelo moška. Kot predsednik EUJS sem obiskoval društva po vsej Evropi in na večini eventov sem bil s približno 20 do 30 leti razlike najmlajša oseba.

Medgeneracijskost je važen aspekt mnogih manjšin, kar pa lahko povzroča tudi konflikte med generacijami, posebno v politični drži manjšine. Kako ocenjujete to dinamiko v judovski skupnosti?

Na splošno ne mislim, da bi bilo mnogo zadev, ki se tičejo le mladine oz. ki bi bile važne le mladini. Bistveno pa je, da so izkušnje mladih Judov in Judinj v Avstriji in Nemčiji zelo drugačne od izkušenj starejših. Generacije, ki danes večinoma sestavljajo odbore, so doraščale kratko po vojni. Za te generacije judovsko življenje v lastni deželi sploh ni bilo samoumevno. To je povzročilo, da so te osebe ogromno naredile, da so omogočale judovsko življenje v Evropi. Zaradi tega boja se predstave, kaj naj bi bila pozicija judovskih občin, pogosto razlikujejo od predstav moje generacije. Mi smo sicer doraščali z antisemitizmom in s problemi, vendar tudi z večjo samoumevnostjo, da smo del evropske družbe. Zato so predstave mlajše generacije o tem, kako naj judovska občina reagira na politiko, od katerih političnih sil in strank se mora distancirati, s katerimi skupinami se mora solidarizirati itd., zelo drugačne. Točke, ki bi z mlajšimi odborniki in odbornicami prišle bolj v ospredje, bi bile intersekcionalnost, manjšinske alianse, feminizem itd. Tega svežega vetra trenutno malo primanjkuje.

Katere akcije in kampanje so vas kot aktivista zaznamovale?

 Ob začetku našega dela v JÖH smo odkrili antisemitska, rasistična in seksistična poročila in slike, ki jih je AG (Aktionsgemeinschaft) Jus, ki je študentska organizacija v bližini ÖV, objavila v facebook skupini »FV-Jus Männerkollektiv«. Odkrito rečeno me ta škandal tedaj sploh ni presenetil. V Avstriji se to na žalost vedno znova dogaja. Toda za nas kot JÖH je to bila važna zadeva, ker je šlo za velik pripetljaj v študentski politiki. Prvič smo večji javnosti lahko posredovali naše pozicije in mnenja. Ta izkušnja je organizacijo močno zaznamovala.

Nato smo organizirali celo vrsto akcij in demonstracij proti črno-modri vladi.

Uspešna prepoved BDS (bojkot, dezinvesticije in sankcije) na pobudo ÖH (Österreichische Hochschüler_innenschaft) je bila v Evropi edinstvena. BDS je antisemitsko gibanje, ki hoče bojkotirati Israel. Skupaj z drugimi skupinami smo v ÖH zato poskrbeli, da BDS na Dunaju nima prostora. V judovskih krogih v Evropi se je zaradi tega temi dalo več pozornosti.

Od pomladi 2020 ljudje demonstrirajo pod večinoma skrajno desnim vodstvom proti vladnim ukrepom zaradi pandemije. V tej zvezi pogosto uporabljajo skrajno desno retoriko, simbole in ideologijo. Kako vidite ta razvoj?

S temi razvoji se ukvarjam že dalj časa  – tudi izven aktivističnega konteksta. To gibanje sem opazoval od vsega začetka. Jasno je treba reči, da je to, kar se trenutno dogaja na spletu in posebno na avstrijskih cestah, največja desno-ekstremistična mobilizacija v času mojega življenja. Veliki deli politike in medijev so nastajanje tega gibanja v teku zadnjih dveh let bolj ali manj prespali. V zadnjih mesecih se je to začelo počasi spreminjati.

Nekateri mediji pravijo, da skrajni desničarji »infiltrirajo« demonstracije oz. gibanje. To ni res. Od leta 2020 naprej desničarske organizacije aktivno organizirajo te demonstracije in akcije ter formulirajo zahteve teh eventov. Pogosto slišiš zgodbo o »normalnem prebivalcu«, ki sodeluje pri teh demonstracijah. Res je, da niso vsi demonstranti in demonstrantke skrajni desničarji. Tega tudi nihče, ki se resno ukvarja z gibanjem, ne trdi. Ampak skupine ljudi, ki so na demonstracijah, druži na eni strani radikalno zavračanje znanosti, na drugi strani oklep antisemitizma, ki se med drugim izraža s teorijo zarote. Zgodba o »temni sili, ki tajno vleče nitke globalnega dogajanja« je antisemitska šifra. To sta ta dva elementa, ki se najdeta v različnih sodelujočih skupinah – od neonacistov do desničarskih ezoterikov. Politika in mediji bi se morali tega zavedati in ne nadaljevati zgodbe o »infiltraciji«. Zanemarjajo realni potencial nevarnosti – posebno za manjšinske skupnosti na Dunaju. IKG (Israelitische Kultusgemeinde Wien) zdaj skoraj vsako soboto razpošlje svarilo članom in članicam, da naj ne gredo iz hiše.

