Stefan Boschitz spremlja mladince in ljudi, ki umirajo: Na koncu življenja obžalujejo, da si niso vzeli dovolj časa za ljubljene

Stefan Boschitz se je rodil pri Vazarju na Metlovi kot peti sin v družini s sedmimi otroki. »Tedaj je to bilo še pretežno dvojezično ozemlje,« pravi Boschitz. Po šoli se je izučil za polagalca keramičnih ploščic, nato je zamenjal poklic in postal trgovec. Delal je pri Zadrugi, potem je bil vodja prodaje tlakovcev v Sloveniji, stalno je bil na poti. Želel se je vrniti na Koroško in po vrnitvi je prevzel vodstvo prodaje v trgovinah Unser Lagerhaus na južnem Koroškem. Z ženo Janjo sta si v Mali vasi ustvarila dom in družino s tremi otroki, medtem imata že tri vnuke. Pred tremi leti se je Boschitz upokojil. Pripoveduje, da ima za seboj precej težek čas, zaradi pritiska in težav v službi je padel v burnout. Sledila je rehabilitacija, sam je potreboval precej pomoči. »Če ne bi imel ob sebi ljubeče žene in svoje družine, tega življenjskega obdobja ne bi preživel,« poudarja. V tem času je veliko razmišljal o smislu naše eksistence na tem svetu. »Sam sem v življenju imel precej sreče in odločil sem se, da želim družbi nekaj vrniti.« V dobi rehabilitacije je obiskoval tedenski krožek ljudi z burnoutom. Stefanu Boschitzu je polagoma šlo bolje in že po enem letu bi lahko ta srečanja opustil. »A voditeljica krožka me je prosila, da naj ostanem, in zdaj tja zahajam že štiri leta in pomagam drugim. S svojimi izkušnjami sem postal neke vrste motivacijski trener za osebe s podobnimi težavami,« pripoveduje. 

Po upokojitvi se je odločil, da bo še več svojega časa namenil soljudem. Šel je h koroškemu Karitas in se pozanimal, kako bi lahko pomagal kot prostovoljec. »Pripovedoval sem, da sva z ženo dolga leta negovala mojo taščo in njeno mamo, Šoštarjevo Rozko.« Priporočali so mu, da naj opravi tečaj in postane mobilni spremljevalec umirajočih. »Zanimalo me je, kako razmišlja človek, ki je v zadnji fazi svojega življenja, kaj bi storil drugače, ima vero ali je nima, ima kakšno upanje? To me je fasciniralo in opravil sem polletni tečaj.«

Stefan Boschitz medtem že nekaj časa obiskuje umirajoče ljudi v domovih za ostarele ali na oddelku za paliativno oskrbo. Ti ljudje točno vedo, da jim ostane le še pol leta, morda eno leto življenjskega časa. »Skoraj vsak se sprašuje, zakaj je v življenju toliko časa namenil delu in zanemarjal družino in otroke.« Od umirajočih ljudi, ki jih spremlja Stefan Boschitz, mu še nobeden ni rekel, da je zadovoljen s svojim življenjem. Omenja moža, ki je obžaloval, da je toliko časa preživel na nogometnem igrišču, namesto da bi počel kaj z družino. Mnogi trpijo, če imajo še odprte spore s svojci in prijatelji. »Večkrat nekako občutim, da jih nekaj muči. Če imam občutek, da si to želijo, umirajoče ljudi spodbujam, da naj še pred smrtjo rešijo odprte spore. Mislim, da potem laže zapustijo ta svet v večnost ali kamorkoli,« pove Boschitz. Stefan Boschitz trenutno oskrbuje tri osebe, ki umirajo. Mnogo je takih, ki so v zadnjih trenutkih življenja popolnoma osamljeni. Vsebina teh pogorov ostane tajna. Tudi sorodniki so zelo hvaležni, da še kdo obišče njihovega dedka, babico, mamo ali očeta na smrtni postelji, saj tudi ti nimajo vselej časa , predvsem pa moči, da bi hodili na paliativne oddelke, ker tega pač vsak človek ne prenese. Ali ti obiski ne terjajo preveč moči od Stefana Boschitza? »Moram priznati, da je kar naporno in včasih se moraš sam zaščititi, sploh če umira mlajši človek, ki ima še majhne otroke.« Precej moči pa mu daje trdna vera v boga. Pravi, da se sam zaradi tega ne boji smrti.

Stefan Boschitz pa ne pomaga le ljudem, ki so na koncu svoje življenjske poti. Vsak teden se vozi tudi v Celovec, kjer kot pomočnik pri popoldanski oskrbi spremlja otroke iz migrantskih družin. Med drugim pomaga pri reševanju domačih nalog. »To mi daje veliko moči, ker občutim, da naredim nekaj dobrega za našo bodočnost. Priseljence moramo vključiti v družbo.«

Pogovori z umirajočimi so imeli močan vpliv nanj. »Moja družina je zame najbolj pomembna. Če me danes pokličejo otroci, imam vedno čas zanje. Občudujem, kako dandanes tudi mnogi mladi očetje skrbijo za svoje otroke in si vzamejo več časa, to je povsem drugače, kot je bilo tedaj, ko sem doraščal jaz. Je pač čista neresnica, da je nekoč bilo vse bolje, kot je danes,« je prepričan Stefan Boschitz.