Nikolaj Efendi je glasbenik, komponist za gledališče ter avtor. Komponira za razna gledališča kot so Theater in der Josefstadt, Burgtheater ali Theater Bielefeld. Efendi je izdal dve drami (»Die Stadt, die uns das Feuer nahm« in »Im Keller unter uns«). Kot glas world-punk banda »Roy de Roy« je bistveno zaznamoval manjšinsko pop kulturo v prvem desetletju tega stoletja. V sklopu solo kariere je že objavil tri albume – »The red wine conspiracy«, »temper« in »vulgo«. Decembra bo izšla njegova nova plošča »Dovolj«. »Dovolj« je prepleten z elektronskimi in akustičnimi elementi, iz kluba in kiča, to so glasbene zgodbe. Pesmi obravnavajo medčloveške, manjšinske, umetniške teme na sodoben način in te vabijo, da poješ zraven. Pogovor o novi plošči, umetniškem delu in medčloveških odnosih.

Vaš četrti album se imenuje »Dovolj«. Zakaj ste se odločili za ta naslov?

Nikolaj Efendi: Dolgo sem premišljeval o naslovu. Hotel sem povezati svojo glasbeno preteklost – torej čas pred desetimi leti, ko sem igral z Royi – s sedanjostjo. Royi smo uporabljali besedo »dovolj« v bojevitem smislu – zdaj je dovolj. Zdaj, ko sem starejši, pa opazujem, kako težavno je za ljudi najti vrednoto v samem sebi. Imajo občutek, da morajo ves čas delati in se pretvarjati, ne da bi spoznali, da zadoščajo. Posebno v času lockdowna sem spoznal, kako malo v bistvu potrebujemo in v kakšni meri družbeni pritisk v konzumacijo zaznamuje naše življenje. Ni se treba definirati preko po­klica, preko lastne produkcijske sile. Naše materialne dobrine je treba razdeliti in sami se moramo zavedati, da je dovolj biti to, kar smo. 

Tematsko se album giblje med utopijo in distopijo, torej z nekakšnim občutkom brezupa. Od kod so prišli ti impulzi?

Album je nastal v času pandemije, ponoči, ko je moj dojenček spal. Svet je stal. Za umetnike in umetnice je bil to težaven čas. Vsi moji koncerti so bili odpovedani in nisem vedel, kdaj bom spet lahko nastopal. Moj prejšnji album se je razblinil v temi. Izšel je pozimi in od marca naprej je bilo vse zaprto. Ob začetku tega obdobja sem bil kreativno zelo zaprt. Mogoče sta bila moj sin ali pa situacija, ki me je silila k temu, da se osredotočim na tisto, kar mi je najbolj važno, razlog za željo, da v temnem času napišem svetel album. Seveda so solze v mojih pljučih vedno prisotne in to se tudi sliši, ampak agresivnost me ni zanimala. Spoznal sem, da sem osebno v dobrem stanju, tako kot že leta ne. Hotel sem napisati album, ki nasprotuje obupu. Ni nam treba obupavati. Ko bomo pristali na drugi strani pandemije, se bo vse spremenilo, a to ne pomeni, da se bo vse po­slabšalo. Mogoče je to tudi sprememba, ki jo potrebujemo – v družbi, v glasbi. 

V mnogih pesmih nastopa lirični jaz, ki pripoveduje v prvi osebi. Koliko je ta lik avtobiografski in koliko fiktiven?

Vedno začnem s fikcijo, ampak potem sem vedno znova presenečen, ker se sam najdem v besedilu. Rad se lotevam tem, ki so tudi zame težavne v vsakdanu – kako govoriti s prijatelji in prijateljicami, kako ravnati z občutki itd. Pri pisanju se hočem tudi učiti, kako se lahko ravna s takšnimi situacijami. Rad bi odkril nove možnosti. Seveda pa v pesmi pricurljajo tudi želje in poželenja, ki me spremljajo skozi življenje. Moto albuma je tudi bil, kako bi laže in bolje delovali kot družba, če bi bolj odkrito komunicirali. Koliko boljši bi bili naši odnosi, če bi bili manj trmasti in sramežljivi. 

Album »Dovolj« je popolnoma slovenski. Prejšnji albumi so vsebovali tudi pesmi v nemščini in angleščini. Zakaj ste se odločili za slovenščino?

Ob začetku pisanja sem bil zelo pesimističen in menil sem, da leta dolgo ne bom več nastopal. Mislil sem, da je itak vseeno. Pisal in pel sem tako ali tako in če to doma delam, potem to rajši storim v slovenščini. Istočasno sem enostavno spet hotel napisati več slovenskega materiala. Mislim, da mi kot manjšina potrebujemo novo umetnost v materinščini. Vseeno, kje igram, pri koncertih so mi slovenske pesmi vedno najpomembnejše in se najbolj veselim, če jih igram.

Glasbeno se giblje »Dovolj« med trip-hopom, popom in jugoslovanskimi sentimentalnimi »šlagerji« Kako ocenjujete svoj glasbeni razvoj?

