»Starša sta mislila, da nas peljejo v Dachau.«

Maria Michor: Stara sem bila deset let. Ravno sem si česala lase – pripravljala sem se za šolo. Pogledala sem skozi okno in videla, da hodijo esesovci s puškami na ramenih proti naši hiši. Mislila sem si: »Kaj hočejo ti pri nas?« Vstopili so v hišo, jaz pa sem šla v vežo, da bi izvedela, kaj se dogaja. Oče je govoril z njimi, mama se je že jokala. Rekli so: »Wir können nichts machen. Wir haben den Auftrag.« (Mi nič ne moremo storiti. To je naš nalog.) Oče je šel k sosedu, ki je bil župan. Rekel mu je: »Povej mi zdaj, kaj se dogaja. Saj jaz nič nisem storil.« Župan je trdil, da on ne ve ničesar. Rekel je, da ni vedel, da nas bodo deportirali. Nato so prišli sosedje in nam pomagali spakirati naše stvari. V zaboj smo spakirali tudi kruh in slanino. Oče je imel kovček, ker je večkrat obiskal brata, ki je živel v Pliberku. Tudi jaz sem imela majhen kovček za obiske pri stricu. Mama je spakirala nekaj oblek za nas, jaz pa sem dodala svojo punčko. Vsi so jokali in nihče ni vedel, kaj se dogaja. Potem so nas nacisti posedli v avto in nas peljali v Celovec.

Tam je stala velika baraka. Tisoč ljudi nas je bilo v njej. Ležali smo drug poleg drugega. Po tleh je bila raztresena slama in na tej slami smo spali. Vzeli so nam imena in postali smo številke, ki smo jih morali nositi na prsih. Mi smo bili dva dneva v taborišču v Žrelcu. Ne spomnim se natančno, kako smo preživeli ta čas – kaj smo jedli ali pili. 

Drugega dne smo šli peš od Žrelca na glavno železniško postajo. Esesovci so nas spremljali s puškami, kot da bi bili zločinci. Mama je nosila mojo sestro Lizi, oče pa je nosil Milko. Jaz sem nosila svoj kovček. Na železniški postaji so nas prignali k vagonu za živino. Bila sem tako utrujena, da so me starši morali dvigniti v vagon. Tudi v vagonu je bila slama po tleh. Mama je Milko, Lizi in mene polegla v kot. Slišala sem, kako so zaprli vrata vagona. Še danes se spomnim, kako glasno so vrata zaropotala. Potem sem zaspala. Vagon je bil poln ljudi. Nobenih stranišč ni bilo. Že za nas, otroke je bilo hudo, toda za starše je to morala biti katastrofa. Nista vedela, kam se peljemo. Starša sta mislila, da nas peljejo v Dachau.

Prispeli smo v taborišče v Erlangen. Odprli so vrata vagona. Dali so nam malo čaja. Potem smo morali prestopiti v drug vlak in peljali smo se tri postaje do Frauenauracha. Spet smo morali iti peš od kolodvora do taborišča. Mi smo imeli kovčke, drugi so nosili svoje reči v rjuhah. Zaboj nikoli ni prispel k nam. Ljudje so verjetno mislili, da smo kriminalci. Nacisti so imenovali sobe v barakah »enote«. V vsaki sobi je bilo dvajset ljudi, tri leta dolgo. Neka Smrtnikova deklica je bila tedaj z mano v isti sobi, stara je bila dve leti. Njen oče enkrat ni šel na apel. Naslednjega dne so ga prišli iskat in ga odpeljali v Dachau. Malo navrh je dekličina mati dobila pismo, v katerem je stalo, da je njen mož umrl. Mati je morala delati in je morala deklico puščati v sobi. Moja mama je delala v kuhinji in je potem pazila na deklico. Od teh dvajsetih ljudi danes živiva še jaz in tista Smrtnikova deklica. Tudi Gallobovi z Brnce so bili z nami v sobi, starša in trije otroci. Spali so na pogradih, spodaj starši, zgoraj otroci. Zraven njih je bila naša postelja. Zgoraj smo spale sestre, spodaj pa starši. Oče je pa moral potem delati pri gradnji cerkve v Mainzu. Po pol leta v taborišču smo lahko zaprosili za dovoljenje za začasni izstop iz taborišča.

Najhuje je bilo, če je bil alarm za zračni napad. Mesto Nürnberg, ki so ga pogosto bombardirali, je bilo blizu taborišča. Nismo imeli kleti. Morali smo se skriti v jamo, ki je bila pokrita samo z deskami in zemljo. Če je deževalo, je bilo vse mokro. Nekoč je padla bomba blizu nas in mislili smo, da nam bo vse padlo na glavo.

Bilo mi je trinajst let. V taborišču se nisem smela šolati. Zgubila sem ves šolski čas. Milka je bila stara pet let. Očetova sestrična iz Celovca je bila nacistka. Milko so vzeli iz taborišča in obiskovala je šolo v Celovcu. Ker so Celovec bombardirali, je teta drugega kolena peljala Milko v Lesno dolino, kjer je stric delal kot župnik. Tudi ta stric je bil z nami v Žrelcu, potem pa so ga premestili v Lesno dolino. Ena sestrična mame iz Bad Schaller­bacha v Gornji Avstriji, ki je bila tudi nacistka, je zaprosila za mojo vrnitev iz taborišča. Bila je učiteljica v osnovni šoli, kjer je bil drugi učni jezik angleščina. Maja sem prispela v Gornjo Avstrijo. Ta teta se je potem štiri mesece z mano učila, da sem lahko naredila sprejemni izpit za drugi razred osnovne šole.