Ute Liepold je režiserka, dramatičarka in vodja gledališča »Wolkenflug«. Študirala je germanistiko in filozofijo. Njeni delovni težišči sta feminizem in gender-teorija. Kot režiserka je Liepold že inscenirala v mestnem gledališču Celovec, v nacionalnem gledališču Oldenburg in v državnem gledališču Predarlske. S »Theater Wolkeflug« nastopa po vsej Koroški. Toda predstave le redko vidimo v navadnih gledaliških prostorih. Liepold igre namreč inscenira v cerkvah, muzejih, amfiteatrih itd. Publicirala je tudi že številna znanstvena in gledališka besedila. Liepold je tudi ustanoviteljica in predsednica društva »Visible«. Pogovor o gledališču, feminističnih strategijah in raznih projektih.
Ste režiserka, dramatičarka in vodja gledališča »Wolkenflug«. Kaj vas je privedlo do teatra?
Ute Liepold: Že kot otrok sem ljubila gledališče. S starši smo za božič vedno obiskovali Kornmarkttheater v Bregenzu. Ta svet gledališča mi je bil zelo všeč. Kot hči evangeličanskega pastorja sem seveda tudi sodelovala pri igrah o Jezusovem rojstvu. Bila sem Jožef, Marija, Herodes itd. Potem sem se med študijem germanistike in filozofije intenzivno ukvarjala z gledališkimi besedili nemške klasike in današnjega časa. Peter Turrini je tedaj ravno bil »škandalozen« avtor in Elfriede Jelinek je začela objavljati svoja dela. Na Dunaju sem ves čas obiskovala razna gledališča in nasplošno sem bila v sceni doma. Vendar sem bila vedno v vlogi konzumentke. Pravzaprav sem načrtovala, da bom delala na univerzi. Po nekaj poskusih kot svobodna lektorica in po ustanovitvi univerzitetne funkcije za gender enakopravnost, ki bi jo jaz lahko prevzela, sem spoznala, da univerza ni pravo delovno področje zame. Imela sem občutek, da ni dovolj blizu življenju. Začela sem dramatizirati besedila in delati projekte. Tako sem pristala v gledališču.
Okoli leta 2011 ste skupno z Berndom Liepoldom-Mosserjem ustanovili »Theater Wolkenflug«. Kako je gledališče nastalo?
»Theater Wolkenflug« sva z Berndom ustanovila, ker sva hotela samostojno agirati v branži. Prva igra »Blutorange mit Heiligenschein« je bila sestavljena iz besedil Josefa Winklerja. Iz njegove proze smo zgradili gledališki tekst. Cel projekt je potekal v Grebinjskem kloštru. Ustanovili smo organizacijo in vložili prošnjo za financiranje. Všeč nama je bilo delati na ta način in zato sva kar nadaljevala. Toda potem sva se z Berndom odločila, da bova poklicno šla vsak svojo pot. Ta odločitev je imela med drugim organizatorične razloge – kot režijska ekipa npr. le zasluži plačo ene osebe. Koroška je tudi majhna in ni neskončno veliko naročil. Bernd se je potem osredotočil na inscenacije v obmejnih državah in na Dunaju. Od leta 2013 naprej torej sama vodim »Theater Wolkenflug«.
Tudi interdisciplinarnost je važen aspekt dela teatra »Wolkenflug«. Kaj omogoča povezovanje več različnih umetniških in znanstvenih panog?
Ustreza mi, da se kot gledališčnica odprem tudi drugim oblikam spoznanja. Znanstvena besedila so zelo zanimiva. Kako sprejme publika takšna besedila? Kako lahko te vsebine posreduješ? S temi vprašanji se intenzivno ukvarjam. S celovško univerzo smo na primer sodelovali pri projektu »Das andere Land«. Igra se je razvila iz istoimenske razstave, ki sta jo kuratirala Christine Wetylinger-Grundnig in Bernd Liepold-Mosser. Na igro so vplivale slike, objekti in znanstvena besedila. Nastopi so potekali v prostorih koroškega muzeja moderne umetnosti (MMKK).