Te pesmi so kompozicije, ki se jih lahko igra na akustični kitari. Vrnil sem se bolj k stilu prvega in drugega albuma, torej bolj k logiki pesmopisca, ki pripoveduje zgodbe. Izziv pa je bil, da nisem mogel vaditi pesmi z bandom. Pri svojem gledališkem delu sem se intenzivno ukvarjal s sintetizatorjem. Posnel sem torej vse elektronsko. Spoznal sem, da mi je to všeč. V glasbeni sceni je trend, da komponiraš pesmi, ki jih lahko igraš sam in z velikim bandom. Tako sem zasnoval tudi ta album. Esenca je majhna kompozicija, ki bazira na elektronskih zvokih. Vsak elektronski zvok ima akustičen pendant. Ta dva elementa pa delujeta kot en instrument. Pri tem sta mi posebno pomagala Lan Sticker in Bernhard Scheiblauer. 

O jugoslovanskih sentimentalnih pesmih pa to: vedno sem  imel nagnjenost in pogum za kič. Kot najstnik sem na koncertih užival trdo glasbo, iskal to energijo, doma pa sem pel te stare, sentimentalne pesmi. Pri snemanju novega albuma sem ta užitek spet občutil. 

Pesem »Tema in gozd« prikliče transg­eneracijske teme ter partizansko tematiko. Kaj vas je navdihnilo?

V tej pesmi sem se hotel ukvarjati s tem, kaj so nam starejše generacije zapustile in kaj bi rad, da bi moj sin podedoval. To seveda ne v finančnem smislu, temveč na primer glede tega, kako se govori o čustvih. Vem, da sam nosim težak kovček. V svoji vlogi kot oče želim biti nekdo, s komer lahko moj sin govori o težavnih zadevah. Hočem biti odkrit, tudi glede tega, kaj sem sam doživel in kakšne napake sem tudi naredil. Mislim, da je treba pri vzgoji otrok odkrito obdelati tudi temne teme. Več izgubimo, če ne govorimo o tem. 

Aktivni ste tudi kot komponist za gledališča – npr. za Theater in der Josefstadt ali za Burgtheater. V čem se razlikujeta delo za gledališče in delo za lastne albume?

Zelo uživam v tem, da lahko delam na obeh področjih. Komponiram za igro kot bi komponiral album. Ustvarjam zvok, ki je specifičen za to produkcijo. Sem lahko zelo pogumen in inovativen, ker sodelujem z režiserko ali režiserjem in ustvarjam glasbo za besedilo. Pri gledališkem delu nisem jaz v ospredju in to mi je zelo všeč. Lahko stopim korak nazaj in si ogledam umetnost iz različnih zornih kotov. Glasba je pomemben del gledališča, a deluje samo v kombinaciji z ostalimi elementi. Res lepo je videti, kaj nastane iz vsega tega, kaj zmore umetnost in kako se to pri gledališču ceni. 

Pri lastni glasbi obstaja veliko večji pritisk. Če ne pišem pesmi, ne bom nastopal. Tudi v svoji funkciji kot pevec sem vedno glas ekipe v trenutku nastopa. Zato mi je pri glasbi v živo tudi besedilo tako pomembno. To je moj fokus in iz tega črpam energijo. 

Sodelovali ste s številnimi režiserji in režiserkami – letos npr. s Christino Gegenbauer (»Nachts«) in z Dominicom Oleyom (»Der große Diktator«). Katere produkcije so bile za vas posebno izzivalne?

Že večkrat sem komponiral za igre Mateje Koležnik. To je bila zame najboljša šola. Ona je odlična umetnica, prava korifeja. Kot mladega glasbenika me je dobro vodila pri delu na teh velikih odrih. Moral sem se zelo hitro in zelo veliko naučiti. 

Na Akademietheatru na Dunaju sem zdaj sodeloval z režiserjem Itayem Tiranom, ki je uprizoril igro »Moskitos«. Na to sem zelo ponosen. S Christino Gegenbauer pa zdaj sodelujem večinoma v Nemčiji. Pri tako mladih režiserkah in režiserjih je prednost, da delajo z novimi, pogosto bolj eksperimentalnimi besedili. To te tudi sili iz cone udobja.

Kaj načrtujete v prihodnjem času?

2. decembra nastopam z večjo zasedbo v Kammerlichtspiele v Celovcu, kjer bom tudi predstavil CD, 31. januarja pa v Radiokulturhausu na Dunaju. Na to se že zelo veselim. Nameravam velikokrat nastopati, toda ne več tako kot v mlajših letih, ko sem bil brez pavze na turah. Pri tem albumu mi je tudi zelo važno, da najdem prave prostore za nastope. V gledališču sem se naučil, da je atmosfera, če jo uporabiš kot instrument, lahko zelo učinkovita. V časih, ko konzumiramo umetnost večinoma prek spleta, je lepo, če najdemo užitek v živo in izumimo nov okvir za stvari, ki nas nagovorijo na emocionalni rav­ni.