Stalna pripravljenost človeka zelo izčrpa

Ob vstopu v hišo v Mohličah me v jedilnici za praznično pogrnjeno mizo, na invalidskem vozičku čaka Štefi, stara mama Romane in Marine Zablatnik. Brž ko se usedem, me Štefi vpraša: »Kaj misliš, koliko sem stara?« »Po mojem imate 92 let.« »89 let sem stara,« odvrne gospa z iskrivimi očmi. Njena hčerka Katherine najprej pogleda mene, nato pa še mamo: »Mama, 93 let si stara.« 

Do 87. leta je bila Štefi Rotim, v Mohličah rojena kot Štefi Povoden, organistka v domači cerkvi, upokojila se je kot sodelavka deželnega referata za begunce. V njem je po izbruhu vojne ob razpadu Jugoslavije deset let prevajala s »štirimi zaključenimi razredi ljudske šole v Mohličah, ki ji v šali rečemo kar mohliška univerza,« pove hčerka Katherine. Šest let je tega, odkar je Štefi zdravje začelo pešati. V Združenih državah Amerike (ZDA) leta 1956 rojena Katherine pravi, da je mama »hiperaktivna, prebrisana in bistra«. Štefi govori slovenski, hrvaški, nemški, angleški in španski jezik, njena nagajivost pa med drugim pride do izraza v komunikaciji z negovalkami. Z njimi namreč govori izključno v jeziku, ki ga ne razumejo. Recimo s Carmen, ki je iz romunskega Temišvara na dom Štefi, Katherine, Romane in Marine prispela septembra in govori nemško, stara mama komunicira samo v hrvaščini. 

Mlada organistka Štefi je imela ob ob koncu 2. svetovne vojne 15 let. »Do anšlusa smo doma govorili samo slovensko, nato pa do konca vojne samo še nemško,« opiše Štefi jezikovno situacijo v Mohličah svoje mladosti. Zgodbo o tem, kako sta se spoznala starša, pove hči Katherine, ki se je pred tremi leti upokojila kot profesorica zgodovine in angleškega jezika. »Moj pokojni oče Drago, klicali so ga Moča, je bil Hrvat iz Mostarja, kjer je igral za klub Zrinski. Na Koroško je z begunci iz Jugoslavije prišel maja 1945. Po koncu vojne je v bližini Mohlič vodil delavce v gozdu, po mleko so hodili k Povodnu na domačijo moje mame. Ta si je za partnerja želela glasbenika. Oče ni znal igrati kakega inštrumenta, bil je pa odličen nogometaš. Ko je na neki tekmi za Austrio Klagenfurt zabil gol, je v časopisu pisalo, da je Moča igral prvo violino. Oče je bil prefrigan, vedel je, da je mama organistka in ji je pokazal članek o sebi kot prvi violini, tako da je mama mislila, da ima pred seboj muzikanta.« Drago (1920–1989) in Štefi sta se vzela leta 1949, v zakonu se jima je rodil danes 75-letni sin Martin. V ZDA sta se zakonca Rotim s sinom in Katherine v trebuhu preselila leta 1956 in ostala do leta 1970, ko so se vrnili na Koroško. V ZDA je Štefi delala v ogromni kantini, kjer je bila odgovorna za začimbe, medtem ko je mož poklicno igral nogomet. Drago in Štefi sta se s z otrokoma vrnila v Mohliče v hišo, v kateri je živela stara teta brez otrok. V Mohličah živi tudi Štefijina deset let mlajša sestra Mici Wutte, ki ima po besedah Štefi še danes »čudovit sopran«. Mož Drago je po vrnitvi na Koroško delal kot nogometni trener, dokler ni zbolel za Parkinsonovo boleznijo. »Mama je 13 let negovala mojega očeta in se nikoli ni pritoževala,« se spominja 68-letna Katherine, ki danes neguje svojo mamo. V veliko pomoč sta ji pri tem »čustveno izjemno inteligentni hčerki, posebej Marina zna z objemom in božanjem najhitreje pomiriti mamine napade panike, ki se kažejo kot agresija«.    

»Pred šestimi leti je mama začela padati v nezavest in trpeti za stalno vrtoglavico. Tri leta je hodila s pomočjo rolatorja, a je večkrat padla  in se poškodovala, tako da je bila edina možnost voziček. Tega je zavračala, ima namreč stalno potrebo po gibanju. Komaj se kdo obrne stran od mame, že skoči pokonci iz vozička. Letos je dva tedna zaradi padca preživela na geriatriji, kjer je bila privezana na posteljo, da le ne bi vstajala. Vedno mora biti nekdo poleg mame, da ne vstane in pade. Zvečer pred in med spanjem mamo na stranišče spremlja Romana, ki spi v sobi z babico, zjutraj ob šestih pa nam vsem Marina postreže s kavo in objemom.« Romana 16 ur trikrat na teden že deset let dela v kuhinji vrtca v Galiciji, »zelo rada grem v službo«, pravi. »Marina, ki je doma, je direktor nege,« se zasmeje Katherine. »Mama se ponoči pogosto zbuja, treba je biti vedno na razpolago, taka stalna pripravljenost pa človeka zelo izčrpa. Ne vem, kako dolgo bom še zmogla. Hčerki v ponedeljek vozim na plesne vaje, v torek in četrtek na treninge plavanja na Ravne, doma pa v petek trenirata namizni tenis. Negovalka ne more ostati sama z mamo, saj lahko naenkrat postane agresivna, kar je posledica demence. A vse je bolje, kot da jo damo v dom, tega si njena generacija ni zaslužila.«