Sodelovali so tudi ljudje z univerze. Profesorja Klausa Schönbergerja, ki v svojem delu kritično obdeluje koncepte »ljudske kulture« in »domovine«, sem inscenirala v koroški noši. Sprva je bil malo skeptičen, potem pa se je začel s situacijo poigravati.
Vaša aktualna igra je »Am Ball– Wider erbliche Schwachsinnigkeit«, ki se ukvarja z dunajskim plesom akademikov. Kako ste se lotili projekta?
Lydia Haider, ki je avtorica besedila, je bila leta 2021 pisateljica mesta Celovec. Že dolgo sem velika ljubiteljica dela Lydie. Genialen se mi na primer zdi levi, feministični projekt »Burschenschaft Hysteria«, ki satirično obdela ritual bratovščin. Tudi njeno literaturo občudujem. Ona na zelo zanimiv način dela z jezikom. Mislila sem si torej, da je čas, da tudi koroška publika spozna njena dela. Igro sem inscenirala z dvema igralkama. V igri se potuje skozi prostore palače Hofburg. Vsaka scena se dogaja v enem prostoru in vsaka scena konča v nasilju – v pravem splatter scenariju. Ljudje se več ali manj raztopijo v materijo. To so namenoma pretirane grozovitosti. Meni se ta igra zdi zelo ironična, silna in tudi zabavna. V prvem trenutku le vidiš vso to okrutnost. V drugem trenutku pa zaznaš, da v bistvu ni osebe, ki aktivno uničuje. To uničevanje se enostavno zgodi. Ta neumna družba, ki vedno trdi, da genetsko prekaša vse ostale ljudi in da je bodočnost sveta, enostavno neha obstajati.
Kako je publika reagirala na igro?
Zame je pomembno, da se tudi takšne teme obdelujejo – čeprav so včasih nepriljubljene. To igro so videli številni mladi. Moja stalna publika, ki je bolj navajena antične drame, se je morala navaditi na kaj novega. Mnenja so bila deljena, nekateri so ljubili igro, drugi so bili zelo kritični zaradi nasilja v igri. Menili so, da se v Avstriji po holocaustu takšne igre ne sme narediti. Naj bi ne vračali milega za drago. Ti ljudje so igro razumeli kot neke vrste fantazijo maščevanja. Mislim, da je to velik nesporazum. Kadar se uporablja nasilje v umetnosti, se to hitro zgodi, posebno še, če je delo neke umetnice. Toda zame je ta igra izredno antifašistična in ravno ta pameten način, s katerim uporablja te brutalne slike, je zame velika prednost njenih tekstov.
Kakšen odnos je med gledališčem in politiko?
Mislim, da drug brez drugega sploh ne more obstajati. Vse je politično, tudi privatno. Tudi t. i. »nepolitični teater« je političen. »Nepolitični teater« publiko poskuša le prevarati. Pospešuje nekritičnost ljudi. Brez političnega aspekta v gledališču ničesar ni možno.
Študirali ste tudi feministično filozofijo. Kako vpletate feministične tematike v svoje igre?
Svojo disertacijo sem pisala o poststrukturalizmu. Brala sem dela poststrukturalističnih filozofov iz perspektive teorij filozofinje Judith Butler, ki je tedaj bila še precej neznana. Moj mentor je sploh ni poznal in je potem moral prebrati vse njene knjige. To je moja baza. Tudi danes se ukvarjam s sodobno literaturo s tega področja. Ta perspektiva moje delo zelo obogati. Z njo lahko tematike bolj diferencirano obdelaš in odkriješ zanimive aspekte, tudi izven projektov. Tudi danes je pozicija žensk v gledališču in na splošno v umetniških panogah še vedno slabša kot pozicija moških. Ljudje, ki z umetnostjo največ zaslužijo, so moški.
Moje strategije za feministično gledališče se začnejo že pri zasedbi. Pogosto sploh ne zaznaš, da je v gledaliških igrah še vedno več moških vlog kot ženskih. To je za nas normalnost. Zato na primer uprizarjam igre, pri katerih nastopajo le igralke. To za nas ni normalno in takoj je igra izrazito feministična. Čudno, a ne?
