Življenje za šipo – to ni več le realnost eksotičnih rib v akvarijih s peščenimi tli. V času pandemije lahko vstopimo v socialni svet le preko računalnika. Po ure bolščimo v ekran, negibno z ukrivljenim hrbtom govorimo z njim, s skrbno insceniranim ozadjem.
Dunaj Ingrid Brodnig je avstrijska publicistka in novinarka. Delala je pri revijah Falter in Profil. Težišče njenega avtorskega dela so digitalne tematike. Leta 2017 jo je Republika Avstrija imenovala za avstrijsko digitalno ambasadorko (Digital Champion) v Evropski uniji. Pogovor o koronakrizi, sovraštvu v internetu in digitalnem pouku.
Zaradi koronapandemije se je velik del našega življenja preselil v splet. Kako vpliva to na vsakdanjost in kakšne nevarnosti vsebuje?
Ingrid Brodnig: V korona-krizi postajajo tako pozitivne kot tudi negativne strani socialnih medijev vidne. Pozitivna je na primer solidarnost. Nastalo je mnogo skupin, npr. na facebooku, preko katerih si člani in članice med seboj pomagajo, se informirajo in izmenjavajo nasvete. Negativno pa je, da kroži mnogo neresničnih sporočil, npr. napačni nasveti za zdravje ali teorije o zarotah.
Na splošno je splet pridobil v zadnjem času na pomenu. Facebook je že po začetku korona- krize sporočil, da je posebej v deželah z močnim širjenjem virusa uporaba narasla za 50 odstotkov. Tudi Amazon mnogo prodaja. To pomeni: Čim manj možnosti imamo, da se izmenjavamo »offline«, tem pomembnejši postane splet. Vprašanje, ki se potem stavi, je, ali ljudje lahko s tem odgovorno ravnajo in ali veliki digitalni koncerni storijo dovolj, da nas ščitijo pred stvarmi kot neresničnimi sporočili.
Vaša prva knjiga »Der unsichtbare Mensch. Wie die Anonymität im Internet unsere Gesellschaft verändert« (Nevidni človek. Kako anonimnost v spletu spremeni našo družbo) je bila objavljena leta 2004. Kakšen vpliv ima anonimnost spleta na dejanja ljudi?
Razlikovati moramo med anonimnostjo in nevidnostjo. Anonimnost pomeni, da ne poznam imena mojega sovogovornika. Nevidnost pa se izraža v tem, da po spletu najpogosteje komuniciramo pisno. Vtipkamo naša sporočila. Pri tem pa odpadejo pomembni neverbalni signali kot npr. očesni stik. Obstaja teza tako imenovane »spletne sprostitve psihičnih zavor«.
Le-ta postulira, da je ravno ta nevidnost faktor, ki povzroča osornejše reakcije napram sovogorniku oz. sogovornici. Nevidni človek hitreje postane grob ali agresiven, če ne vidi reakcije drugega na svoje vedenje. Virtualna komunikacija se odvija drugače, kot komunikacija v realnem svetu. Na naše akcije in reakcije vplivajo drugi faktorji.
Skeptična sem glede tega, kako bi se temu izogibali. Pisna komunikacija je standard. Ne moremo pri vsak priložnosti uporabljati video-chata. Tudi uporaba emojijev ne nadomešča očesnega stika.
Kaj menite glede obveznega razkritja identitete v internetu?
Skeptična sem, ali bi okrnitev anonimnosti rešila problem neprijaznih komentarjev in sovražnega govora na medmrežju. Anonimnost ni edini vplivni faktor. Na socialnih medijih vidimo vsak dan, da ljudje tudi pod lastnim imenom pišejo stvari, zaradi katerih bi bilo možno vložiti tožbo. Ne obstaja le en razlog sam, iz katerega izvira problematika in ta averzija. Če bi anonimnost omejili, bi mnogim odvzeli možnost, da se anonimno udeležujejo. Ne bi bilo pa zagotovljeno, da bi se problem rešil oz. izboljšal.
Sedaj za komuniciranje pogosto posegamo po programih, kot so Zoom, Skype itd. Ti poskušajo pogovorno situacijo prevesti v virtualni prostor. To ima pogosto nezadovoljiv uspeh. – Kako lahko v današnji situaciji stopimo na drugačen način v stik?