Kako si razlagate, da desničarski demonstranti primerjajo cepljenje s sistematičnim genocidom nad Judi med drugo svetovno vojno?

V bistvu tega ne moreš razložiti. Vseeno bom poskusil. Če gre kdo na demonstracijo z judovsko zvezdo na plašču, ker hoče s tem reči, da je »žrtev« ukrepov proti koroni, ta omalovažuje šoo in je antisemitski. V Nemčiji se zaradi takšnih dejanj zdaj lahko toži. V Avstriji teh možnosti nimamo. Mislim, da te primerjave predočajo, kako prisotni so deloma še antisemitski pogledi na svet, tudi pri ljudeh, ki se tega mogoče sploh ne zavedajo. Študije kažejo, da je tretjina Nemcev antisemitska. To ne pomeni, da ta tretjina antisemitsko ravna, ampak le, da ima antisemitska stališča. Domnevam, da je v Avstriji podobno. V zadnjih letih se je psihična ovira, da preideš od antisemitskih stališč do antisemitskih dejanj, močno znižala. Živimo v družbi, kjer stoji šoa oz. holokavst za najhujše, kar se je kdaj zgodilo. Toda antisemitska osnovna stališča so še vedno prisotna. Ta mešanica potem povzroči te grozne primerjave. Treba pa je dodati, da te primerjave večinoma ne prihajajo od ideološko utrjenih desničarjev, saj so za skrajneže Judje sovražniki.

JÖH, EUJS in BJVN so skupaj prijavili Herberta Kickla zaradi suma kršitve zakona o oživljanju nacistične ideologije (Verbotsgesetz). Kako je prišlo do prijave?

Herbert Kickl ima dolgo zgodbo z gibanjem proti pandemijskim ukrepom. Menim, da je Kickl eden od duhovnih netilcev nasilja in antisemitizma, ki jih aktualno redno vidimo na dunajskih cestah. Seveda ni edini. Vendar če on govori o koroni in če on mobilizira, je učinek ogromen, saj je tudi zvezni predsednik FPÖ. V kontekstu te mobilizacije je Kickl že večkrat namigoval na primerjave s šoo. Toda ko je 28. 12. 2021 v ZIB2, torej v eni  najvažnejših političnih oddaj, relativno odprto primerjal aktualno obvezno testiranje na šolah z dejanji nacionalsocialistov proti judovskim otrokom, je za nas bila rdeča črta prekoračena. Avstrija ima vsaj v teoriji precej stroge zakone proti omalovaževanju holokavsta in oživljanju nacistične ideologije. Odločili smo se, da se teh zakonov poslužimo. Hoteli smo opozoriti na to, kar se je tu ravno zgodilo in da je to ravnanje tudi kazenskopravno relevantno.

Kaj bi bil za vas idealen izid procesa?

Idealen izid bi bila obsodba Herberta Kickla in primerna kazen. On bi lahko potencialno prišel v zapor. Ne verjamem pa nujno, da bo to realen izid. Na eni strani ima Kickl parlamentarno imuniteto. To pomeni, da je treba razveljaviti njegovo imuniteto, da se lahko sploh izvede preiskavo proti njemu. Na drugi strani je situacija v Avstriji takšna, da se oživljanje nacistične ideologije teoretično strogo kaznuje, ampak praktično pogosto le zelo nemarno zasleduje. Takšna preiskava bi bila politično tudi precej kočljiva. Zato mislim, da so možnosti za obsodbo relativno majhne. Torej ne vem, kakšen bo konec. Vidimo pa, da je prijava že imela politični učinek. Nekaj dni je večina avstrijskih medijev poročala o tem, da Kickl vedno spet kaznivo agira, da omalovažuje šoo, da oživlja nacistično ideologijo. Vse to mora imeti vsaj politične posledice, če že nima pravnih.