Včasih vlogam tudi enostavno ne pripišem spola. To sem npr. storila pri igri »Wir verkaufen immer«. Sprva so bile igralke precej iritirane. Toda potem smo fokus preusmerile od spola na lik in karakterizacija je zelo dobro funkcionirala. Konec koncev mislim, da tega označevanja s spoli ne smemo vzeti tako resno.
Ste ustanoviteljica in predsednica društva »Visible«, ki se zavzema za vidnost žensk v umetnosti, kulturi in družbi. Kaj so trenutne aktivnosti društva?
Dolgo sem se borila za ustanovitev takšnega društva. Podpiranje in sodelovanje umetnic je zame važen cilj. Končno je uspelo združiti ženske, postaviti finančna sredstva in ustanoviti društvo. Kuratirala sem tridnevni festival, ki naj bi potekal na različnih krajih v Celovcu. Toda potem je prišel lockdown in naenkrat je bilo treba vse preložiti na splet. Delale smo noč in dan, navsezadnje pa nam je uspelo in čez 72 ur smo streamale zbrane prispevke. Ljudje z vsega sveta so si ogledali prispevke – v Los Angelesu, Oslu, Parizu, Mumbaiju. Čez 1000 gledalcev in gledalk je bilo vsega skupaj. Ponosna sem, da nam je to uspelo.
Društvo tudi organizira tečaj na temo »Kako se združita gender in umetnost?«.
Trenutno delate na participativnem video-eseju »Fluid Identities«, ki se ukvarja z odnosom Koroščev in Korošic z deželo Koroško. Kako je ideja projekta nastala?
Pred prvim lockdownom sem načrtovala igro. Pri projektu »Das andere Land« sem med drugim postavila v ospredje starejše koroške literate, npr. Handkeja, Lipuša in Messnerja. Odločila sem se, da bom naredila nadaljevalni projekt o radikalni, mladi literaturi. Pri starejših si včasih dobil vtis, da obstaja skupina tistih, ki pišejo nemško, in skupina tistih, ki pišejo slovensko. Med njimi pa je razpoka.
Zanimalo me je, kako mladi pisatelji in pisateljice ravnajo z dvojezičnostjo. Moja teza je bila, da avtorji in avtorice danes uporabljajo jezika na bolj prost, fluiden način. Vprašala sem Dominika Srienca, ki je dober primer take vrste avtorjev, če bi hotel kuratirati ta projekt. Potem sem spoznala še Eleno Messner in sem bila zelo navdušena nad njenim pristopom. Povabila sem mnogo avtoric in avtorjev, da napišejo kratek blog. Iz teh tekstov naj bi nastala igra. Toda potem smo imeli prvi lockdown in kmalu drugega. Elena je prišla na idejo, da bi iz tekstov naredili knjigo. Tako je nastala knjiga »Abziehbilder – Odlepke«.
Ker ni bilo mogoče narediti igre iz besedil, sem potem povabila še druge, da bi pred kamero brali svoja besedila in naredili kratek performans. Ta snemanja so bila velik uspeh in odločila sem se, da bom s tem video esejem nadaljevala. Tudi zdaj še delam na projektu in me še vedno veseli. Aprila bomo nekaj posnetkov pokazali tudi na Novem trgu v Celovcu.
Kaj vam je s snemanj ostalo posebno v spominu?
Vsak posnetek je sestavljen iz branja in performansa. Posname se branje, potem se ga predvaja in ljudje naj improvizirajo ob lastnem besedilu. Scenska slika se sestavi iz kupov slame in slik Gerharda Maurerja. Feministično avtorico Gertraud Klemm smo snemali v dunajskem Klubu, spremljal pa jo je njen sin Lenny. Pri snemanju se je moral zaradi sence skriti za kup slame, dokler mu Gertraud ni dala iztočnice. Potem sta se igrala in finale performansa je bil, da ga je igraje trepljala po zadnjici. Gertraud se je potem smejala: »To bo gotovo naletelo na dober odziv! – Feministična adoptivna mati tepe afroavstrijskega sina po zadnjici!«. To je bilo zelo zabavno snemanje!