To ni enostavno. V bistvu so video-konference trenutno res največji približek osebnega pogovora, ki jih imamo za množično uporabo. Kljub temu, da so video-konference zdaleč najboljše orodje, pa niso isto kot fizična izmenjava. Tehnik-filozof Sacasas je raziskoval te razlike. Na primer, da sicer vidiš telo, ampak samo omejen del. Ne moreš ocenitit celotne drže telesa. Tudi očesni stik je bolj nesiguren, ne vidiš namreč, ali te druga oseba ravnokar gleda ali pa nekaj drugega na ekranu. Mislim pa, da zdaj tudi vidimo, da je mnogokaj možno preko video-konferenc.
Pojavile so se kontroverze okoli koncernov kot npr. Zoom glede varnosti podatkov. Kako se da s tem ravnati?
Problem je, da je Zoom postal skrajno popularen, mdr. zato, ker je uporaba zelo enostavna. Zaradi te v sklopu koronakrize nastale popularnosti so program tudi natačneje pregledali in odkrili luknjo v varnosti. Nadalje Zoom tudi ni bil popolnoma odkrit glede kvalitete varnosti podatkov. To je povzročilo mnogo kritike. Obstajajo alternative, ki jih eksperti za varnost podatkov bolj priporočajo (npr. jitsi). Toda v mnogih primerih posameznik ne more odločati, kateri program šola, univerza, podjetje itd. uporablja. V takem primeru pa še vedno lahko spremeni standardne nastavitve in zaostri varnostne funkcije.
V času karantene se je pouk v šolah prestavil na učenje preko spleta. Tu se kaže, da mnogi dijaki nimajo po-
trebnih resurs (to so tehnične naprave, lastni prostor za učenje, pomoč s strani staršev itd.) za to situacijo. Kako se lahko tem dijakom in dijakinjam pomaga?
V bistvu obstajata dva velika iziva. Prvi je, da nima vsakdo potrebne tehniče aparature. Na primer nimata vsak dijak in dijakinja lastnega računalnika. To je že velika ovira. Nekatere družine sploh nimajo dostopa do spleta doma. Obstaja torej razpoka med tistimi, ki so zelo dobro opremeljeni in tistimi, ki niso. Nevarnost je, da so šolarji, ki nimajo dostopa do teh sredstev, zapostavljeni. Drugi je, da dobijo dijaki mnogo dela. V Nižji Avstriji so izvedli anketo med tisoči dijaki in dijakinjami. Rezultati so pokazali, da dijaki trpijo pod veliko količino dela. Nadalje so raziskave kazale, da je problem, če različni učitelji in učiteljice uporabljajo različne platforme. Nastopila je preobremenjitev šolarjev. Po času koronakrize imamo zdaj šanso, da šola evalvira ta čas in pogleda, kaj je in kaj ni uspelo ter česa se lahko naučimo iz tega časa. Švicarski učitelj Philippe Wampfler na Youtube objavlja videje, v katerih se bavi s poukom po spletu. Zbira primere dobre prakse in deli svoje izkušnje. Ta čas je tudi šansa za učitelje in učiteljice, da odkrijejo, za kaj se lahko uporabljajo digitalna sredstva in za kaj ne.
V vaši drugi knjigi »Hass im Netz. Was wir gegen Hetze, Mobbing und Lügen tun können« (Sovraštvo v medmrežju. Kaj lahko storimo proti hujskanju, mobingu in lažem). Kaj lahko mladnici storijo, če so izpostavljeni nasilju na spletu?
Najpomembnejše je, da vse dokumentiraš. Če te na primer nekdo užali ali ti zagrozi po spletu, naredi posnetek zaslona. Kajti lahko se zgodi, da druga oseba objavo zbriše in potem tega ne moreš več dokazati. Vedno je izziv, če prizadeti ne morejo dokazati, kaj se jim je dogodilo. Drugo je: Ne ostani sam ali sama. Dobro je, če poveš prijateljem ali prijateljicam ali tudi starejšim osebam, ki jim zaupaš, kaj se ti je »online« zgodilo. V največ primerih so ti prijatelji in prijateljice potem solidarni s prizadetim oz. prizadeto. Pomembno je čutiti, da ti drugi stojijo ob strani. Posebno pri mladincih je pomembno, da pride do civilnega poguma. Če se opazi, da se nekoga vedno spet zasmehuje, mora nekdo reci, da to ni vredu. Pogosto namreč pride do mobinga, če nihče ne spregovori.
